Prvič smo ugledali južni pol našega Sonca

Človeštvo je prvič ugledalo južni pol zvezde, okoli katere kroži naš planet, Sonca. Osupljive posnetke je poslala vesoljska sonda Solar Orbiter, skupna misija Evropske vesoljske agencije (ESA) in Nase.

Sonda je poletela pod ravnino, v kateri planeti osončja (vključno z Zemljo) krožijo okoli Sonca, in posnela njegove doslej skrivnostne polarne predele, ki jih z Zemlje ne moremo videti.

"Začetek nove dobe v znanosti o Soncu"

Prelomna opazovanja so med drugim prikazala kaotično mrežo magnetne aktivnosti na sončnem polu, za katero znanstveniki menijo, da je ključna za razumevanje, zakaj se sončevo magnetno polje vsakih približno 11 let obrne.

"Danes razkrivamo prvi človeški pogled na enega od polov Sonca," je povedala prof. Carole Mundell, direktorica za znanost pri ESA.

"Sonce je naša najbližja zvezda, vir življenja in potencialni motilec sodobnih vesoljskih in zemeljskih energetskih sistemov, zato je nujno, da razumemo njegovo delovanje in se naučimo predvidevati njegovo obnašanje. Ti edinstveni novi pogledi, ki nam jih omogoča misija Solar Orbiter, pomenijo začetek nove dobe v znanosti o Soncu."

Misija, vredna 1,1 milijarde evrov, ki se je začela leta 2020, je marca letos posnela južni pol Sonca, ko se je sonda spustila pod kotom 15 stopinj pod sončev ekvator in izvedla prva visokokotna opazovanja.

Sonce se pripravlja na menjavo polov

Medtem ko ima Zemlja – podobno kot palica z magnetnimi poloma – jasen sever in jug, se magnetno polje Sonca vsakih enajst let obrne.

Trenutno se Sonce nahaja na vrhuncu svojega sončnega cikla, v obdobju, ko se pripravlja na spremembo polaritete. Takrat bo sedanji južni pol postal severni in sončne pege ter izbruhi bodo pogostejši.

Prve meritve magnetnega polja sonde Solar Orbiter so razkrile mozaiku podobno razdrobljeno polje z območji severne in južne polaritete na sončevem dnu.

To "mešanico severa in juga" so sicer napovedovali računalniški modeli, prvič pa so jih lahko znanstveniki neposredno opazovali.

"Čisto nekaj drugega je, ko to zares vidiš"

"Nismo vedeli, kaj točno pričakovati pri teh prvih opazovanjih – sončevi poli so dobesedno terra incognita (latinsko: neznano ozemlje; op. p.)," je dejal profesor Sami Solanki, vodja instrumenta za kartiranje magnetnega polja in direktor Inštituta Max Planck za raziskave sončnega sistema v Nemčiji.

Do magnetnega cikla Sonca prihaja zato, ker se Sonce ne vrti kot trdno telo – njegov ekvator se vrti hitreje (vsakih 26 dni) kot poli (vsakih 33 dni).

To razteza in zvija magnetne silnice okrog Sonca, dokler ne postanejo tako nestabilne, da se sever in jug obrneta.

Profesorica Lucie Green z Mullardovega laboratorija za vesoljsko znanost na UCL, ki sodeluje pri misiji od leta 2005, pravi: "Vse v sončevi atmosferi in sam značaj Sonca je oblikovano z njegovim magnetnim poljem in s tem, kako se to skozi čas spreminja. Iz razmeroma mirne zvezde postane izjemno aktivna in dinamična z eksplozijami v atmosferi. Čeprav so modeli napovedovali, da bo polje premešano, je nekaj povsem drugega, ko to tudi zares vidiš."

Čez pet do šest let bo Sonce doseglo naslednji sončni minimum, obdobje, ko bo njegovo magnetno polje najbolj urejeno in bo sončna aktivnost najnižja.

Trenutni modeli in napovedi 11-letnega sončnega cikla še vedno ne omogočajo natančne napovedi, kdaj in kako intenzivno bo Sonce doseglo svojo največjo aktivnost.

Edina prejšnja misija, ki je letela nad sončevima poloma, je bila Nasina sonda Ulysses, izstreljena leta 1990, a ta ni imela kamere – merila je le magnetno polje in sončev veter.

V prihodnjih letih bo sonda Solar Orbiter še vedno krožila okoli Sonca, a pod vse višjim kotom glede na planetarno ravnino.