Pametni telefoni, neumni otroci? Kaj svetuje strokovnjakinja (INTERVJU)

Pametni telefoni krojijo naša življenja, mnogi starši pa so zaskrbljeni, ker jih njihovi otroci pretirano uporabljajo. To lahko povzroči motnje spanje, anksioznost in zasvojenost. O tem, kaj lahko storijo starši – in kako naj jih država podpre z ukrepi – smo se pogovarjali s Cristino Montañola-Sales, izredno profesorico na oddelku za matematiko in podatkovno analitiko na univerzi Ramon Llull v Barceloni ter raziskovalko na področju družbene dinamike in digitalnega dobrega počutja, ki trenutno deluje v Ljubljani.

Kdaj ste dobili svoj prvi telefon in kako se spominjate svojega otroštva brez telefona?
Prvi telefon sem dobila pri osemnajstih letih. Otroštvo se mi je vtisnilo v spomin kot zelo pristno – z odnosi iz oči v oči in življenjem v trenutku. Prav zato menim, da je današnje otroštvo precej drugačno, saj je tehnologija veliko bolj prisotna.

Kako drugačno je otroštvo danes?
Otroci nas ves čas vidijo z mobilnimi telefoni in računalniki. Seveda posnemajo naš zgled, zato si zelo želijo, da bi tudi sami imeli svoje naprave. Toda raziskave in strokovne ustanove opozarjajo, da jih to pogosto odvrača od učenja in ovira njihov razvoj.

Kaj bi torej svetovali odgovornemu staršu? Kdaj je primeren čas, da otrok dobi pametni telefon?
Strokovnjaki se večinoma strinjajo, da takrat, ko je otrok na to pripravljen. To pomeni, da ima urejene spalne navade, da mu gre dobro v šoli, da odgovorno opravlja naloge, ki mu jih dajo starši, in domače naloge ter da pri uporabi skupnih (družinskih) naprav kaže spoštovanje in zna samostojno uravnavati svoje vedenje.

Bi vseeno lahko navedli kakšno starost?
Če želite številko – priporočila pravijo okoli 16 let. Vendar je to zelo odvisno od posameznega otroka, saj vsi ne dozorijo enako hitro. Zato je odločitev na koncu v rokah staršev, ki najbolje poznajo svojega otroka.

Toda večina otrok danes dobi svoj telefon prej kot pri 16 letih. Kaj se lahko zgodi, če otrok dobi telefon prehitro, kako to vpliva na njegov razvoj in zdravje?

Dokazi kažejo, da to vodi do slabih spalnih navad, ki imajo dolgoročne posledice za zdravje, pa tudi za socializacijo in normalen razvoj.

Zavedam se, da se starost 16 let morda sliši pozna – vendar strokovnjaki menijo, da bi bila to primerna starost za samostojno uporabo pametnega telefona brez nadzora. Seveda pa se lahko začne prej, na primer s skupnim gledanjem vsebin ali z deljenimi napravami doma, vendar pod nadzorom staršev.

Nekateri predlagajo tudi rešitev, da se otroku sprva omogoči telefon brez dostopa do interneta. Če želite, da je otrok bolj samostojen, da gre sam v šolo ali kam drugam, mu lahko daste takšen telefon. Tako vas lahko pokliče, pošlje sporočilo, komunicira s prijatelji – a brez interneta. Kasneje, ko je pripravljen, pa lahko dobi pametni telefon z dostopom do spleta.

Na žalost pa danes vidimo že dojenčke v vozičkih, ki imajo v rokah telefone, saj jim jih starši pogosto dajo, da bi jih umirili. Kaj se zgodi z dojenčkom, ki je tako zelo zgodaj izpostavljen zaslonom, slikam in videom?

Strokovnjaki – pediatrični psihiatri, nevrologi in psihologi – opozarjajo, da otrokovi možgani v tej razvojni fazi na to niso pripravljeni. Zato se možgani ne razvijajo normalno, kar lahko pusti resne posledice.

Težava je v tem, da kot družba nimamo skupnih pravil, saj tehnologija napreduje zelo hitro in jo sprejemamo kot nekaj samoumevnega. Toda ravno zato bi morali biti še posebej pozorni na najranljivejše skupine – otroke, še posebej tiste s posebnimi potrebami –, ki so zaradi svoje občutljivosti najbolj izpostavljeni tveganjem takšne tehnologije.

Kako lahko odrasli sami pri sebi prepoznamo, ali smo zasvojeni ali pa telefon le veliko uporabljamo?

Če imate težave s spanjem, na primer, da greste spat s telefonom v roki – vemo, da uporaba računalnikov ali pametnih telefonov tik pred spanjem slabo vpliva na raven melatonina, hormona, ki je ključen za dober spanec.

Če telefon sam beleži porabo časa in na koncu dneva vidite, da ste na njem preživeli osem ur, je to lahko znak problematične uporabe, razen če je to izključno povezano z delom.

Če opažate težave s koncentracijo, če pogosto prekinete, kar počnete, ker prihajajo obvestila, ali pri delu odlašate in ves čas preverjate aplikacije, je to prav tako znak, da bi morali premisliti o svojih navadah.

Ena od rešitev je na primer izklop obvestil, da telefon uporabljate zavestno, ko se sami odločite, ne pa da vas neprestano moti.

Kaj pa pri otrocih? Če starši opazijo, da nekaj ni v redu – da otrok preživlja preveč časa na telefonu, da ima nezdrave navade ali pa slabo spi – kaj naj storijo in kako naj pristopijo?

To je težka situacija in opažam, da je veliko staršev danes zaskrbljenih zaradi prekomerne uporabe pametnih telefonov pri otrocih – ali pa imajo občutek, da jih otroci preveč uporabljajo. Moj nasvet bi bil, da se o tem preprosto pogovorite. Odprite temo, povejte, kaj vas skrbi, in prisluhnite, kaj ima otrok povedati. Veliko mladostnikov se namreč zaveda svojih navad in jih želi skupaj s starši reševati.

Pogovorite se lahko tudi z učitelji, morda celo z ravnateljem, da bi bila uporaba mobilnih telefonov vključena v šolsko razpravo. Pogosto se dogaja, da šole nimajo jasnih pravil o tem, medtem pa v razredih nastajajo številne skupine na WhatsAppu in telefoni so stalno prisotni. Zato bi bilo smiselno to postaviti na dnevni red – in se o tem pogovoriti tudi z drugimi starši, saj se pogosto izkaže, da je skrb skupna, le da se o njej premalo govori.

Dobra rešitev je lahko tudi družinski dogovor oziroma družinski pakt. V Barceloni je takšen pakt podpisalo več kot 10.000 družin. Ideja je bila čim bolj odložiti samostojno uporabo pametnega telefona. V Kataloniji so raziskave pokazale, da bi starši radi odložili otrokovo lastništvo pametnega telefona na 15 ali 16 let. A ko otroci pri 12 letih začnejo obiskovati srednjo šolo, starši občutijo pritisk, da jim telefon kupijo, ker je vse organizirano okoli pametnih naprav in ker jih "tako ali tako imajo vsi".

V najnovejši raziskavi se ukvarjate z vrstniškim pritiskom. Kakšni so vaši cilji in kako poteka raziskava?
V Barceloni smo zagnali projekt, ki ga financira občina. V Kataloniji smo izvedli anketo in ugotovili, da starši čutijo vrstniški pritisk, da otrokom kupijo mobilne telefone prej, kot bi sami želeli – oziroma prej, kot priporočajo strokovnjaki.

Projekt smo zasnovali zato, da najprej ugotovimo, kateri dejavniki povzročajo ta pritisk. Pregledali smo več kot 1.000 znanstvenih člankov in ugotovili, da se jih s to temo resno ukvarja zelo malo – le osem od več kot 1.000.

Zdaj želimo ugotoviti, kako lahko ta pritisk v Barceloni tudi obrnemo sebi v prid. Denimo z družinskim paktom – koliko lahko pomaga občutek, da otrok ne bo izključen, če se več družin skupaj dogovori, da bodo odložile nakup telefona. Ali pa z jasnimi šolskimi pravili, ki lahko zmanjšajo pritisk na starše. In seveda – ali je to dovolj ali pa potrebujemo še več ukrepov oblasti in družbe.

Torej govorimo o vrstniškem pritisku med starši, ne med otroki?
Da, osredotočamo se na starše, saj so oni tisti, ki sprejmejo odločitev, ali bodo kupili telefon. Starši občutijo pritisk, ker ni jasnih šolskih pravil in ker se o tem premalo pogovarjamo v družinah. Tako se zdi, da bo otrok izključen, če nima telefona, saj vsi ostali sodelujejo v spletnih pogovorih.

Otrok seveda prispeva k temu pritisku, a končna odločitev je na strani staršev. Če otrok dobi telefon, preden je nanj pripravljen, to ni neposredno "krivda" staršev, temveč gre bolj za težavo pomanjkanja usklajenosti – ker šole nimajo jasnih pravil, starši pa se med sabo premalo pogovarjajo in si ne delijo svojih skrbi.

Če bi imeli enotna pravila na ravni šole in družinske dogovore za odložitev uporabe, bi pritisk izginil in bi starši odločali veliko mirneje in z manj stresa.

Kaj pa vrstniški pritisk med otroki? Če je otrok edini v razredu brez pametnega telefona, je tudi težko navezovati stike z drugimi. Kaj storiti v tem primeru?
Da, to je povsem realen problem. Edini način, da se temu izognemo, je, da se več otrok v razredu – oziroma njihovi starši – dogovori, da otroci telefona še ne bodo imeli. Pri tem lahko veliko prispeva tudi šola. Če šola dovoli uporabo telefonov med poukom, med odmori ali po pouku, se pritisk na starše še poveča – četudi bi sicer radi ostali dosledni.

Kaj pa lahko naredi država? V Sloveniji uporaba telefonov v osnovnih šolah ni dovoljena, razen če jih učitelj dovoli za potrebe pouka.
Mislim, da je to eden ključnih korakov. Poznam gibanje Odklopi.net, ki deluje v Sloveniji. Zdi se mi zelo obetavno, da civilne organizacije in strokovnjaki to podpirajo. V Španiji so nekatere regije že prepovedale telefone v osnovnih šolah in rezultati so vidni – izboljšuje se učni uspeh.

V številnih državah se pojavljajo civilna gibanja, ki od spodaj navzgor zahtevajo več zaščite otrok. Cilj ni, da bi živeli brez tehnologij, ampak da tehnologijo uporabljamo pametno in otroštvo zaščitimo. S tem ko vlada uvede jasna pravila, zmanjša pritisk na starše, da otrokom prezgodaj kupijo pametni telefon.

Kaj se zgodi, ko osnovnošolci uporabljajo telefone, potem pa pride do prepovedi na ravni družbe? Se lahko otroci vrnejo k igri na prostem, k takšnemu otroštvu, kot smo ga imeli včasih? Je otrokom težko odložiti telefon?
Težko je, če odrasli okoli njih ves čas uporabljajo pametne telefone, saj jih otroci želijo posnemati. Mislim pa, da ko govorimo o prepovedi pametnih telefonov v šolah, to ni težava, če doma obstajajo skupna pravila in je uporaba naprav del družinskih dogovorov. Problem postane, ko je uporaba popolnoma brez nadzora.

Seveda, več kot je časa pred zasloni, manj je igre. A za razvoj možganov v otroštvu je igra ključna – prava igra, v resničnem življenju, ne v videoigrah. Otroci se v resnici zelo hitro prilagodijo vsaki situaciji. Če bodo odrasli, šola, starši in družba bolj usklajeni, se bodo tudi otroci prilagodili in se vrnili k igri, kot smo jo poznali mi, kar je pomembno za zdrav razvoj.

Eden najslabših učinkov pretirane uporabe telefonov je osamljenost. Mislimo, da smo stalno povezani, raziskave pa kažejo, da smo vedno bolj osamljeni – in enako velja za otroke. Po drugi strani pa se nekateri otroci ali najstniki bojijo, da bodo še bolj osamljeni, če ne bodo imeli pametnega telefona – ker bodo edini brez njega. Kaj svetujete?

To je torej problem izključenosti. Edina rešitev, ki jo vidim, je prej omenjeni družinski pakt. Če sem edini v razredu brez telefona, bom gotovo izključen. Če pa obstaja več družin, ki se skupaj dogovorijo, da otroci ne bodo imeli lastnih telefonov, ampak le skupne naprave pod nadzorom, ta pritisk izgine.

Otrokom in staršem je lažje, saj se doma ni treba ves čas prepirati zaradi tega. Adolescenca je sama po sebi že dovolj zahtevna, ne želimo dodajati še ene plasti konfliktov.

Če pa se starši vseeno odločijo, da otroku dovolijo pametni telefon – obstajajo kakšne omejitve, ki bi zmanjšale škodljivost?
Seveda. V Španiji imamo agencijo za varstvo podatkov, verjetno podobno v Sloveniji. Tam je seznam aplikacij, ki so skladne z zakonodajo EU glede zasebnosti. Smiselno je upoštevati priporočila teh organov, hkrati pa naj starši pregledajo, katere aplikacije otroci uporabljajo, in uporabijo zdravo pamet.

Če je igra preveč nasilna ali temačna, otroku preprosto povejte, da ni primerna za njegovo starost. Lahko predlagate kakšno drugo igro – na primer Minecraft, kjer otrok ustvarja in gradi – kar je bolj mehka oblika igre. Ključno pa je, da starši vedno nadzirajo vsebino. Telefon ni naprava, ki bi jo preprosto pustili otroku, da sam izbere. Treba je vedeti, kaj počne, kaj želi igrati, in biti ob njem, če se pojavi kaj nenavadnega ali motečega. Seveda je pomembno tudi spremljati, koliko časa otrok preživi z napravo. Če je otrok osem ur v šoli, potem pa še štiri ure na računalniku ali telefonu, to zagotovo ni zdravo.

Omenili ste Minecraft. Ali obstajajo še kakšne druge igre, ki so primernejše, mogoče tudi take, ki jih otroci igrajo skupaj in imajo občutek druženja?
Celotnega nabora videoiger ne poznam, saj so moji otroci še majhni. A mislim, da je najbolje, da starši sami poskusijo igre, ki so priljubljene. Otroku pa naj pojasnijo, da v teh igrah pogosto klepetajo tudi z neznanci – zato je potrebna pazljivost glede zasebnosti.

Internet je nevaren prostor, brez filtrov. Če se otrok pogovarja z nekom, ki ga ne pozna, in ta postavlja preveč osebnih vprašanj, je to znak za alarm. Otrok naj se vedno obrne na starše, da mu pomagajo in ga zaščitijo.

Kdaj pa naj starši, ko opazijo težave otroka, poiščejo pomoč strokovnjakov in na koga naj se obrnejo, če vidijo, da uporaba telefona vpliva na otrokovo duševno zdravje?

Najprej je za otrokovo zdravje odgovoren pediater. Zato bi se najprej obrnili nanj. Znaki za alarm so na primer pomanjkanje spanja, razdražljivost ali pa močne čustvene reakcije, ko starši omejijo čas uporabe naprav, recimo na eno uro, otrok pa to sprejme s pretiranim čustvenim izbruhom. To je že znak zasvojenosti – da otrok potrebuje napravo, ker se sam ne zna umiriti. V takem primeru je pediater tisti, ki bo po potrebi napotil naprej – k psihiatru, psihologu ali nevrologu.

V Kataloniji trenutno spreminjajo pediatrične protokole – pediatri bodo začeli zastavljati tudi vprašanja o uporabi telefonov v zgodnjem otroštvu. Pravilo, glede katerega so se dogovorili, pravi: do 6. leta nobenih zaslonov, od 7. do 12. leta največ pol ure, od 12. do 16. leta pa največ eno uro na dan. Protokol vsebuje tudi vprašanja o morebitnih znakih zasvojenosti ali problematične uporabe.

Je to skupni čas za vse zaslone – tudi televizijo, tudi risanke?

Vse zaslone. Literatura poudarja, da vsaj do 3. leta otrok ne bi smel biti izpostavljen zaslonom.

Če ima otrok ali najstnik pametni telefon in ga starši odvzamejo, mora čas zapolniti z drugimi dejavnostmi. Kaj svetujete?

Če se odločimo za omejevanje telefona, moramo to storiti postopno. Ne pomeni pa to, da morajo starši nato ves čas zabavati otroka – lahko mu predlagajo ukvarjanje s športom, umetnostjo, kuhanjem, branjem, ustvarjanjem ...

Tudi dolgčas ima svoj pomen – raziskave kažejo, da je dolgčas ključen za razvoj ustvarjalnosti. Starši naj zato otroku ponudijo materiale, ideje in priložnosti, a naj mu pustijo, da raziskuje sam, da se nauči, kaj ga veseli, in da razvije samostojnost.

Naša generacija je telefone dobila šele v najstniških letih, mlajše generacije pa že zelo zgodaj. Se vam zdi, da so današnji starši bolj odgovorni, ker so v zadnjih 20 letih videli, kako škodljiva je lahko prezgodnja uporaba? In ali se lahko generacija, ki je telefone dobila zelo zgodaj, na neki način pozdravi – da se znova poveže z naravo, s prijatelji in s sabo?

Mislim, da se lahko. Ta generacija je doživela tudi epidemijo in digitalizacijo šolanja. Ko govorim s študenti, večkrat povedo, da jim pretirana digitalnost ne ustreza in da raje iščejo osebne stike.

Zgodovina ima posebne trenutke prelomov – prvi pametni telefoni so prišli okoli leta 2010 in od takrat opažamo velik porast tesnobe in depresije med mladimi. To je odsev tega, kar smo počeli zadnja leta. A menim, da se lahko vrnemo k ravnovesju – da tehnologija ne oblikuje nas, ampak da jo mi vgradimo v družbo na pravilen način.