Eden najprepoznavnejših zdravnikov v državi in na Instagramu je prejšnji teden izdal knjižni prvenec. S skoraj 800 prodanimi izvodi v petih dneh in že naročenim ponatisom je po besedah založbe "še nikoli viden fenomen" med slovenskimi avtorji. Knjiga Življenje v sivi coni je duhovita in iskrena izpoved specializanta infektologije med epidemijo covida-19, z opisi bolnišničnih akcij, kakršnih smo vajeni iz priljubljenih televizijskih serij, in jasno kritiko zdravstvenega sistema ter družbe. Z Davidom Zupančičem smo govorili o njegovi prvi knjigi, starih težavah zdravstvenega sistema, računalniških igricah, pisalnih strojih in ljubeznih.
David Zupančič je širši javnosti poznan kot vplivnež med zdravniki kot “minister za slabe ideje”, ki je na začetku epidemije po Instagramu sledilce zabaval s svojimi (tudi poučnimi) objavami, v katerih se je tudi ponorčeval iz sistema in dogajanja, ki je marsikdaj delovalo nerealno. Vsi mejniki na Instagramu so ga presenetili, čeprav mu je bilo jasno, da bodo ljudje želeli slišati zgodbe nekoga, ki iz zaprte klinike direktno poroča o vsem, kar se dogaja. Pri 15 tisoč sledilcih si je rekel: “To je največ, kar bom dosegel.” Pa je bilo to daleč od resnice.
Priznava, da so med njegovimi sporočili tudi bizarna vprašanja o mozoljih na kolenu po cepljenju in “zakaj se mi po jedi kolca”, a na takšna vprašanja ne odgovarja rad, saj ni specialist, meni pa tudi, da bi to bilo neodgovorno. S skoraj 32 tisoč sledilci je “tisti zdravnik z Instagrama” zdaj tudi novinec med pisatelji. V petek je izšla njegova prva knjiga z naslovom Življenje v sivi coni.
Dan pred uradno predstavitvijo knjige, medtem ko se nekateri še borijo za njen izvod, drugi pa se na družbenih omrežjih že hvalijo, da so jo prebrali, smo se z Davidom Zupančičem srečali v bližini parka Tabor, kjer je živel do 28. leta starosti. Tam je preživel svoje otroštvo, treniral športno sabljanje, veliko časa igral igrice na računalniku in “še zadnjič sladko spal do poznih ur”, preden se je odselil, začel delati in dobil otroka. Pred etnografski muzej je prišel z zamudo, kar ni nič nenavadnega, saj je prihajal naravnost iz službe. “Samo še en dan v službi,” se je pošalil ob tem. Pred intervjujem so nam iz njegove založbe sporočili, da bo prva naklada kmalu pošla in da so naročili ponatis, saj so v prvih petih dneh prodali skoraj 800 izvodov. Ob vprašanju, katere knjige so se po številu prodanih v prvih petih dneh prodajale s takšno hitrostjo, so odgovorili, da še nobena knjiga slovenskih avtorjev. “To je še nikoli viden fenomen,” so pripisali. “Podobno kot naša epidemija,” je ob hvaležnosti pristavil Zupančič.
“Od izida knjige mi svet malo stoji,” je dejal. Dobiva pozitivne odzive in se še privaja na življenje pisatelja. Čeprav ima po petih dneh že knjižno uspešnico, je za N1 podpisal šele svojo peto knjigo. Sicer je že v otroških letih rad tipkal na pisalni stroj dedka, pisatelja Mirka Zupančiča, že kot sedemletni deček pa je govoril: “Ko bom velik, bom pisatelj.” Da sta tako oče kot dedek pisatelja, je močno vplivalo nanj. V knjigi sicer omeni, da si je želel delati tudi kot oskrbnik v živalskem vrtu. Medicina je, kot je dejal, njegova srednješolska ljubezen. Premamila ga je stroka, človeško telo, zdravje, uniforma, avtoriteta, znanje, pa tudi praktična želja po neodvisnosti. “Konec koncev je lažje preživeti zdravniku kot pisatelju. Razmišljal sem tudi, da bom nekoč sam želel plačevati najemnino in vse drugo. Kot zdravnik sem lahko še vedno pisatelj, kot pisatelj sem pa težko hobi zdravnik, in najbrž sem izbral pravi študij.”
Pisanja knjige se je lotil leta 2020, med pandemijo covida-19, ki je močno zaznamovala njegovo življenje in kariero infektologa na intenzivnem oddelku Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja ljubljanskega kliničnega centra. V pogovoru sicer priznava, da se je zaradi pisanja moral odreči posebni ljubezni: igranju igric. “Dokler nisem odnesel računalnika v klet, nisem napisal knjige,” je odgovoril na vprašanje, ali rad igra igrice. Zupančič je tudi tisti infektolog, ki je v svoji ambulanti potrdil prvi primer covida-19 v Sloveniji. “Zdi se mi, da sem padel v zanimiv čas, kar zadeva specializacijo. Naši profesorji in starejši specialisti so rekli, da česa takega še niso videli, in ker se kaj takšnega zgodi na vsakih sto let, najbrž tudi več ne bodo. Tajming je bil super. Sicer sem kolebal med navdušenjem in spraševanjem samega sebe, kaj mi je tega treba.” Čeprav je bil prvi primer covida v državi potrjen pri njegovem pacientu, kot lečeči ni prvi izvedel za pozitiven bris pacienta. Zaradi tega si je v knjigi tudi malo “privoščil” takratno dogajanje in način, kako mu je bila ta novica sporočena, saj je za to izvedel šele četrti ali peti v državi. “Malo mogoče razumeš, ampak ne glede na politične razmere ne odstopajmo od medicine. Jaz sem tisti, ki je gospoda zdravil. Po mojem mnenju bi moral dobiti prvi klic.”
Zupančičevo Življenje v sivi coni zelo duhovito in iskreno razkriva dogajanje med epidemijo – tako na zasebni kot profesionalni ravni. Z vsemi plusi in minusi opisuje tudi osebne stiske in dileme, s katerimi se je srečeval, pa tudi načine za sprostitev za pomoč pri težavah z anksioznostjo, s čimer se bori že od študija in mu predstavlja poseben projekt v obliki podkasta Umetnost lenarjenja.
Skozi knjigo je jasno prikazana tudi hierarhija v zdravstvu, zato povsem umirjeno in brez težav izrazi kritiko na račun tistih, ki izkoriščajo svoj položaj moči. Kot je dejal v pogovoru za N1, je treba prekiniti krog neupoštevanja mladih in njihovih stisk. Dobri mentorji z iskreno komunikacijo, ki so prisluhnili njegovim dvomom in strahovom – ti so za mlade popolnoma razumljivi, kot je povedal – so razlog, da je ostal v zdravstvu. “Imel sem res srečo, če ne bi imel take podpore in sreče, ne bi bil infektolog.” Zupančič je dejal, da je v knjigi želel biti pravičen, a tudi iskren: do sebe, bolnikov, politikov, sistema, skeptikov in kritikov. “Nočem prelivati gneva, ampak mislim, da je treba stvari ubesediti jasno. Proti koncu je ta moja misel, da je v osnovi napaka marsikaterega politika, da smo na nasprotnih polih. To je velikokrat populistično izraženo. ‘Zdaj bomo pa mi dali zdravnike na svoje mesto.’ Naše mesto je ob bolniku,” je jasen Zupančič, ki dela na intenzivnem oddelku, kar pomeni, da je na najbolj obremenjenem oddelku bolnišnice, kamor pridejo najtežji primeri. Infektologija in intenzivna medicina sta dve panogi, ki ne moreta biti privatizirani. Prav zato, meni, da je javno zdravstvo njegovo edino delovišče. V knjigi sicer na bralcu privlačen način opisuje “akcijsko” dogajanje v intenzivni enoti infekcijske klinike, pa tudi na Diagnostično terapevtskem servisu (DTS), kamor so med epidemijo pošiljali najtežje bolnike.
Teme, kot so empatija v zdravstvu, človečnost in spoštljiv odnos ob neprijetnih pregledih, duhovito zapakira v zgodbo o rektalnem pregledu: “Največ naredita empatija in to, da si ti sproščen.” Eno najbolj iskrenih poglavij je Spis o umiranju, v katerem se pojavljajo tudi vprašanja o skrbi za starejše, o tem, kako se staramo in umiramo. Ob tem je jasen, da imamo na področju skrbi za starejše veliko luknjo, ki jo bomo morali zakrpati.
Ljubitelj Harryja Potterja ob vprašanju o ambicijah in načrtih za naslednja leta si ne upa napovedovati ničesar, saj se mu je življenje v preteklih dveh letih obrnilo na glavo. A dve želji sta mu jasni: želi biti dober zdravnik, prav tako pa želi napisati še eno knjigo. Sramežljivo je priznal, da se je z njo že začel ukvarjati, saj so mu dobri odzivi na prvenec dali posebno motivacijo.
Izseke pogovora z Davidom Zupančičem si lahko pogledate v zgornjem videu.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje