Goran Vojnović je eden najbolj priljubljenih slovenskih pisateljev in kolumnistov, avtor številnih knjižnih uspešnic, kar trikratni kresnikov nagrajenec in prejemnik prestižne literarne nagrade angelus. Njegove knjige za odrasle so bile prevedene v številne jezike. Sinica in taščica pa je prva knjiga, ki jo je Goran Vojnović napisal za otroke, sprva predvsem za svoja dvojčka.
Knjigo je ilustrirala akademska slikarka in ilustratorka Polona Lovšin, ki je, preden se je lotila dela, raziskala Ljubljansko barje in ptice, ki nastopajo v glavnih vlogah v Vojnovićevi knjigi. In lahko povemo, da so ilustracije v knjigi čudovite, ptički kot živi letajo in tekajo po straneh, mladi bralec pa kar začuti čarobnost in vonj barja. Urednica Irena Matko Lukan je Gorana k pisanju otroške knjige spodbudila že pred 10 leti, a jo je prijazno zavrnil. Vojnović jo je dopolnil, da je povabilo tedaj sicer zavrnil, a je začel hkrati z njim razmišljati, da bo mogoče nekega dne res nekaj napisal za otroke.
Kot se je pošalil, je kmalu dobil priložnost, ko je to povabilo, ki je bilo bolj zahteva, prejel od svojih otrok. Glasilo se je nekako tako, da bi bil že čas, da poleg knjig s čudnimi naslovi in brez slik izda tudi ta pravo knjigo s slikami.
”Dejansko je tako, da je urednicam malenkost lažje reči ne kot lastnim otrokom. A že takrat sem imel v glavi spisanih nekaj zgodbic, v kar sem bil na neki način prisiljen, ker imam dvojčka in sem imel le dve roki, nobena ni bila prosta za knjigo, in sem si pravljice sproti izmišljeval. Tako sem si zamislil kakšnih 5, 6 zgodb, ki sem jih vedno pripovedoval iz glave,” je povedal Vojnović, ki se je pisanja za otroke resneje lotil med epidemijo in so z družino veliko hodili po Ljubljanskem barju, kjer so zares uživali: ”Spisal sem 17 tipkanih strani za slikanico,” se je zasmejal: ”Edina sreča je bila, da sem imel dva mala zelo stroga urednika pri roki, ki sta zehala že pri drugi strani, tako da mi je bilo hitro jasno, da je vse skupaj predolgo. A je bil zelo zabaven proces, ko je bilo že doma jasno, kateri del je zabaven, kateri predolg. Skupaj nam je uspelo zgodbo skrajšati na 13 tipkanih strani. In ko sem razmišljal, komu to poslati, sem se spomnil na Ireno ter poiskal njen e-naslov.” Urednica je nato povedala, da je bila nad Goranovim tekstom kar malce presenečena, nad lepim jezikom in tematiko taščice in sinice: ”Pripoved se me je kar malo dotaknila. S sinico in taščico se srečamo na barju, kamor sta prileteli z ledenega fjorda, da si tu ustvarita gnezdi. Ptički mladički spoznavajo svet okoli sebe. Nenadoma izgubijo dom in morajo na pot, daleč daleč. Skupaj bodo potovali. Pridružijo se jim kosec, vodomec, smrdokavra, kraljiček … Gredo proti novemu domu – zelenemu gozdu,” je na hitro povedala zgodbo Irena Matko Lukan, ki je tematiko primerjala z Goranovimi knjigami za odrasle, ki so prav tako velikokrat o ljudeh, ki so zapustili domovino in si našli nov dom.
Vsaka pot je lažja, če nisi sam
Sinica in taščica je ganljiva zgodba o pomenu prijateljstva, ki se splete med pisano druščino ptic, ki so nepričakovano izgubile svoj dom na Ljubljanskem barju. Med iskanjem novega doma spoznavajo, kako pomembno je, da v težkih preizkušnjah nismo sami. Da prisluhnemo nasvetom starejših in cenimo različnost, ki nas bogati in nam pomaga na poti v lepše življenje.
Zgodba, ki je izšla v zbirki Deteljica s formatom, ki ga večina pozna po slikanici Piki Jakob, je po besedah Irene Matko Lukan lahko zanimiva tudi za odrasle, saj odpira vprašanja o prišlekih, iskanju nove domovine in identitete, ki jih Vojnović sicer naslavlja v delih za odrasle.
Spremljajte N1 Magazin tudi na Facebooku.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
