Stavbe se ne zrušijo pogosto, ko pa se, je to katastrofalno za tiste, ki so ujeti pod ruševinami. Naravne nesreče, kot so potresi in orkani, lahko s tlemi zravnajo celotna mesta, kar je za iskalne in reševalne ekipe, ki skušajo najti preživele, zelo naporna naloga.
Za pomoč pa se pripravljajo nenavadni rešitelji – podgane, piše CNN. Projekt, ki ga je zasnovala belgijska neprofitna organizacija APOPO, je namenjen opremljanju glodalcev z majhnimi visokotehnološkimi nahrbtniki, ki pomagajo pri iskanju preživelih med ruševinami na območjih nesreč.
“Za podgane je značilno, da so zelo radovedne in rade raziskujejo, to pa je ključno za iskanje in reševanje,” pravi Donna Kean, vedenjska raziskovalka in vodja projekta. Poleg pustolovskega duha so podgane zaradi svoje majhnosti in odličnega voha odlične za iskanje stvari v tesnih prostorih, pravi Kean. Podgane trenutno usposabljajo za iskanje preživelih na simuliranem območju nesreče. Najprej morajo v prazni sobi najti ciljno osebo, potegniti stikalo na jopiču, ki sproži zvočni signal, nato pa se vrniti v bazo, kjer so nagrajene s priboljškom.
Glodalci so še v začetni fazi usposabljanja, APOPO pa medtem sodeluje s Tehnološko univerzo v Eindhovnu pri razvoju nahrbtnika, ki je opremljen s kamero, dvosmernim mikrofonom in oddajnikom lokacije. “Skupaj z nahrbtnikom in usposabljanjem so podgane izjemno koristne za iskanje in reševanje,” pojasni Kean. APOPO v svoji bazi v Tanzaniji že več kot desetletje usposablja pse in podgane za odkrivanje min in tuberkuloze s pomočjo vonja. V svojih programih uporablja afriške velikanske podgane, ki imajo v ujetništvu daljšo življenjsko dobo, približno osem let v primerjavi s štirimi leti, ki jih dosegajo navadne rjave podgane.
Čeprav se je projekt iskanja in reševanja uradno začel šele aprila 2021, ko se je ekipi pridružila Donna Kean, je APOPO že več let poskušal uresničiti idejo, vendar mu je primanjkovalo sredstev in partnerjev, ki bi ga podprli. Ko pa je prostovoljna organizacija za iskanje in reševanje GEA leta 2017 pristopila k APOPO z zamislijo o uporabi podgan v reševalnih misijah, je ekipa idejo začela preučevati.
Ključni element iskalne in reševalne misije je bila tehnologija, ki bi reševalcem omogočala komunikacijo z žrtvami prek podgan. APOPO tega ni imel – dokler se ni vključil elektroinženir Sander Verdiesen. Verdiesen je med magistrskim študijem na Tehnični univerzi v Eindhovnu želel uporabiti tehnologijo za izboljšanje življenja, zato je leta 2019 opravljal pripravništvo pri podjetju APOPO in bil zadolžen za izdelavo prvega prototipa nahrbtnika za podgane, ki naj bi reševalcem pomagal bolje razumeti, kaj se dogaja na območjih nesreč.
Prototip je bil sestavljen iz plastične posode, natisnjene v 3D-tehniki, z videokamero, ki je pošiljala posnetke v živo v sprejemni modul na prenosnem računalniku, hkrati pa je na kartico SD shranila različico v visoki kakovosti. Na podgane je bila pritrjena z neoprenskim jopičem, enakim materialom, ki se uporablja za potapljaške obleke. Verdiesen je odletel v Tanzanijo, da bi preizkusil opremo. Pojasni, da podgane sprva “niso vedele, kaj bi z njo počele”, vendar so se hitro prilagodile. “Na koncu so z nahrbtnikom na hrbtu že tekale naokrog, brez kakršnihkoli težav,” dodaja.
Ker so nahrbtniki delovali bolje, kot so pričakovali, je Verdiesen tudi po koncu pripravništva kot prostovoljec še naprej izpopolnjeval zasnovo. Vendar zmanjšanje velikosti tehnologije in njena prilagoditev za območja nesreč nista bila enostavna.
GPS ne more prodreti skozi goste ruševine in ostanke porušenih stavb, pravi Verdeisen. Druga možnost je inercialna merilna enota, naprava za sledenje lokacije, ki se uporablja v petah gasilskih škornjev. “Če hodite, se bo vaša noga na vsakem koraku ustavila – takrat se naprava lahko znova kalibrira. Pri podganah še nismo ugotovili, kako naj to naredimo,” pravi. S podobnimi projekti se ukvarjajo tudi drugi inženirji, zato upa, da bodo našli rešitev. Verdeisen poskuša v naslednjo različico vgraditi več tehnologije – na primer dvosmerni mikrofon – hkrati pa zmanjšati njeno velikost. Prototip, ki je tehtal približno 140 gramov, je bil dvakrat težji, kot je bilo prvotno predvideno. Verdeisen pa pravi, da je bila večja težava prostornost, saj je bil dolg deset centimetrov in globok štiri centimetre.
“Podgane so hodile proti nečemu, pod kar bi se običajno lahko spustile, a se nenadoma niso več mogle,” pojasnjuje. Da bi bil prototip čim manjši in ne bi izgubil nobene funkcionalnosti, namerava Verdeisen vse skupaj vključiti na eno samo ploščo s tiskanim vezjem, s čimer bo sprostil več prostora. Nadgrajena različica nahrbtnika naj bi bila pripravljena še letos. Upa, da bo nekega dne pomagala reševalcem “najti nekoga, ki ga sicer ne bi rešili”.
Kean v Tanzaniji povečuje kompleksnost okolja za usposabljanje podgan, da bi bilo bolj podobno tistemu, s katerim se lahko srečajo v resničnem življenju. To vključuje dodajanje industrijskih zvokov (kot je vrtanje), ki posnemajo resnične nesreče. Za zdaj so rezultati obetavni. Kean pravi, da se podgane dobro odzivajo na vse težje simulacije: “Biti morajo zelo samozavestne v vsakem okolju, v vseh pogojih, in to je nekaj, v čemer so te podgane naravno dobre.”
Podgane so od skotitve izpostavljene različnim okoljem, pogledom, zvokom in ljudem, kar je del “procesa navajanja”, zaradi katerega je postopna izpostavljenost bolj ekstremnim situacijam manj stresna, trdi Kean. Živali se usposabljajo na 15-minutnih treningih pet dni na teden in živijo same ali z istospolnimi sorojenci v kletkah, kjer dneve preživljajo tudi po upokojitvi.
APOPO dobro skrbi za podgane. Prehranjujejo se s svežim sadjem in zelenjavo, poleg tega se vsak dan igrajo v igralnici. Program je še v fazi razvoja, vendar Kean ocenjuje, da bo usposabljanje vsake podgane trajalo vsaj devet do 12 mesecev.
Kean pravi, da bo ekipa v naslednji fazi usposabljanja ustvarila nivoje, ki bodo posnemali več nadstropij porušene stavbe, in se približala resničnim scenarijem. Ko bodo podgane samozavestno delovale v kompleksnejših okoljih, se bo projekt preselil v Turčijo, kjer je sedež podjetja GEA. Tam bodo potekale nadaljnje priprave v bolj realističnih okoljih. Če bo vse potekalo gladko, bodo podgane morda vstopile v resnične situacije. Vendar se Kean in ekipa v Tanzaniji za zdaj osredotočata na to, da bodo podgane opravile prvo fazo usposabljanja in, upajmo, nekega dne odšle na teren.
“Tudi če naše podgane najdejo le enega preživelega na območju ruševin, bi bili veseli, če bi vedeli, da smo nekje nekaj spremenili,” pravi Kean.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!