Med tisočimi, ki so bili v zadnjih tednih ranjeni ali so umrli v Gazi, so tudi otroci in najstniki, ki so obiskali Slovenijo. Od leta 2009 je bilo na rehabilitaciji v Sloveniji 207 otrok iz Gaze, ki so zaradi spopadov ostali brez nog ali rok ter imeli druge poškodbe. Vodja tega projekta Mojca Seliškar Toš za N1 pripoveduje o njih in neizmerni želji, da bi Slovenija palestinskim otrokom znova pomagala.
Med letoma 2009 in 2019 je več kot 200 poškodovanih otrok iz Gaze prišlo v Slovenijo na rehabilitacijo. Strokovnjaki univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta (URI) Soča v Ljubljani so jim pomagali s protezami in terapijami, ob popoldnevih pa so prostovoljci z otroki hodili na izlete, spoznavali Slovenijo in se igrali, deležni so bili tudi psihosocialne podpore. Hkrati so se pri nas izobraževali palestinski fizioterapevti in drugi zdravstveni delavci, ki so otrokom pomagali po vrnitvi domov. “Slovenski” otroci iz Gaze v zadnjih tednih delijo grozljivo usodo svojega naroda. Še do nedavnega je bila z njimi v stikih Mojca Seliškar Toš, nekdanja šefinja kabineta predsednika republike in predsednica uprave Fundacije Danila Türka – Pustimo jim sanje, ki je organizirala projekt.
Mojca Seliškar Toš za N1 govori o spominih, o malčkih, ki jih pozna po imenih. O Ahmedu, ki je izgubil nogo, a je z navdušenjem igral nogomet. O otrocih, ki so po štirih tednih, kolikor je trajala rehabilitacija, želeli ostati v Sloveniji. O tem, da je bila še v zadnjih tednih z nekaterimi v stikih, a se ji zdaj ne oglašajo več. In o neizmerni želji, da bi Slovenija palestinskim otrokom znova pomagala, ko bo to mogoče.
Kako je nastal projekt rehabilitacije otrok iz Gaze v Sloveniji?
Projekt se je začel leta 2009 po uradnem obisku predsednika Danila Türka v Ramali. Na poti nazaj je razmišljal, kako bi lahko Slovenija pomagala Palestini. Dobil je idejo o rehabilitaciji otrok na URI Soča. Začeli smo pripravljati projekt in že poleti 2009 nam je uspelo pripeljati prvo skupino 21 otrok s spremljevalci, za en mesec.
Pri tej in vseh naslednjih skupinah je veliko vlogo odigralo ministrstvo za zunanje zadeve, na čelu s konzularno službo in diplomatskimi predstavništvi v Tel Avivu, Ramali, Kairu (od koder se pokriva tudi Jordanija) in častnim konzulom Slovenije v Jordaniji, ki so v sodelovanju z oblastmi pomagali pri pridobivanju dovoljenj za izhod iz Gaze, prehodu državnih mej in v postopkih izdajanja vizumov.
Brez velike podpore zunanjega ministrstva bi bilo težko, če ne celo neizvedljivo. Je bil pa takrat predsednik Izraela Šimon Perez, ki je bil zelo naklonjen temu projektu, in smo zato vsaj na začetku lažje dobili izstopna dovoljenja. Sčasoma smo si ustvarili renome, da se držimo vseh dogovorov in predpisov. Tako nam je do leta 2019, ko je ta projekt potekal, uspelo pripeljati 207 otrok in približno 30 zdravstvenih delavcev – fizioterapevtov, delovnih terapevtov, protetikov, ortotikov, ki so se sočasno, ko je bila skupina tu, šolali na Soči.
Ves čas je bil projekt financiran iz tujih donacij, le za prvo skupino je stroške plačalo slovensko ministrstvo za zdravje, v naslednjih letih pa je, če se prav spomnim, ministrstvo za zunanje zadeve še dvakrat prispevalo nekaj sredstev v okviru mednarodne razvojne pomoči. Leta 2010 je bil na uradnem obisku v Sloveniji katarski emir, ki je za projekt prispeval najprej 100 tisoč evrov, po zaključku mandata predsednika Türka pa se je odločil, da bo Katar namenil sredstva za rehabilitacijo 100 otrok in izobraževanje zdravstvenih delavcev. S temi sredstvi smo pripeljali 107 otrok in izobrazili 20 zdravstvenih delavcev.
Nato smo se začeli dogovarjati za nadaljevanje projekta, a je prišla pandemija. Takrat ni bilo nobene možnosti, da bi otroke pripeljali v Slovenijo. Težava so bile tudi okužbe, saj tudi ko so bili otroci in njihovi spremljevalci na Soči, so bili zaradi možnosti okužb, ki so jih imeli ob prihodu, ločeni od ostalih pacientov.
To s pandemijo se je vleklo dve leti, zdaj pa imamo te grozne razmere.
Kakšne so bile zgodbe teh otrok?
Zgodb je 207. Vsak otrok ima svojo, srce parajočo žalostno zgodbo. Nekateri so izgubili samo eno okončino, nekateri dve ali tri, tudi take smo imeli, ki so bili brez obeh rok in nog. Nekatere so zadeli šrapneli in so imeli razne poškodbe motorike, vida, sluha, zastoj v razvoju.
Veliko je bilo tudi otrok, ki so se rodili z različnimi anomalijami, ker so bile njihove matere v času nosečnosti izpostavljene fosforju, tega ni bilo malo in bili so res hudo prizadeti. Grozljivo je, da po poročanju medijev Izrael tudi zdaj uporablja fosforne bombe. Imeli smo dvojčici, ki sta se zato rodili brez kosti golenic, od kolena do gležnja. Pri nas sta dobili ustrezne proteze, prej sta hodili po krnih in zasilnih protezah.
Veliko jih je utrpelo poškodbe zaradi bombardiranj. Ali pa zato, ker so protestirali in so streljali nanje. Dobili smo tudi informacijo, da so v času protestov, Great March of Return, Izraelci uporabljali zastrupljene naboje. Ne vem, ali je to res, vendar je informacija prišla od vira, ki bi mu lahko zaupali. Zastrupljeni naboji so povzročili, da se poškodbe niso celile, zato je bilo toliko več amputacij.
(Great March of Return so protesti v Gazi ob meji z Izraelom, ki so potekali v letih 2018 in 2019 in s katerimi so Palestinci zahtevali vrnitev beguncev na ozemlja, s katerih so bili pregnani, ter konec zračne, kopenske in morske blokade Gaze. Izraelske sile so v tem času ubile 223 palestinskih protestnikov, glede na poročilo mednarodnega odbora Rdečega križa jih je bilo ranjenih več kot 13.000, večina od njih huje. Okrog 1.400 med njimi so zadeli več kot trije naboji, op. p.)
Kako ste otrokom, ki so prišli v Slovenijo, pomagali? Ne le z rehabilitacijo?
Otroci so ostajali pri nas štiri do pet tednov. Nazaj so šli s protezami, različnimi ortopedskimi pripomočki, od različnih koles do hojc, prirejenih invalidskih vozičkov glede na poškodbo. Ko so se vrnili, smo jih spremljali še naprej. Ena od obvez fizioterapevtov in delovnih terapevtov, ki so bili pri nas na izobraževanju, je bila, da ob vrnitvi v Gazo še obiskujejo otroke in jim pomagajo pri vajah, terapiji.
Pazili pa smo tudi na to, da smo otroke, ki so prišli v Slovenijo zelo majhni in so proteze prerasli, ponovno pripeljali. Nobena proteza žal ni večna, poskrbeli smo zanje, kolikor je bilo mogoče.
Niso pa bili tu le na rehabilitaciji, ta je potekala dopoldne. Prostovoljci islamske skupnosti v Sloveniji so opravili veliko delo. Vsako popoldne in med vikendi so bili z njimi, pripravljali različne delavnice, doživeli so res veliko. Šli so na Ljubljanski grad, v živalski vrt, na Pikin festival, na Bled, obiskale so jih Tačke pomagačke (terapevtski psi), priredili smo gledališke predstave, ki smo jih sproti prevajali v arabščino.
Uspelo nam je tudi zagotoviti zimska oblačila za vse, da smo jih peljali v Kranjsko Goro. Tam so mnogi prvič videli sneg. Tudi sicer smo jim pomagali z oblačili, saj so zlasti v zimskem času prišli povsem neprimerno oblečeni.
Ste ostali z otroki in terapevti v stiku?
Z nekaterimi smo ostali v stiku. V zadnjem mesecu, odkar Gazo ponovno bombardirajo, sem bila v stiku zlasti z eno terapevtko. Vendar se mi že 14 dni ne oglaša več.
Kako se spominjate otrok, ki so prišli k nam? So bili veseli, da so tu, ali zagrenjeni zaradi vsega, kar se jim je zgodilo?
Kakor kakšen. Spomnim se dveh bratcev, ki sta ostala sama. Oba smo pripeljali v Slovenijo, eden je bil amputiran, drug je imel druge poškodbe. Poskušali smo čim več storiti tudi za psihosocialno pomoč tem otrokom. Onadva sta bila, ko sta prišla, tako prestrašena, da je morala biti celo noč v njuni sobi prižgana luč in morala sta imeti odprta vrata. Med njunima posteljama je bila nočna omarica in eden od bratcev se je zvil v klopčič na omarici, da bi lahko drugega držal za roko.
Spomnim se tudi punčke, ki je prišla v prvi skupini, stara dve leti. Bila je spazmatična, popolnoma zakrčena. Morali smo jo nositi, ni mogla hoditi, bila pa je vesel otrok. Po terapiji je začela hoditi. Ko so se vračali v Gazo, je na letališču nismo mogli uloviti, tako je tekala naokrog.
Nekateri so bili resnično zagrenjeni. Spomnim se enega otroka, ki je imel, tako se mi je zdelo, najbolj žalosten obrazek na svetu, do teh podob, ki jih vidimo zdaj. Imel je strahotno zgodbo, izgubil je celo družino.
Imeli smo tudi sestrici, ena je bila poškodovana od šrapnela, druga pa travmatizirana. Pobili so jima celotno družino, 12 ljudi, ostala je samo ena teta. Prvič je k nam prišla samo ta punčka, ki je imela poškodbe, naslednjič smo poskrbeli, da je prišla tudi njena sestrica, da so ji pomagali psihološko.
Nekateri so bili zelo zadržani, tihi in zagrenjeni, vendar so se po nekaj dneh sprostili in je bil hitro živžav. Enkrat smo bili pred Sočo na igrišču in je mimo letel golob. Ena od punčk je začela na ves glas kričati, in ko smo prišli do nje, je rekla, da se je ustrašila, da je bomba. Nekdo od otrok je takrat dejal: “Mi na nebu vidimo letala, vi pa ptice.”
Ahmed je prišel k nam, ker ga je med bombardiranjem zbil avtobus in je izgubil nogico. Prvič je prišel k nam, ko je imel štiri leta, spremljala ga je babica. Nato se je vrnil čez dobri dve leti, ker mu je proteza postala premajhna. Sicer smo poskrbeli, da so imeli vsi otroci, mlajši od 10 let, spremljevalca, družinskega člana. Ahmed, star šest let, pa je prišel sam in vprašali smo ga, zakaj babica ni prišla z njim. Rekel je: “Zakaj pa, saj poznam predsednika in poznam tebe!”
Nato je prišel čez nekaj let še tretjič. Strašno rad je igral nogomet, bil je športnik v Gazi. Kaj je zdaj z njim, ne vem …
Ko je bilo treba nazaj v Gazo, so nekateri hoteli kar ostati. Spomnim se fantov, ki se jima je uspelo izmuzniti iz Soče in sta se šla z invalidskimi vozički vozit po bližnjem rondoju pri Žalah. Nato so jih pripeljali nazaj in me poklicali. Prišla sem v Sočo in bila huda nanju, zakaj sta šla ven, in sta me oba prijela za roke. Rekla sta, da nista hotela nič takega, da bi samo rada ostala tu in hodila v šolo, en bi bil rad novinar, drug pa zdravnik. To je … To je težko predelati. Saj so bili veseli, ko so se vračali domov, saj so šli k družinam. Po drugi strani jih je pa veliko reklo: “Ali boš prišla? Ali bomo še kdaj prišli v Slovenijo?”
Gazo ste obiskali tudi vi, leta 2017. Kako se spominjate srečanja z otroki?
Oktobra 2017 sva z nekdanjim predsednikom Danilom Türkom obiskala Gazo, saj smo otrokom ves čas obljubljali, da jih bomo nekoč obiskali. Takrat je bilo tam relativno mirno, saj sta v tistem času Palestinska oblast in Hamas poskušala skleniti nekakšen mirovni sporazum. Dobili smo dovoljenje izraelske strani, da lahko gremo v Gazo, spremljal nas je naš diplomatski predstavnik v Ramali.
S svojimi partnerji v Gazi smo organizirali srečanje in obvestili otroke. Srečanje je bilo v hotelu v severnem delu Gaze. Pričakovali smo okrog 60 otrok s spremljevalci, a doživeli velikansko presenečenje, saj je prišlo 450 ljudi, cele družine, vsi otroci od prve skupine. To je bilo res nepozabno srečanje. Ti otroci in njihove družine so tako neskončno hvaležni.
Naš projekt si je v Gazi ustvaril zelo dober renome. Kljub temu da so posamezniki, tako od Palestinske oblasti kot Hamasa, skušali priti do tega denarja – predlagali so, naj kar njim nakažemo denar, pa bodo sami poskrbeli za rehabilitacijo – tega seveda nismo storili. Poskrbeli smo, da je bil projekt predstavljen v medijih v Gazi in da je bilo jasno, da za tistega, ki gre v Slovenijo, ni nikakršnih stroškov. Saj se je dogajalo, da so nekateri hodili naokrog in ljudem govorili, da jim za 1.000 dolarjev zagotovijo mesto v tem projektu. Dogajalo se je vse mogoče. Vendar smo imeli odlično pomoč znotraj Gaze.
Kako je videti Gaza?
Okrog je 8-metrski betonski zid, na vrhu pa električna bodeča žica, to je povsem neprehodno. V Gazo smo prišli čez prehod Erez. Tam je tudi dolg koridor, videti je kot žičnata kletka, po kateri gredo ljudje peš. Eno od kontrolnih točk ima tudi Hamas.
Večina stavb je zgrajenih napol, so v surovem stanju, mnoge brez oken. Vmes so tudi čisto moderne stavbe, kakšen trgovski center. Tudi ta hotel, v katerem smo bili, je bil spodoben. Ampak zdaj ga ni več, ničesar od tega zdaj ni več.
Izrael je vse otroke in njihove spremljevalce, ki so prišli v Slovenijo, varnostno preveril. Kakšne so bile njihove zahteve?
Tega, kaj so bili njihovi pogoji, da so te osebe dobile dovoljenje za izhod iz Gaze, ne vemo in ne bomo vedeli. V izogib temu, da bi statistika pokazala preveč zavrnitev izhodov – zanje prebivalci zaprosijo iz zdravstvenih ali drugih razlogov – je Izrael primere puščal odprte, sploh niso odgovorili na prošnje. Vendar smo vztrajali in primerov zavrnitev je bilo zelo malo. Predvsem so zavračali spremljevalce. Dovolj je, da je bil nekdo od članov družine (otroka ali spremljevalca) nekoč na kakšnem protestu, in je bil zanje zato varnostno sporen.
Postopek je bil tak, da smo vnaprej izpolnili vse elektronske obrazce, ki so potrebni za pridobitev vizuma. Na dan, ko so otroci in spremljevalci šli iz Gaze čez mejni prehod Erez, jih je tam počakal naš diplomatski predstavnik v Ramali, jih pospremil na veleposlaništvo v Tel Avivu, kjer so dokončali postopke, jim dali vizume, nato pa so šli čez izraelsko-jordansko mejo v Aman, kjer smo jih čakali mi, skupaj z jordansko humanitarno organizacijo – Jordanian Hashemite Charity Organisation. Iz Amana so prileteli v Ljubljano.
Že skoraj dva meseca spremljamo grozljive prizore iz Gaze. Kako jih gledate vi?
Z veliko solz in neprespanih noči ter neizmerno željo pomagati, ko bo to spet mogoče. Težko rečem karkoli drugega. Prejšnji teden sem izvedela, da veliko otrok, ki so bili pri nas, ni več. In to je …
En teden po začetku te groze sem dobila sporočilo našega sodelavca. Napisal je, da mi bodo duše otrok, ki so bili v Sloveniji, večno hvaležne. In ko dobiš tako sporočilo … Težko je. Sploh ker sem bila tam, z njimi sem tu preživela kar nekaj časa, poznam jih, veliko njih po imenu. In vem, da moramo nekaj narediti, da bomo lahko znova pomagali. To se mora končati, ne morejo preprosto zradirati enega naroda. Moramo. In vem, da bodo, ko bo tega konec, tudi arabske države zainteresirane, da pomagajo.
Kako gledate na to, kar počne oziroma česar ne počne mednarodna skupnost?
Mednarodna skupnost to gleda že desetletja. Še posebej zadnjih 20 let, odkar je Gaza res največji zapor na svetu. Dokler se močne politične sile ne bodo odločile, da bo kakorkoli drugače, vsaj jaz ne vidim rešitve.
Vsekakor mi je žal, da Slovenija takrat, ko je večina držav priznala Palestino, tega ni zmogla storiti. Tega mi je res žal. Palestino je namreč priznalo 139 držav, ki so tudi članice OZN, Izrael pa priznava 165 držav, razlika je zelo majhna.
Kako bodo to poskušali rešiti zdaj, ne vem. Med arabskimi državami je Jordanija, kot vem, edina, ki je odpoklicala veleposlanika. Tudi ko je bilo hudo v Siriji in Libiji, so nekatere arabske države financirale begunska taborišča, ki so nastala recimo v Jordaniji in še kje.
Vseeno upam, da se bo vendarle sklenilo premirje in da se bodo zgodile neke rešitve. Revolt ljudi je ogromen, slišimo tudi ostre izjave nekaterih politikov, med drugim v britanskem in Evropskem parlamentu, kako lahko to dopuščamo, kako lahko svet to gleda.
Morda je problem videti nerešljiv, vendar ne bi bilo tako, če bi se mednarodna skupnost odzvala drugače. Tudi kar zadeva gradnjo izraelskih naselbin, ki so se ves čas samo širile. Mednarodna skupnost je vsa ta leta zgolj sprejemala razna stališča, pozivala k mirnemu reševanju spora. V zvezi s palestinskim vprašanjem, izraelsko-palestinskim sporom je bilo sprejetih veliko resolucij v OZN. Že leta 1947 je OZN sprejel načelo rešitve dveh držav, leta 1993 je prišlo do sporazuma iz Osla … Pa nič. Zdaj pa je to strahotno eskaliralo.
Pravijo, da ima Hamas prebivalce Gaze za živi ščit. Morda je to do neke mere lahko res. Ampak ali je to razlog za bombardiranje bolnišnic, šol, za nasilne izselitve? Pri tem pa seveda ne opravičujem dejanj Hamasa 7. oktobra. Vsakršno nasilje kogarkoli nad komerkoli je popolnoma nesprejemljivo.
Gledamo dojenčke, nedonošenčke, ki jih dajejo iz inkubatorjev, ki zaradi pomanjkanja elektrike ne opravljajo več svoje funkcije. Grozljivo. Gledamo hudo poškodovane otroke, mnogi izmed njih so postali sirote. Če to ne premakne tistih, ki bi lahko kaj naredili … Res ne vem, kaj bi jih lahko.
Tudi v slovenskem parlamentu je nastala pobuda, podpisali so jo poslanci SD, da naj Slovenija reši vsaj 100 otrok iz Gaze. Prvopodpisani pod pobudo Jonas Žnidaršič je za N1 povedal, da gre za idealistično pobudo, za katero za zdaj ne obstaja načrt, kako bi jo izpeljali. Pomoč otrokom iz Gaze je omenila tudi zunanja ministrica. Kaj menite o tem, je mogoče kaj storiti?
Vsekakor je pobuda dobrodošla, saj pomeni, da razmišljamo o tem, kako pomagati. Mi lahko pripravljamo teren, da ko bo mogoče, dejansko nekaj naredimo. Kdaj to bo, je v tem trenutku veliko vprašanje.
V Gazi imamo še vedno sodelavce, ki bodo zbirali potrebno zdravstveno dokumentacijo poškodovanih otrok in nam jo posredovali. Vprašanje je, kako jih pripeljati sem in jih potem vrniti. Vse je odvisno od razvoja dogodkov in, upam, čimprejšnjih dogovorov o ustavitvi te morije.
Za začetek bi mogoče lahko pripeljali te, ki so bili hudo poškodovani in so odšli na zdravljenje v Egipt. Vendar je treba vedeti, kako se bodo vrnili. Vsekakor moramo iskati načine, da bomo lahko ponovno zagnali projekt takoj, ko bodo razmere to dopuščale.
V fundaciji smo si prizadevali in se pripravljali tudi na to, da bi k nam prišli sirski otroci. Takrat jih je bilo ogromno v Jordaniji v begunskem taborišču Al Zateri, ki smo ga obiskali, zdravniki URI Soča so opravili tudi triažo. Mogoče bi jih bilo pripeljati k nam na zdravljenje, saj bi lahko dobili dokumente ZN, vendar nismo mogli dobiti zagotovila oblasti, da jih bodo po končanem zdravljenju vzeli tudi nazaj. Ne bomo se predali. Poskušali bomo, karkoli bo mogoče. Verjamem, da bo zunanje ministrstvo enako kooperativno, kot je bilo takrat.
Se je pa treba zavedati, kot pravi nekdanji predsednik Türk, da humanitarna razprava in pomoč nista nadomestilo za mir.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!