Menu Item
Matjaž Han je poslanec že 18 let, a tokrat nase prevzema največjo politično odgovornost do zdaj. Prevzel bo ministrstvo za gospodarstvo, ki ga je zadnjih osem let vodil Zdravko Počivalšek. Nekatere gospodarstvenike je po objavi koalicijske pogodbe že moral miriti, pravi za N1 v svojem prvem intervjuju v vlogi bodočega ministra. Dodal pa je tudi: "Če imaš šest tisočakov plače, jih res potrebuješ 12? Lahko poješ ali popiješ za tistih pet tisoč evrov? Spustimo se na nivo tistih, ki dobijo 1.500 evrov mesečno. Imajo enake želodce kot menedžerji." Prekaljeni politični maček, ki so mu kdaj celo zamerili, da se pogovarja "na vse strani", stavi na dialog. Precej pa tudi na predsednika Uefe Aleksandra Čeferina.
Včeraj ste kot kandidat za novega ministra prestali zaslišanje pred odborom za gospodarstvo. Minilo je mirno, vsekakor s precej manj vznemirjenja kot vaša ministrska nominacija. Ta je bila namreč precejšnje presenečenje, tudi zaradi vaše srednješolske izobrazbe. Res pa niste skrivali, da si po 18 letih opravljanja poslanske funkcije želite spremembo. Vam je bilo v parlamentu že dolgčas?
Ne, niti najmanj. Funkcijo poslanca sem opravljal vestno in z veliko odgovornostjo. Ko sem dobil povabilo v ministrsko ekipo in prevzem – sploh v teh časih – zahtevnega položaja ministra za gospodarstvo, nisem skočil na prvo žogo. Nasprotno. Povedati moram, da sem imel pri odločanju velike težave, tako zaradi strahospoštovanja do funkcije kot situacije, v kateri se je znašla država. Odločil sem se po zelo tehtnem premisleku.
A prva izbira stranke SD za gospodarski resor je bil Milan M. Cvikl.
Težko govorim, kdo je bil prva izbira, kdo druga. V stranki smo se relativno dobro in odkrito pogovorili. Za to mesto me je predlagala tudi predsednica SD Tanja Fajon. Seveda pa je imel zadnjo besedo novi predsednik vlade Robert Golob.
Kaj pa bo zdaj Milan M. Cvikl? Ni namreč skrivnost, da po neuspelem poskusu, da bi postal minister, nekaj pričakuje in da mu bo stranka SD verjetno ugodila. Ena od možnosti naj bi bila, da postane novi predsednik računskega sodišča.
Milan M. Cvikl je eden od desetih ljudi v politiki z največ makroekonomskega, bančnega in nasploh finančnega znanja ter tudi izkušenj. O njegovi strokovnosti težko kdo podvomi in verjamem, da je veliko težkih in pomembnih funkcij, ki jih lahko opravlja. O tem, da naj bi postal predsednik računskega sodišča, ne vem nič, kot razumem, pa so prijave že zaključene in je na potezi predsednik republike. Zaenkrat se o tem nismo pogovarjali.
Po informacijah N1 bosta na gospodarskem ministrstvu, ki ga boste vodili vi, državna sekretarja Dejan Židan in Matevž Frangež, oba iz SD. Lahko to potrdite?
Za Dejana Židana lahko, za Matevža Frangeža pa še ne, saj se še pogovarjava. Frangež mi je v zadnjem obdobju veliko pomagal, bil je tudi pisec našega programa. To je človek z veliko širino in znanja.
Ko se je izvedelo, da ste kandidat za ministra, je bilo nekaj dvoma, kako boste ločevali lastno ekonomsko korist od opravljanja ministrske funkcije. Včeraj ste poslancem dejali, da boste zaradi konflikta interesov izstopili iz lastništva v družinskem podjetju M&M international, ki ste ga leta 1992 ustanovili z očetom. Precej razburjenja je bilo, ko se je izvedelo, da je vaše podjetje poslovalo s Petrolom, tudi Pivovarno Laško, kjer ste bili eden večjih malih delničarjev in ste ob prodaji pivovarn Heinekenu leta 2016 prejeli 210 tisoč evrov bruto. Zaradi teh stvari se vas je prijelo, da ste poslovnež med poslanci.
Prijelo se je, da sem najbogatejši poslanec, pa sem jih v tem mandatu poznal kar nekaj, ki imajo močnejša podjetja doma.
Se lahko na tem mestu jasno in javno zavežete, da priložnosti, ki vam jih bo dajal položaj ministra za gospodarstvo, ne boste uporabljali in zlorabljali zase oziroma za podjetje M&M international, v katerem je direktorica vaša žena?
Še več. Kot sem napovedal, se bom umaknil iz lastništva.
Kdaj?
Težim k temu, da bi mi to uspelo v roku enega meseca. Rad bi, da bi ljudje ohranili delovna mesta, a da hkrati ne bi bilo dvoma, da s politiko pomagam podjetju ali pa politika pomaga temu podjetju. Ko bom to naredil, bom sporočil javnosti in tudi protikorupcijski komisiji. In tudi popolnoma izstopil iz lastništva.
To pomeni, da boste podjetje prodali?
O tem se pogovarjamo že nekaj časa, saj se tudi podjetje ni moglo razvijati tako, kot bi si želel. Če bo možnost, bomo prodali, sicer pa se pogovarjamo, da bi del podjetja prepisali na zaposlene.
Vsekakor vas čaka odgovorno delo. Prva stvar, ki jo boste naredili, ko boste prišli na ministrstvo, je …
Z Zdravkom Počivalškom sem se že slišal in lahko povem, da so zelo dobro pripravili primopredajo. Najprej se bomo začeli ukvarjati z energetsko krizo in krizo surovin. S premierjem Golobom in ministrom za podnebje in energijo Bojanom Kumrom bomo začeli delati pri tem v prvih dneh nove vlade, da pridemo do odločitve o regulaciji cen električne energije in naftnih derivatov, ter učinkovito naslovili draginjo, ki je trenutno ena ključnih težav. Regulacija cen goriv, ki je bila do zdaj v pristojnosti gospodarskega ministrstva, bo sicer po novem v pristojnosti ministrstva za energijo.
Bo pa treba pogledati tudi implementacijo nekaterih evropskih direktiv. Okoli 12 jih na ministrstvu stoji, treba jih je prenesti v naš pravni red, sicer lahko dobimo tudi kazen. Pri tem bom strikten, ne bom umeščal drugih členov in iskal obvodov, ker menim, da s tem preveč izgubimo.
Skoraj vsak dan se vozite iz Radeč v Ljubljano. Kaj si v zadnjem času rečete, ko natočite gorivo?
Ker je država omejila cene, so cene relativno v redu. Seveda pa je to postal visok strošek. Poslanci dobivamo povračilo stroška za prevoz na delo v višini mesečne vozovnice za javni prevoz. V mojem primeru vozovnica za vlak stane 168 evrov, nafte pa porabim vsaj za 300 evrov mesečno. Tu in tam se že peljem z vlakom. Strošek goriva je postal problem, in če bo embargo na rusko nafto, bodo cene še višje. Res pa je tudi, da se veliko ljudi še vedno vozi samih.
Ker so cene bencina in dizla regulirane, naftni trgovci od države terjajo, da jim povrne izgube. Petrol, recimo, je vladi že poslal “račun” za dobrih 50 milijonov evrov.
To ni pravi način regulacije. Prav zato pozdravljam namero predsednika vlade, da se s trgovci usedemo za skupno mizo. Če si bomo pošiljali račune in ne vedeli, zakaj točno, pravila igre pa ne bodo znana vnaprej, ne bo v redu. Ker na koncu bomo vse plačali davkoplačevalci.
Robert Golob vam je pravzaprav velik izziv že postavil. Podvojiti bruto dodano vrednost na zaposlenega na avstrijsko raven, na 100 tisoč evrov. To je bil tudi cilj Zdravka Počivalška, ki je za to aktiviral ekonomiste ljubljanske ekonomske fakultete. Pripravili so akcijski načrt za večjo produktivnost z zelo obsežnimi posegi v razvojno, izobraževalno sfero, davčno in pravno okolje. Gre torej za težko nalogo, ki terja sistemske posege. Natančneje nam povejte, kako boste dosegli ta cilj.
Trenutno imamo približno 53 tisoč evrov dodane vrednosti na zaposlenega pri 52 milijardah evrov BDP. Produktivnost se je dvignila za okoli 16 odstotkov, v 2019 je bila dodana vrednost 47 tisoč evrov. To se mi zdi zelo dober rezultat. Če se dobro spomnim, si je Gospodarska zbornica Slovenije (GZS) pred dvema letoma zastavila cilj 60 tisoč evrov dodane vrednosti. Mislim, da je ta cilj dosegljiv s pravimi potezami, lahko pa se ta kazalnik zmanjša zaradi zunanjih dejavnikov.
Ko smo si zastavljali te cilje, nihče ni vedel, da bo epidemija, da bo vojna v Ukrajini. Glede tega sem realist. Če nam bo uspelo priti do 60 tisoč evrov v doglednem roku, bom zelo zadovoljen. Prav pa je, da predsednik vlade postavlja visoke cilje, ampak na izpolnitev bo vplivalo več dejavnikov.
No, dejstvo je, da je premier Golob ta cilj postavil, ko je vojna v Ukrajini že divjala.
Drži. Verjamem, da bomo v nekaterih panogah ta cilj 100 tisoč evrov dodane vrednosti lahko dosegli, v nekaterih – na neki način smo industrijska država – pa bo ta številka zaenkrat nedosegljiva. Vsekakor pa bomo težili k temu, da bo čim višja.
Mednarodno okolje je negotovo, inflacija je visoka, napovedi gredo v smeri stagflacije in mogoče celo recesije …
… upam, da ne.
A vendar že vidimo pritisk na plače v nekaterih panogah, predvsem pa podjetjem zaradi visokih cen surovin in energentov stroški letijo v nebo. Kako jim boste pomagali?
Mislim, da je treba najprej oceniti, kje so ti zunanji dejavniki. Eno je seveda energetska kriza. Kot že rečeno, sva tako predsednik vlade kot tudi jaz za to, da se za mizo usedemo vlada, trgovci in proizvajalci energije in se pogovorimo, kaj lahko kdo naredi, da bomo najmanj obremenili ranljive skupine. Vedeti namreč moramo, da proizvodnja elektrike v Jedrski elektrarni Krško (NEK) in Termoelektrarni Šoštanj (Teš) kljub visokim cenam ni nič dražja. Še malo, pa bo Teš posloval z dobičkom.
Če se bomo znali dogovoriti, bodo podjetja in država preživeli, sicer bo morala država ukrepati z regulacijo cen. Gospodarstvu bo treba pomagati z evropskim denarjem, s krediti SID banke in denarjem iz proračuna. Za podjetja moramo imeti pripravljen tako imenovani reševalni kovček, da bodo lahko nemoteno delala.
Ampak Slovenija je del energetske unije, skupnega mehanizma EU, v okviru katerega se z elektriko in plinom trguje na borzi, na kateri pa so cene trenutno visoke. Hočete reči, da se lahko izognemo borzi?
Dejstvo je, da kupujemo energente prek borze, kjer se cene dvigujejo. Mislim, da mora država poskusiti cene omejevati s posegom v trošarine.
Moramo pa se zavedati, da vsaj nekaj časa, morda pa nikoli več, ne plin ne električna energija ne bosta več tako poceni. Del gospodarstva trenutno sicer še lahko preliva dvig vhodnih cen v cene končnega proizvoda, a na to se ne moremo zanašati. Predvsem pa ob teh zunanjih šokih ne smemo dodatno obremenjevati podjetij z nekimi hitrimi spremembami davčne zakonodaje.
Od začetka vojne v Ukrajini je v zraku embargo na ruski plin. Dva velika porabnika, SIJ in Talum, smo vprašali, kaj bi to pomenilo zanju. Zelo sta jasna: zemeljski plin je nujen za njuno proizvodnjo, nadomestnega energenta pa nimata. Če bi se zmanjšale dobave, torej ti veliki podjetji takoj zmanjšata proizvodnjo. In kaj potem?
To je problem, za katerega v tem trenutku ne vem, kako bi ga rešil. Veliko ljudi poudarja, da potrebujemo zeleni prehod, kar terja čas. Do takrat, ko se bo ta prehod zgodil, lahko kakšno podjetje zaide v velike velike težave. Za podjetji, kot sta SIJ in Talum, bomo morali, če vprašate mene, problem reševati individualno glede na specifike teh podjetij.
Še preden sem postal kandidat za ministra, sem se veliko pogovarjal z gospodarstveniki. Nekatera podjetja imajo zaradi povišanih cen elektrike in plina neizmerne težave. Zasebnik, ki je prej plačeval tisoč evrov na mesec, zdaj daje 4.500 evrov mesečno. To so že cene, ki jih podjetje zelo težko prelije v končne. Lahko zaide v težave, in zato bomo potrebovali reševalne kovčke, na daljši rok pa seveda zeleni preboj. Ker imamo sonce, lahko damo elektrarno na streho, a kot vidite, imamo težavo z omrežjem. Mislim, da bo treba individualno reševati probleme na tej poti, morda včasih tudi izven ustaljenih protokolov.
Kdo vas je, odkar je znano, da ste ministrski kandidat, že poklical, vam kaj predlagal, kaj od vas želel?
Mislim, da še nikoli nisem dobil toliko čestitk in tudi idej. Nisem vedel, da imam toliko prijateljev. Vem pa, da teh številk, ko ne bom več minister oziroma ko bom naredil napako, ne bo več, ampak to je življenje. Ravnam se po načelu: ko greš po stopnicah gor, pozdravljaj ljudi, saj jih boš srečal tudi takrat, ko boš šel po teh stopnicah dol.
Gotovo so bili med temi klici tudi klici gospodarstvenikov, kajti bodoča vlada je z njimi začela precej na trdo. Recimo: predsednik vlade je Združenju delodajalcev Slovenije dejal, da nimajo pojma o sodobnem načinu upravljanja podjetij, ki mora vključevati zaposlene. Odzivi iz gospodarstva so bili tudi sicer, še posebej po objavi koalicijske pogodbe, zaskrbljeni, nekaj skepse je zaradi Levice, ki gre v vlado. Iz desnega političnega pola se že sliši, da bi se utegnila nekatera podjetja preseliti na tuje. Ste to že morali “manevrirati” in kako to vidite?
Roberta Goloba poznam že od prej, v zadnjih tednih pa sem se z njim več pogovarjal, skupaj sva presedela nekaj ur. Malokdaj v življenju sem srečal tako intelektualnega in organiziranega človeka, ki ve, kam hoče. Teh izjav ne bi komentiral, vsak naj za svojimi stoji. Sam bom gotovo zaveznik gospodarstva. Težil bom k temu, da bo vsak zakonodajni predlog usklajen z vsemi socialnimi partnerji.
Tudi če kakšne države ponujajo boljše pogoje, verjamem, da bodo podjetja ostala doma, ker niso samo številke tiste, ki jih lahko spodbudijo, da bi šli drugam.
Kaj pa obratno, prihod tujih investitorjev v Slovenijo? Kot ste rekli, ne odločajo samo številke, a investitorji gredo tja, kjer dobijo najboljše pogoje.
Drži. Svetovna banka v primerjavi poslovnega okolja različnih držav ugotavlja, da smo najboljši po pogojih za čezmejno poslovanje, da imamo dobro geostrateško lego, pogoje za izvoz. Slabi pa smo pri možnostih financiranja investicij in inovacij ter pri upravnih postopkih, kot je pridobivanje gradbenega dovoljenja. Te težave moramo čim prej nasloviti. Slovenijo moramo predstaviti kot državo, v katero se izplača vlagati. A najprej moramo popraviti nekaj zadev. Davčno okolje mora biti denimo predvidljivo. Problem je, da vsaka vlada spreminja davke.
Ampak saj prav to napoveduje tudi vaša vlada.
Tako, vsaka vlada spreminja, bi bilo pa smiselno, da bi se dogovorili za vsaj desetletno obdobje, v katerem se davčnega sistema ne bi dotikali. Šepa tudi gospodarska diplomacija. Morali bi ustanoviti zbornico, kot sta nemška ali ameriška gospodarska zbornica v Sloveniji. Torej zbornico z izpostavami v državah, s katerimi imamo največ blagovne menjave, ter v Dubaju in podobnih lokacijah, ki bi privabljala investitorje.
Bolje bi morali “izrabiti” naše ljudi, ki v svetu nekaj pomenijo. Imamo denimo najmočnejšega športnega funkcionarja, predsednika Uefe Aleksandra Čeferina, ki ima odprta vrata do največjih investitorjev na svetu. Poleg tega imamo planetarno zvezdo Luko Dončića, ki je ambasador Slovenije na vseh področjih. Zunaj imamo kopico znanstvenikov, vrhunskih gospodarstvenikov.
Jasno je že, da zaradi predvidenega izpada iz proračuna prihodnje leto ugaša mini davčna reforma, ki je prinesla tudi višje neto plače, ste pa zdaj namesto socialne kapice, ki je tudi ne bo, napovedali subvencije za razvojne kadre.
Socialna kapica je postala ideološki problem. V tem mandatu je nemogoče, da bi jo sprejeli, se pa zavzemam za subvencioniranje prispevkov za razvojne kadre – inženirje, razvojnike, informatike. Podjetja bi ta kader lahko bolje nagradila. Res je, da gospodarstveniki niso zadovoljni s tem, da kapice ne bo, ampak menim, da bodo sprejeli idejo o subvencijah. Sploh tisti zasebniki, ki vedo, kaj pomeni imeti v podjetju dobrega inženirja. Za lastnika in direktorja pa ne vem, ali res potrebuje razbremenitev plače.
Tudi subvencije bodo državo nekaj stale. Gre za to, da bi se radi izognili temu, da razvojna kapica postane menedžerska, kot ji rada reče Levica?
Nimam problema s tem, da ima nekdo veliko. Ampak če imaš šest tisočakov plače, jih res potrebuješ 12? Lahko poješ ali popiješ za tistih pet tisoč evrov? Spustimo se na nivo tistih, ki dobijo 1.500 evrov mesečno. Teh ni veliko. Pa imajo enake želodce kot menedžerji, res so eni bolj aktivni, a ne bi si želel živeti v državi, kjer bi bogati živeli v ograjenih soseskah, tisti, ki nimajo, pa bi jih morali gledati skozi ograjo. Verjamem, da si tudi ti podjetniki in gospodarstveniki tega ne želijo.
Dohodkovna neenakost v Sloveniji je sicer ena najmanjših v svetu.
Hvala bogu. In to je največja prednost te naše države.
Podjetja gledajo na to tudi z vidika tekme za kadre. Za IT-jevca tekmujejo tudi z multinacionalkami.
Tu pa imamo zgodbe z normiranimi s. p., ki so drug problem.
In ki jih boste ukinili.
Ja, ogromno je teh nerešenih zadev. Morda se že ponavljam, a ne bom obupal: z dogovorom, svinčnikom in črto lahko pridemo do dobrih rešitev in pametne razporeditve tistega, kar skupaj ustvarimo. Nikoli pa ne bomo vsi enaki.
Del denarja za socialno in razvojno politiko namerava bodoča vlada dobiti s progresivno obdavčitvijo premoženja. Tukaj je kar nekaj zmede. Od prvotne ideje, da bo šlo za obdavčitev premoženja tako fizičnih kot pravnih oseb, smo prišli do razlage predsednika vlade Goloba, da se bo obdavčilo premoženje tistih, ki so v najvišjih dohodninskih razredih. Kako pa boste potem “polovili” tiste, ki imajo majhne prihodke, a z delom na črno zaslužijo bistveno več in imajo lahko zato tudi več premoženja?
Težko bi odgovoril, saj bom le še eden v vrsti, ki bo povedal svoje mnenje. Ampak če me vprašate osebno kot Matjaža Hana, mislim, da morda nekdo, ki ima tri ali pet stanovanj za oddajo in s tem več premoženja kot drugi, plačati davek. Tako je v Avstriji, Nemčiji, ZDA. Še vedno ti bo ostalo dovolj. Že iz tega naslova lahko v davčno blagajno steče kar nekaj dodatnih prilivov.
Pa res mislite, da je tako velik bazen ljudi, ki imajo po več stanovanj?
Če ne bi bilo tako, se stanovanja ne bi prodajala po 400 ali 500 tisoč evrov. Mislite, da to kupujejo ljudje s tisoč evri plače?
Vi torej pričakujete, da bo to nepremičninski davek?
Absolutno. Mislim, da je treba pri osnovni nepremičnini ohraniti trenutni nivo obdavčitve, a jo je treba poenotiti na nivoju države. Med mojo hišo v Radečah in eno v Ljubljani je velika razlika. Treba se je pogovarjati in ne strašiti ljudi.
Kot bodočega ministra za gospodarstvo vas moram vprašati, kaj veste o tem, da bo progresivna obdavčitev premoženja zadela tudi pravne osebe. To je namreč napovedala tudi bodoča ministrica za javno upravo in koordinatorka koalicijske pogodbe Sanja Ajanović Hovnik v našem N1 STUDIO.
O tem ne vem nič, tudi minister še nisem. Malega podjetnika, ki ima delavnico in hišo na hipoteko, zmedeš z izjavo o progresivnem davku. On že danes plačuje NUSZ in ga bo verjetno davek na premoženje samo nadomestil. V teh časih, ko je vse nejasno, je treba korektno komunicirati z ljudmi.
Pogovarjal sem se z Jocem Pečečnikom, Igorjem Akrapovičem, predstavniki Združenja Manager, Obrtne zbornice Slovenije, ki so me o tem spraševali, in sem jih miril. Kajti tudi moji kolegi pravijo eni tako, drugi drugače. Papir marsikaj prenese, na koncu se moramo še enkrat usesti, pogovoriti o številkah, pogledati državo kot celoto.
Še ena nevralgična točka. Kako si predstavljate soudeležbo delavcev pri lastništvu?
Mislim, da je prav, da imamo zakonsko podlago za sodelovanje pri upravljanju in razdelitvi dobička, a to mora biti prostovoljno. So podjetja, kjer si ljudje želijo v lastništvo podjetja, recimo Dewesoft. To so razvojniki, inženirji, ki imajo večje prihodke, morda tudi drugačen pogled na svet, ekipa se gradi skupaj.
V industriji, kjer ljudje delajo za tisoč ali 1.200 evrov, pa jih bo težko prepričati o vstopu v lastništvo. Ne nazadnje niso vsi pripravljeni prevzeti odgovornosti. Podjetju ne gre vedno dobro in tudi takrat je treba prevzeti svoj delež odgovornosti. Pogoji se lahko od panoge do panoge razlikujejo.
Dober lastnik lahko že zdaj nagradi delavce, davčna razbremenitev regresa iz časa vlade Marjana Šarca je bila dober ukrep. Sam sem zelo naklonjen 13. in 14. plači, s katerima bi podjetja lahko nagradila delavce.
Kam greste letos na dopust?
Zaradi nove vloge bom več časa kot v preteklih letih preživel doma, v Sloveniji. Sicer pa že 50 let hodim na hrvaški Pag, ki je postal moj drugi dom.
Tako v Sloveniji kot na Hrvaškem so namreč letošnje cene precej višje. Vi boste minister tudi za turizem. Nam to lahko “ubije” turistično sezono?
Absolutno. Mislim, da gredo cene v nebo. V petek sem prvič po 18 letih prespal v Ljubljani, ko sem čakal na včerajšnje parlamentarno zaslišanje. Cene so res zelo visoke, po drugi strani pa so hoteli polni. Nekateri si enostavno ne bodo mogli privoščiti dopusta, podjetja pa tudi nimajo več toliko sindikalnih počitniških zmogljivosti.
Ena od pomembnejših nalog v tem sektorju bo začrtati usodo državnih hotelirjev, torej podjetij Save Turizem, Istrabenz Turizem, Thermane in drugih. Počivalšek je skušal vzpostaviti turistični holding, v katerem bi združili kapacitete, in jih oddal v upravljanje, vendar se mu to ni posrečilo.
Podprli smo idejo holdinga in konsolidacije turističnih naložb. Zdaj pa je ključno, da ta holding funkcionira: v prvi vrsti za sam turistični sektor, za goste, ne nazadnje za državo. Ključno bo najti strateške partnerje, močne verige, ki bodo z izkušnjami, dobro strategijo odgovornega razvoja v prid podjetja in zaposlenih privabile nove goste. Zato si želim čimprejšnjega pogovora s turističnimi strokovnjaki, da najdemo najboljše možne rešitve.
Ali in kako bo na vašo strategijo razvoja turizma vplivalo dejstvo, da iz Save Turizem v vlado prihaja bodoči finančni minister Klemen Boštjančič?
S Klemnom Boštjančičem nisva nikdar govorila. Ker pozna ta sektor, je seveda eden tistih sogovornikov, ki lahko vpliva in pomaga do najboljših rešitev.
Janševa vlada je pred meseci, ko je z uveljavitvijo predkupne pravice preprečila vstop madžarskega sklada v lastništvo Save, Slovenskemu državnemu holdingu naložila forenzično revizijo poslov vodstva Save. Bo revizija narejena?
Vlada je to naložila kot lastnik, to avtonomijo ima. Nikoli ne sprejemam takih odločitev, ker sem jezen na nekoga in bi mu rad škodoval. Verjamem pa, da bo revizija narejena in verjetno nekih nepravilnosti ne bo. Počakajmo.
Ste si osebno vi zaželeli, da se na ministrstvo za gospodarstvo preseli še šport?
Da.
Zakaj?
To je bila moja želja, a je tudi ideja, ki je v športni srenji zorela že vrsto let. Mogoče bom naredil komu krivico, a mislim, da je bil šport v zadnjem obdobju v velikem resorju šolstva zanemarjen. Smo športni narod, imamo vrhunske rezultate, šport je tudi velik posel. Imamo ambasadorje, ki jih politika in gospodarstvo ne premoreta. Mislim, da lahko gospodarstvo, turizem in šport kot tri stebre povežemo v zgodbo, ki bo prinesla ne samo dobre rezultate in bolj zdravo življenje, ker bomo še več denarja namenili za rekeacijo, ampak tudi dodano vrednost in prepoznavnost Sloveniji.
Veliko klicev sem dobil od ljudi, ki se ukvarjajo s športom, poznajo sistem in imajo dobre ideje. Bral sem analizo Ekonomske fakultete v Ljubljani, da sto v šport vloženih evrov prinese 177 evrov, kar je multiplikativen učinek, in da že zdaj prek športa v davčno blagajno letno dobimo 320 milijonov evrov. Te številke lahko samo še povečamo, če bomo znali izkoristiti izjemno prepoznavnost Luke Dončića in poznanstva Aleksandra Čeferina ter številnih drugih ambasadorjev Slovenije. Če nas bodo dobri rezultati še povezali, lahko ta resor koga celo preseneti.
Je bil Aleksander Čeferin eden od teh, s katerimi ste govorili, ko ste postali kandidat za ministra?
Z njim sem govoril že prej, pa tudi po tem, ko sem postal kandidat. Rad se pogovarjam z ljudmi, ki so bistveno pametnejši od mene in imajo izkušnje. Če so pripravljeni še pomagati, sem najbolj srečen človek. Verjamem, da bo Aleksander Čeferin s svojim delom v Uefi, s težo, ki jo ima v svetu, pomagal slovenskemu športu, turizmu, gospodarstvu, in da se bomo enkrat nehali deliti, kdo je za prave in kdo ne.
Ne nazadnje so praktično v vseh športnih zvezah gospodarstveniki. Enzo Smrekar na Smučarski zvezi Slovenije …
… Franjo Bobinac na Rokometni zvezi Slovenije, Andrej Ribič na Kajakaški zvezi Slovenije … Razumejo, kaj je šport, kaj družbena odgovornost. Vsi vemo, da brez investicije v mlade in šolski šport ne bo šlo. A Slovenci smo fenomen, izkoristimo to.
Kdo pa bo odgovorna oseba za področje športa na ministrstvu, kdo bo to vodil?
Ko bo sprememba zakona o vladi, bomo prenesli direktorat za šport in tja postavili človeka, ki se bo s tem ukvarjal. A ne vem še, kdo bo to, o tem se še ne pogovarjamo.
Rekli ste, da z davki od športa zberemo 320 milijonov evrov, a na drugi strani država slovenskemu športu iz proračuna povprečno nameni približno 20 milijonov letno.
Letni vložek za šolski šport, rekreacijo in vrhunski šport je skupaj 22 milijonov evrov. Pred volitvami se je med več deležniki utrdil dogovor, da bomo vlaganja v šport podvojili. Prizadeval si bom, da bomo to tudi uresničili. Poleg tega je odhajajoča vlada sprejela zakon o naložbah v infrastrukturo, ki ga je treba novelirati, in zagotoviti denar, a tam je predvidenih 150 milijonov evrov v petih letih.
Je pa še veliko spečega potenciala v povezovanju športa in gospodarstva, samo če pogledamo turistično-poslovni dogodek Texas Feels Slovenia, ob robu ene od tekem Dončićevega Dallasa. Teksas je deseto največje gospodarstvo na svetu. Pri takšnih projektih imamo še veliko priložnosti.
Narediti moramo tudi skupno telo panožnih zvez, kjer se bodo te dogovarjale za skupen nastop na velikih tekmovanjih. Država mora prepoznati, da je to naložba, ki prinaša velike donose.
Ena od stvari, ki si jo športniki želijo, je pokojninski sklad za športnike. Ga bodo dobili?
Da. Tu je še kar nekaj stvari, ki jih je treba urediti. To je stvar dogovora, ne zapiram vrat, a v tem trenutku je vsega preveč in ne vem, kako bi to uredili. A grem stavit, da bomo vloženo v šport prek davkov, prek prodaje izdelkov dobili nazaj.
Navsezadnje pa je pomembno, da se politiki na tekmovanja ne boste hodili le fotografirat, ampak boste na tem področju dejansko kaj tudi premaknili.
Mene nikoli niso fotografirali, ker nisem bil tako znan politik. Tudi zdaj se ne bom silil v prve vrste, saj to ni moj način življenja. Zmeraj sem rad sedel v drugi ali tretji vrsti. Če bo treba dati težo nekemu športnemu dogodku, bom pa zmeraj pripravljen. Drugače bom raje pred televizijo, ker se tam lažje razburjam, če ni rezultata.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje