V četrtek, 15. septembra, se je tudi uradno v ljubljanski Operi začela sezona 2022/23. Tudi ta sezona je oblikovana uravnoteženo in premišljeno, poudarjajo njeni snovalci, direktor gledališča Staš Ravter ter umetniška direktorja opere in baleta, Marko Hribernik in Renato Zanella. Sezona prinaša 6 novih uprizoritev, posvečajo pa jo misli na mater Zemljo. Prva premiera bo 13. oktobra, in sicer opera Ariadna na Naksosu.
Prva letošnja premiera Ariadna na Naksosu je odlična za ogrevanje na novo sezono. Glasba opere Richarda Straussa sodi med skladateljeve najbolj dovršene in privlačne stvaritve. Libretist von Hofmannsthal je ustvaril mojstrovino na temelju grškega mita o hčerki kretskega kralja, ki se je zaljubila v sina atenskega kralja Tezeja. Dirigent predstave bo izvrstni Aleksandar Marković. Režiser Marin Blažević, dramaturg, operni režiser in vodja HNK Ivana pl. Zajca na Reki, kot režiser Ariadne na Naksosu prvič sodeluje z našim gledališčem. Aridano poje Urša Breznik, ki je tudi na naslovni fotografiji.
Pred premiero so s hrvaškim režiserjem Blaževićem v SNG Opera Ljubljana opravili tudi krajši intervju, v katerem je povedal, zakaj je takoj privolil v režijo opere Ariadna na Naksosu, in zakaj bi, če se ne bi ukvarjal z gledališčem, najraje postal smučarski trener. Spregovoril je tudi o ljubezni do opere in izzivih, ki jih ta prinaša, pa tudi o njegovi povezanosti z Ljubljano.
Kako je prišlo do sodelovanja?
Ko je Marko Hribernik nastopil funkcijo umetniškega direktorja v ljubljanski Operi, je začel prihajati na Reko, da bi si ogledal naše predstave. Kmalu me je povabil v Ljubljano kot režiserja. Pogovarjala sva se sicer o več predstavah, a takoj ko je omenil Ariadno na Naksosu, sem brez oklevanja privolil. Gre namreč za opero, ki jo v naši regiji le redko izvajajo. Ariadna je pravzaprav opera v operi, ukvarja se z opero in njeno formo, in upam si trditi, da bi jo vsak dramaturg uvrstil med najbolj zanimiva operna dela.
Lahko to še podrobneje pojasnite?
Seveda, Ariadna je sestavljena iz dveh delov, v prologu se igralci pevci pripravljajo na opero, ki jo potem izvedejo v drugem delu. Posebej zanimiva je zato, ker je prvi del komičen, drugi pa resen, opera buffa in opera seria. Nekaj pevcev v predstavi nastopa v dvojnih vlogah, v prvem delu predstavljajo igralce, pevce, torej sami sebe, v drugem pa fiktivne like, Ariadno, Bakha in druge. To pomeni, da morajo povsem spremeniti slog igre in petja, kar je nekaj, s čimer se ne srečujejo pogosto.
V prologu opera prikazuje dogajanje v zakulisju in priprave na predstavo, primadona se na primer pojavi v kopalnem plašču, tenor pa brez lasulje, kar prinaša številne komične zaplete, in vse to je za občinstvo še posebej zanimivo. Gledalci lahko vidijo in začutijo kaotičnost, konflikte in napetost v ansamblu pred začetkom predstave, skratka, dobijo občutek, da so lahko pokukali v zaodrje.
Z ansamblom ljubljanske opere delate prvič. Kako ste se ujeli?
Ansambel je izvrsten, navdušen sem nad profesionalnostjo pevcev, njihovo kreativnostjo in odprtostjo za raziskovanje novih idej, ki se nam porajajo na vajah v procesu ustvarjanja predstave. Nekatere pevce sicer poznam od prej, delal sem z Aljažem Farasinom pa z Maido Hundeling in Luisom Chappo, ki sicer nastopata kot gosta, Nuško Drašček in Nino Dominko pa sem nedavno gledal kot sijajna Romea in Julijo v operi Capuleti in Montegi.
Lahko rečem, da so pevci glasbeno zelo dobro pripravljeni in osredotočeni na delo, zato vaje potekajo v kreativnem sodelovanju. Midva s koreografinjo prihajava s predlogi, ki jih pevci dopolnjujejo s svojimi idejami, in res hitro in dobro napredujemo. Ansambel je zelo odprt za tako nenavadno predstavo, kot je Ariadna na Naksosu.
Ste dramaturg in režiser. Kaj vas privlači pri operni režiji?
Opera je gotovo najkompleksnejša oblika gledališča, tako produkcijsko kot izvedbeno. Pri operi me najbolj privlači spektakel, vendar ne kot prizor in dogodek, temveč kot proces in problem. Po drugi strani pa me vznemirja samo petje, ta napor telesa, da proizvede zvok, glas, ki bo mogočno segel čim dlje v prostor, hkrati pa zadržal svojo lepoto, čistost in dramatično moč. Občudujem delo pevcev, ki se ne ukvarjajo samo s petjem in z igro, temveč tudi z režijo, glasbo, dirigentskimi idejami. Prav ta vzporednost in istočasnost različnih ustvarjalnih ravni, na katerih pevec deluje, da bi lahko izvedel svojo vlogo, koordinacija z vsemi, ki v predstavi sodelujejo – to je nekaj, kar me je v operi od nekdaj privlačilo. Posebej me zanima igralski vidik petja, na kakšen način se igra vključuje in povezuje s pevsko izvedbo.
Kaj menite, kaj je tisto, kar v opero še danes privablja občinstvo?
Najprej zagotovo veličina opere, spektakel, o čemer sem že govoril. V nasprotju s spektaklom pa se na odru med ustvarjalci pletejo intimni odnosi. To je paradoks opere, ki navdušuje ljubitelje opere in tudi mene.
Prihajate iz reškega opernega gledališča, ki je večje od našega, kako se počutite pri nas?
Ste vedeli, da so bili načrti arhitekturnega biroja Fellner & Helmer z Dunaja, po katerih je zgrajena reška opera, sprva namenjeni izgradnji vaše opere? Ker pa bi bila zgradba za Ljubljano prevelika, so načrte uresničili na Reki. Sicer pa mislim, da imate sijajne pogoje za delo, hiša in oder sta res manjša, a tudi v majhnih prostorih je mogoče delati velike predstave.
Imate glasbeno izobrazbo, morda pojete?
Ne, nisem glasbenik in pojem obupno. Vendar glasbo poznam in mislim tudi, da pevce razumem na drugačen način. Moj največji izziv v režiji je povezati petje z igro, ritem glasbe z ritmom igre, še zlasti giba in ekspresivnih potencialov telesa. Režija, scena, slika, koncepti in dramaturgija, to je lažji del režijskega ustvarjanja.
Slovenski jezik dobro razumete, po malem ga tudi govorite. Kje ste se ga naučili?
Moja babica je bila Ljubljančanka, na Zaloški cesti je imela hišo. Pozneje se je preselila na Reko, kjer se je poročila z mojim dedom. Že kot otrok sem pogosto obiskoval sorodnike, v Ljubljano rad prihajam tudi danes, tako zasebno kot poslovno. Obiskujem predstave, sodeloval sem že s Cankarjevim domom, Slovenskim mladinskim gledališčem, z založbo Maska, s skupino Via negativa … Tu se počutim domače, skoraj tako kot na Reki in v Zagrebu. V Sloveniji sem se naučil tudi smučati, poznam vsa vaša smučišča, in še danes sem navdušen smučar. Če se ne bi ukvarjal z gledališčem, bi bil zagotovo inštruktor smučanja. (smeh)
Spremljajte N1 Magazin tudi na Facebooku.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
