Električni daljnovodi so ožilje sodobne civilizacije in poleg cestnega omrežja najbolj izstopajoči infrastrukturni elementi v pokrajini, v katero zarežejo. Pri njihovi zasnovi so inženirji upoštevali predvsem vidika varnosti in ekonomike, estetika je bila manj pomembna. A zadeve se v zadnjem času spreminjajo.
Najbolj razširjena zasnova daljnovodnega stebra, mrežnata kovinska struktura, je stara že več kot 100 let in je do danes ostala bolj ali manj nespremenjena. Na spodnji sliki lahko vidite postavljanje takšnega stebra leta 1931 na trasi daljnovoda, po katerem je tekla elektrika iz takratne termoelektrarne v Velenju.
Klasična mrežasta kovinska struktura je skupna vsem daljnovodnim stebrom v Sloveniji, razlikujejo se le po razporeditvi kablov na stebru. Na spodnji sliki so najpogostejše vrste daljnovodnih stebrov, ki stojijo v Sloveniji.
Prehod na večji delež obnovljivih virov energije zahteva močno razširitev in okrepitev daljnovodnega omrežja. To mora namreč omogočati priklapljanje razpršenih virov, kot so vetrne in sončne elektrarne, hkrati pa mora biti sposobno prenosa večjih količin elektrike na dolge razdalje.
A ko želijo upravitelji daljnovodov zgraditi nove daljnovodne povezave, se morajo pogosto soočiti z nasprotovanjem ljudi, ki živijo v bližini predvidene trase.
Ne gre samo za to, da daljnovodni stebri zarežejo v pokrajino in skazijo veduto, številni se bojijo tudi elektromagnetnega sevanja, ki ga oddajajo, ko po njih teče elektrika.
Sodobne zasnove daljnovodnih stebrov zato težijo k manjšemu prostorskemu odtisu, manjšemu elektromagnetnemu sevanju in lepšemu videzu v pokrajini.
Daljnovodni stebri po novem
Britanski operater prenosnega omrežja National Grid se je po skoraj sto letih lotil prenove svojih standardnih stebrov za visokonapetostne daljnovode. Na natečaju so izbrali danski arhitekturni biro Bystrup in njihov T-steber.
Podobna je tudi zgodba daljnovodnih stebrov Wintrack, ki so jih za nizozemskega operaterja prenosnega omrežja zasnovali v oblikovalskem studiu ZJA. Tudi v tem primeru gre za bistveno zmanjšanje prostorskega odtisa in dosega elektromagnetnega polja hkrati z izboljšano estetiko konstrukcije.
Ene prvih daljnovodnih stebrov nove generacije, ki so odstopali od ustaljenih vzorcev, je oblikoval znameniti britanski arhitekt Norman Foster, najprej pa so jih postavili v Italiji, na trasi visokonapetostnega daljnovoda mimo Firenc.
Še ene inovativne daljnovodne stebre, ki že stojijo v Italiji, so oblikovali v arhitekturnem studiu Hugh Dutton. Kot pišejo na svoji spletni strani, so želeli “zamenjati trenutno podobo klasičnih daljnovodnih stebrov kot ‘industrijskih vojakov’ z elegantno obliko, ki jo je navdihnila narava.” Stebre so poimenovali “germogli” oziroma “kalčki” po italijansko.
Isti arhitekturni biro je zmagal tudi na natečaju francoskega operaterja prenosnega omrežja RTE, z daljnovodnimi stebri, ki spominjajo na jambor z jadrom. Z razdalje je v pokrajini viden zgolj osrednji drog.
So pa tudi daljnovodni stebri, ki ostajajo zgolj na papirju, pa so vseeno pritegnili izjemno veliko pozornosti. V arhitekturnem biroju Choi+Shine so za tekmovanje na Islandiji denimo zasnovali daljnovodne stebre v podobi ženske in moškega, ki lahko glede na potrebe in značilnosti terena stojita v različnih položajih.
Zasnove še niso udejanjili, so se pa računalniške simulacije stebrov v islandski pokrajini viralno širile po internetu, tako zelo, da so se morali vključiti tudi medijski oddelki za preverjanje dejstev in ovreči poročila o tem, da so te stebre na Islandiji dejansko tudi postavili.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje