Znanstvenica: Dokaze za nezemeljsko življenje si morda napačno razlagamo

Če pogledamo življenje na našem planetu, lahko kaj hitro ugotovimo, da je izjemno trpežno in prilagodljivo.

Živa bitja lahko najdemo tam, kjer jih nekako sploh ne bi pričakovali – v morskih globinah, kjer vladajo izjemni pritiski in večna tema, v zaledenelih območjih polov, v vročih vrelcih in drugih krajih z "nemogočimi razmerami".

A zemeljskim "za življenje nemogočim" razmeram so podobne tudi razmere na nekaterih planetih in lunah v našem osončju.

Večinoma so še veliko bolj skrajne kot na Zemlji, vendar najdemo tudi take, kjer bi - glede na zemeljske izkušnje - življenje lahko vztrajalo.

Problem "lažnih negativnih rezultatov"

Astronomi in raziskovalci nebesnih teles v Osončju že desetletja iščejo sledi življenja, a brez uspeha. In ta neuspeh je ena največjih ugank sodobne znanosti.

Kaj pa, če so ves čas preprosto iskali na napačen način?

To domnevajo raziskovalci, ki so v članku, objavljenem v reviji Nature Astronomy pisali o problemu "lažnih negativnih rezultatov" (angleško: false negatives).

Ti lažni negativni rezultati pomenijo, da znaki tujega življenja morda obstajajo, vendar jih doslej nismo uspeli zaznati, piše portal Mail Online.

Glavna avtorica raziskave, profesorica Inge Loes ten Kate, astrobiologinja z Univerze v Utrechtu in Univerze v Amsterdamu, je za Daily Mail povedala, da bi morali biti strokovnjaki na to težavo posebej pozorni.

Pojasnila je, da lahko znanstveniki spregledajo znake življenja preprosto zato, ker njihova oprema ni dovolj zmogljiva, da bi jih zaznala.

Znanost prednost daje "lažnim pozitivnim rezultatom"

Opozarja pa tudi, da nam dokazi o nezemeljskem življenju morda uhajajo tik pred nosom zato, ker znanstveniki sploh niso pripravljeni resno razmisliti o možnosti, da življenje na raziskovanih območjih obstaja.

"Spregledamo jih (dokaze; op.a) ali napačno razlagamo, ker menimo, da gre zgolj za mineral ali za plin v atmosferi, ki ni biološkega izvora," je pojasnila.

Poleg tega se astrobiologija, veda, ki raziskuje življenje zunaj Zemljine atmosfere, običajno veliko bolj ukvarja z lažnimi pozitivnimi rezultati kot z lažnimi negativnimi.

V članku avtorji raziskave pojasnjujejo, da je razlog za to predvsem veliko tveganje, da bi znanstveniki prezgodaj razglasili odkritje življenja.

Lažni pozitivni rezultat bi lahko omajal zaupanje javnosti v znanost ali celo ogrozil financiranje prihodnjih raziskav.

Zaradi tega so bila tveganja lažnih negativnih rezultatov večinoma zanemarjena, kar po mnenju raziskovalcev ustvarja velike "pomanjkljivosti" pri iskanju življenja.

S temi napravami bi spregledali tudi skrito življenje na Zemlji

Lažni negativni rezultati pa se ne pojavljajo samo pri iskanju nezemeljskega življenja, še pišejo raziskovalci.

Tudi na Zemlji so predpostavke o tem, kje je življenje sploh mogoče, vodile do tega, da so raziskovalci spregledali povsem primerna življenjska okolja.

Kot primer so navedli odkritje mikroorganizmov na Antarktiki, v tako imenovanih "suhih dolinah"

Te so eno najbolj nenavadnih in ekstremnih okolij na Zemlji.

Gre za območja v vzhodni Antarktiki, kjer skoraj ni snega ali ledu, čeprav ležijo sredi najbolj ledene celine.

Tam prevladujejo močni vetrovi, padavin pa skoraj ni. Okolje je podobno tistemu, ki vlada na Marsu.

Kljub temu so pod skalami na teh območjih raziskovalci naleteli na mikroorganizme, čeprav je dolgo veljalo prepričanje, da tam življenje, ki za prehranjevanje uporablja fotosintezo, ni mogoče.

Metode, ki jih danes uporabljamo za iskanje življenja na oddaljenih planetih, bi najverjetneje spregledale te organizme, pravi Loes ten Kate.

"Nekatere primere z Marsa bi ponovno raziskala"

Druga pomembna predpostavka, ki bi lahko vodila do lažnih negativnih rezultatov, je prepričanje, da bi moralo biti življenje – če obstaja – dovolj razširjeno, da povzroči velike in jasno opazne spremembe.

Raziskovalci pa opozarjajo, da ni nobenega razloga za domnevo, da bi se počasi razvijajoča oblika tujega življenja hitro razširila po celotnem planetu.

Ko znanstveniki opazijo, da planet nima očitnih znakov življenja, in hitro nadaljujejo z raziskovanjem drugje, tvegajo, da prezrejo dokaze, ki bi jih lahko odkrili z boljšimi orodji in natančnejšimi analizami.

Profesorica ten Kate pravi, da bi trenutno na Marsu ponovno raziskala dva primera, ki bi lahko predstavljala lažne negativne rezultate – če bi bilo na voljo dovolj sredstev.

Prvi je biološki eksperiment Viking (Viking Biology Experiment), ki sta ga leta 1976 izvedla Nasina pristajalnika Viking I in II.

Sondi sta opravili vrsto kemičnih testov marsovske prsti in zaključili, da ta ne vsebuje bioloških molekul, ki bi kazale na obstoj življenja.

Danes pa znanstveniki vedo, da so bili ti osnovni testi verjetno izkrivljeni zaradi soli v prsti, ki je takrat še niso poznali.

Profesorica ten Kate pojasnjuje: "Novejše raziskave so pokazale, da je bil prisoten perklorat, spojina, ki je povzročila rezultate eksperimenta Viking. Takrat pa nismo imeli nobene predstave, da bi takšna spojina sploh lahko obstajala na površju Marsa."

Drugi možni lažni negativni rezultat je nedavno odkritje "leopardovih peg" ("leopard spots") in "makovih zrn" ("poppy seeds") na marsovskih kamninah, ki jih je razkril marsovski rover Perseverance.

Gre za nekakšne obroče iz mineralov, ki vsebujejo železo in ki na Zemlji običajno nastajajo zaradi biološke aktivnosti.

"Z vsem znanjem, ki ga imamo danes v primerjavi s takratnim obdobjem, lahko te poskuse zasnujemo na novo, tako da bi nam dali odgovore, ki bi veliko bolj zanesljivo kazali na prisotnost ali odsotnost življenja," je dejala profesorica.

Verjetnost, da bi vzorce prinesli na Zemljo, je majhna

"Izjemno bi bilo, če bi nekoč vendarle izvedli misijo za vrnitev vzorcev, saj bi nam laboratoriji na Zemlji morda lahko dali jasen odgovor," pravi profesorica ten Kate.

Vendar je to zaenkrat bolj malo verjetno, saj je trenutna ameriška administracija močno zmanjšala Nasin znanstveni proračun.

Raziskovalci zato pozivajo druge znanstvenike naj poskušajo temeljito razumeti okolje, ki ga raziskujejo, in razmislijo, kateri testi bi lahko razkrili specifične oblike življenja, ki bi tam lahko obstajale.