Znano, kaj piše na 2.000 let starem zvitku, zoglenelem v izbruhu Vezuva

Izbruh Vezuva leta 79 je popolnoma uničil stari rimski mesti Pompeji in Herculaneum ob vznožju vulkana. Hkrati pa je vroči pepel mesti na nek način zamrznil v času in za bodoče rodove ohranil nešteto podrobnosti, ki pričajo o tem, kako so tedanji prebivalci živeli.

Med predmeti, ki so jih v stoletjih našli v ostankih mest, so bili tudi zvitki papirusa, ki so jih v svojih knjižnicah hranili premožni prebivalci. Ti so v vročem plinu piroklastičnega toka, ki je preplavil mesti, sicer v hipu zogleneli, vendar pa so ohranili obliko.

V obeh mestih so našli na stotine takšnih zvitkov, vendar je vse do zdaj vsebina oziroma tekst, ki je bil na njih zapisan, ostal skrivnost.

Skozi leta so jih strokovnjaki poskušali odviti z različnimi metodami, ki pa so pogosto povzročile dodatne poškodbe ali popolno uničenje krhkih zvitkov.

Razvoj novih tehnologij pa je omogočil, da zoglenele zvitke lahko "razgrnejo", ne da bi jih pri tem poškodovali, in preberejo, kaj je na njih bilo zapisano.

Zgodovinski preboj - zvitek so virtualno odvili in prebrali s pomočjo UI

Pretekli četrtek so strokovnjaki projekta Vesivus Challenge sporočili, da so pri "branju" zapisov na zoglenelih zvitkih dosegli "zgodovinski preboj".

Prvič jim je namreč uspelo v celoti virtualno odviti en zvitek in razkriti skoraj 1,5 metra besedila, razporejenega v 20 stolpcih, poroča CNN.

Zvitek z oznako PHerc. 1667 je eden od več sto zvitkov iz Herculaneuma, ki ga je ob izbruhu Vezuva leta 79 n. št. zasul vulkanski material.

Ohranjeni so bili pod plastmi blata in pepela v vili, za katero domnevajo, da je nekoč pripadala tastu Julija Cezarja.

Odkrili so jih že v 18. stoletju, ko jih je našel italijanski kmet.

Zbirka zvitkov iz Herculaneuma je edina obsežna knjižnica iz klasične antike, ki se je ohranila do danes.

"Skoraj dve tisočletji so bila številna od teh besedil fizično ohranjena, vendar intelektualno nedostopna," je v izjavi dejal Seales.

"Danes – po letih interdisciplinarnega dela, ki združuje napredno slikovno tehnologijo, umetno inteligenco, akademske raziskave in inovacijsko tekmovanje – jih končno lahko beremo."

Federica Nicolardi, docentka za papirologijo na univerzi v Neaplju Federico II, je vodila skupino papirologov pri razvoju modelov strojnega učenja in razlagi besedila na zvitkih.

"Ta zvitek je veljal za popolnoma neberljivega, ko so ga v osemdesetih letih prejšnjega stoletja delno odprli," je Nicolardi povedala v sporočilu za javnost.

"Čeprav je bilo vidnih nekaj posameznih črk, so prekrivajoče se plasti zakrivale besedilo, zato je zvitek dobil oceno berljivosti nič. Z virtualnim odvijanjem pa lahko zdaj sledimo povezanim argumentom skozi več stolpcev. To predstavlja prelomno spremembo."

Dodala je: "Pisava in notranje reference nakazujejo, da zvitek izvira iz 2. stoletja pr. n. št., morda celo iz poznega 3. stoletja pr. n. št., kar pomeni, da gre za enega najstarejših zvitkov v zbirki."

Po besedah Nicolardijeve je PHerc. 1667 edini ohranjeni del nekoč celotnega zvitka. Visok je približno 8 centimetrov – manj kot polovico običajne višine tipičnega zvitka – njegov premer pa znaša okoli 2 centimetra.

Zapisi kažejo, da je bil ob odkritju večinoma nepoškodovan, vendar so ga kasnejši poskusi odvijanja poškodovali in zmanjšali njegovo velikost.

Raziskovalci menijo, da besedilo v stari grščini predstavlja filozofsko razpravo o etiki, umetnosti in človekovem vedenju ter najverjetneje predstavlja filozofijo stoikov.

Med drugim obravnava stoiški pojem horme (grško: "vzgib", "notranji impulz"), pri čemer neznani avtor opozarja, da lahko nezmožnost uravnavanja lastnega vedenja vodi v škodljivo strast ali odmik od lastnih ciljev.

Drugi ključni pojem v besedilu je phronesis (grško: "praktična modrost" oziroma "preudarnost"), ki v stoiški filozofiji velja za najvišjo vrlino.