Današnji svetovni dan prezgodaj rojenih otrok je dan v letu, ki je od leta 2008 posvečen globalnemu ozaveščanju o izzivih in bremenu prezgodnjega rojstva. Število nedonošenčkov namreč kljub napredku medicine – ali pa prav zaradi njega – narašča. Samo v Sloveniji se tako vsako leto rodi več kot 1.200 nedonošenčkov.
Pobudo za svetovni dan nedonošenčkov so najprej dale organizacije staršev, združene v Evropsko fundacijo za skrb za novorojenčke (European Foundation for the Care of Newborn Infants, EFCNI), katere člani so tudi Društvo za pomoč prezgodaj rojenim otrokom. Pridružili so se jim še ameriško (March od Dimes), avstralsko (National Premmie Foundation) in afriško (LittleBigSouls) združenje, kar je gibanje spremenilo v medcelinsko. Podprla sta jih tudi Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) in UNICEF. V zadnjih letih na ta dan posamezniki in organizacije iz več kot 100 držav združijo moči z aktivnostmi in organizacijo posebnih dogodkov, ki opozorjajo, da je po vsem svetu desetina otrok rojenih prezgodaj in da si ti otroci ter njihove družine zaslužijo pozornost ter pomoč.
V večini primerov namreč še vedno ne poznamo razloga za prezgodnji začetek poroda, in ga zato ne moremo preprečiti. Število narašča tudi zato, ker današnja medicina daje možnost zanositve tudi tistim ženskam, ki jim zaradi kronične bolezni ali neplodnosti ne bi bilo dano materinstvo, a bi jih zadnja tretjina nosečnosti življenjsko ogrozila, zato je treba porod sprožiti prezgodaj. Čeprav je zelo prezgodnje rojstvo najpomembnejši razlog za umrljivost dojenčkov, pa se meja za varno preživetje spušča – in danes lahko damo upanje na zdravega otroka tudi staršem, ki se jim rodi nedonošenček štiri mesece prezgodaj.
Slogan letošnjega svetovnega dne je “Objem staršev: močna terapija. Omogočimo stik koža na kožo že od rojstva”, ki poudarja, kako pomembna je vloga staršev pri oskrbi nedonošenčka, še zlasti prek neposrednega stika koža na kožo, kar imenujemo kengurujčkanje.
V razvitih deželah so prezgodaj rojeni otroci oskrbovani v tehnično prilagojenem okolju – v inkubatorju. Vendar so s tem ločeni od svojih mater in soočeni z vrsto tehnoloških posegov in postopkov (hranjenje po sondi, merjenje telesne temperature, elektronsko spremljanje srčne in dihalne funkcije, dodajanje kisika, odvzemi krvi za preiskave …), ki so za večino majhnih in bolnih nedonošenčkov nepogrešljivi za varno preživetje. V zadnjih desetletjih smo prepoznali še drugo možnost, ki je lahko za zdravega nedonošenčka celo boljša – “človeški inkubator” oziroma mater samo. V živalskem svetu namreč kenguru prevzame skrb za svojega nedonošenega mladiča tako, da ga spravi v vrečo na trebuhu, katere okolje mu nudi zavetje, hrano, toploto in različne spodbude. Tak stik med otrokom in mamo je pomemben tudi za človeško bitje.
Kengurujčkanje seveda ni nova ideja in so jo uporabljali že v davni preteklosti, ta način nege je ohranil življenje neštetim nedonošenčkom. V času, ko še ni bilo inkubatorjev – ali jih je bilo premalo – so matere svojega otroka grele s telesom, ga držale v pokončni legi med dojkama in ga dojile po njegovih zahtevah. Zaradi podobnosti z vrečarji so to metodo poimenovali kenguru ali Kangaroo Mother Care, krajše KMC. Danes pa metoda pomeni predvsem obogatitev vrhunske tehnologije s čisto navadno človečnostjo.
Metoda KMC je koristna tako za otroka kot starše. Kengurujčkani dojenčki se uspešneje hranijo, hitreje pridobivajo težo, so manj nemirni, imajo umirjen srčni utrip in dihanje, dihalni premori so redkejši, potrebujejo manj dodatnega kisika, bolje uravnavajo telesno temperaturo, redkeje zbolijo z bolnišničnimi okužbami in so hitreje odpuščeni iz bolnišnice domov. Izboljša se tudi njihov razvoj: imajo manjšo napetost mišic, več spontanega gibanja ter so bolj odzivni na dražljaje.
Mamam kengurujčkanje pomaga v procesu iskanja smisla, občutkov obvladovanja in lastne pomembnosti, kar omogoča njihovo pomirjenje ob stiski, ki je povezana s prezgodnjim porodom in nedonošenim otrokom. Psihosomatska medicina je tudi dokazala, da novorojenčka in mamo tesno skupaj ni samo lepo videti, temveč ima stik koža-koža številne pozitivne učinke: zvišuje raven hormona oksitocina, ta pa ima sedativno (pomirjevalno) in analgetsko (protibolečinsko) delovanje, izboljšuje laktacijo (mlečnost) in vpliva na čustveno navezovanje. Metoda je koristna tudi za očete, ki so tako kot mame po rojstvu zelo nezrelega nedonošenčka otopeli in obupani, ker ne verjamejo, da lahko tako majhno bitje preživi. Pomaga jim tudi pri premagovanju občutka izločenosti iz oskrbe nedonošenčka in jih motivira k zgodnjemu vključevanju v nego otroka.
Spremljajte N1 Magazin tudi na Facebooku.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
