Serija, ki osvaja gledalce: "Renato je miks vseh idiotov, ki sva jih srečala v življenju"

27-letni Bor Šparemblek in 30-letni Jan Štefančič sta ustvarila serijo Renato. Scenarista? Bor in Jan. Producenta? Bor in Jan. Montažerja? Bor in Jan. Fotografija? Bor. Režija? Jan.

Renato je komična serija, ki jo lahko gledamo na YouTubu, in čeprav veliko namerne reklame zanjo ni bilo, se priporočila hitro širijo – od ust do ust.

Glavni lik – novinarja in voditelja lokalne televizije Zeleni odsev Renata Seliškarja – igra Miha Razdrih, v seriji pa lahko vidimo tudi Nežo Mihelič, Aleša Sečnika, Tinesa Špika, Jana Gerla Korenča, Bena Pečka, pa tudi znana igralska imena, kot sta Marijana Brecelj in Saša Pavček.

Del serije so tudi intervjuji z resničnimi strokovnjaki z različnih področij, le da oni ne vedo, da bo pogovor pristal v seriji. O tem, kako so te pranke izvedli, kako je serija sploh nastajala, zakaj so jo posneli v Cerknici, od kod fascinacija z lokalno televizijo ter kaj sledi, smo se v Galeriji Krpan, kjer so posneli večino prizorov, pogovarjali z Borom in Janom.

Kdo sta, kaj počneta v življenju izven Renata oziroma “po Renatu”?

Jan: Sem Jan Štefančič, prihajam iz Cerknice in vedno sem si želel posneti film ali serijo. To smo zdaj uresničili, kar je velik del mene. Sicer pa se ukvarjam z videoprodukcijo in glasbo, sem bobnar. Pa fuzbal fan sem, tako kot Bor.

Bor (smeh ob zadnjem delu Janovega odgovora): Nikakor. No, jaz sem Bor Šparemblek, prav tako iz Cerknice. Zadnjih šest let sem se ukvarjal s to serijo, sicer pa sem slikar. Zaključil sem srednjo šolo za grafično oblikovanje, sedaj pa zaključujem študij slikarstva na ALUO.

Kje se je začela vajina skupna zgodovina, kdaj sta postala Bor in Jan?

Bor: Že dolgo nazaj sva začela skupaj snemati videospote, vem, da me je Štef prvi poklical, če bi nekaj posnela skupaj. To sva delala več let, ampak obenem sva vedno imela željo posneti film ali serijo. Ta ideja se je z Renatom realizirala.

Kateremu od vaju se je porodila ideja o tej seriji?

Jan: Vse sva naredila skupaj. Leta 2019 sva se začela dobivati z Miho Razdrihom, ki je prav tako najin prijatelj. Najprej smo sicer želeli posneti film. Potem sva začela pisati scenarij. Ker sva freelancerja, sva si lahko privoščila, da sva to delala vsak dan. Vsako jutro sva se dobila tukaj, v Galeriji Krpan, in pisala.

Od kod fascinacija z lokalno televizijo? Sta dejansko kdaj delala v tem okolju ali imajo lokalni mediji za vaju nasploh poseben čar?

(smeh in pomenljiva izmenjava pogledov)

Jan: Jaz se tudi sicer ukvarjam s snemanjem in v tem času sem večkrat naletel na obskurne ljudi in produkcije. Lokalna televizija se nama je vedno zdela nekaj zabavnega. Fascinantno je, ker te lokalne televizije ne potrebujejo ogledov, ni važno, kakšna je vsebina, saj imajo v vsakem primeru financiranje. Kar naredijo, naredijo. Pogosto te oddaje delajo prav vaški posebneži.

Bor: Tudi Miha Razdrih je dosti let delal na lokalni televiziji kot novinar. Ker sva že od vsega začetka hotela delati z njim, sva idejo črpala tudi iz tega. Že na prvem sestanku smo tako skupaj gledali prispevke lokalnih televizij na YouTubu.

Jan: Z lokalno televizijo seveda ni nič narobe, ampak njihove zgodbe so posebne. Ti prideš posnet stare mame, ki barvajo pirhe. To je nam že samo po sebi smešno.

Celotno serijo ste posneli v Cerknici, ki je vajin domači kraj. Kako je bilo odraščati v Cerknici, kako je živeti tukaj?

Jan: Jaz imam ta kraj zelo rad. Vedno sva se pogovarjala, da bova film ali serijo posnela doma. In če bova še karkoli naredila, bo tudi ta izdelek zagotovo imel odtis Cerknice. Nikoli se nisva sramovala tega, od kod sva. Tu živi veliko talentiranih ljudi, ki imajo veliko idej. Morda je v tem kraju sicer kdaj malo neambicioznosti, češ da “saj to se ne splača, saj to je brezveze, saj to se ne da”. Ampak seveda se da, vse se da.

Bor: Prav tako sem na ta projekt še bolj navezan, ker smo ga delali v domačem kraju. Tudi na prostor, kjer smo snemali, Galerijo Krpan, sem čustveno navezan. Ko sem bil majhen, sem prav sem hodil na ustvarjalne delavnice. Tako mi je bilo še v večjo čast ustvarjati prav tukaj.

Jan: Želela sva si, da bi še več igralcev bilo iz Cerknice, z našim dialektom. Na koncu sta žal to bila samo Razdrih in Beno (Peček, op. a.). Če bomo še kdaj kaj delali, bomo dali javni poziv, da iščemo ljudi od tukaj – upam, da se jih bo več iz našega konca opogumilo. Nasploh se mi zdi, da so ljudje v našem kraju duhoviti.

Kaj mislite, da ljudi iz Cerknice naredi duhovite, kaj jih oblikuje?

Jan: Mogoče nimajo filtra, mogoče jim je bolj vseeno, kaj si drugi mislijo.

Bor: To je velik faktor, ja.

Jan: Malo so tudi rednecki, kako bi to prevedli …

Bor: Podeželski ljudje?

Jan: Ja, to. Jaz sem pred serijo delal v proizvodnji z "majstri" od tukaj. Še nikoli v življenju se nisem toliko presmejal. Takšno komedijo težko najdeš drugje. Pri nas res najdeš veliko duhovitih, pa tudi zelo sposobnih ljudi.

Pri serijah se pogosto vleče vzporednice oziroma primerjave z drugimi že obstoječimi. Kako bi opisali Renata nekomu, ki ga še ni gledal? Kdo vaju je pri ustvarjanju navdihnil?

Jan: Midva nikoli ne skrivava, da sva velika oboževalca Rickyja Gervaisa, ki je ustvaril britansko verzijo serije The Office. In pa oboževalca Sache Barona Cohena - Borat, Ali G, Who is America … V slovenskem prostoru pa sva bila že od majhnega fana Saše Hribarja ter seveda Slona in Sadeža (Jure Karas in Igor Bračič, op. a.).

Bor: Pozneje naju je navdušil tudi Luka Marčetič s serijo V dvoje. Ko sva začela pisati Renata, sva veliko gledala The Office. Gledal sem tudi ameriško verzijo, ampak veliko bolj smešna in awkward nama je britanska.

Je Renato kot lik nastal zaradi Razdriha oziroma z njim v mislih? Nekje sem prebrala komentar, da “ali je Razdrih v resničnem življenju res Renato ali pa je najboljši igralec na svetu”.

Bor: Mislim, da druga možnost.

Jan: Ne, on ni tak bedak, kot je Renato (smeh). Renato je miks vseh idiotov, ki sva jih srečala v življenju. Navsezadnje on ni tako drugačen od drugih likov v komedijah – je nekdo, ki je ignorantski, nekdo, ki misli, da vse ve, nekdo, ki ga boli k***c za posledice, nekdo, ki ni najbolj uvideven in inteligenten. Nismo si izmislili česa novega.

Kar pa se tiče imidža, sva pisala za Miho – veva, kako govori, kakšne ima kretnje, kako odreagira v različnih situacijah ... Toliko sva ga slišala, da sva lahko scenarij napisala tako, da mu je bilo lažje odigrati. Ni profesionalni igralec, zato mu je pomagalo, da je vloga napisana tako.

Bor: Že od začetka sva vedela, da bo on glavni lik. Prav tako se nama je zdel edini sposoben za to vlogo. Ni bilo treba le igrati, treba je bilo tudi izvesti pranke (praktične potegavščine, op. a.). Izbrala sva ga, ker sva vedela, da je dovolj pogumen in sposoben, da to izvede.

Jan: Čeprav nikoli ni igral profesionalno, sva vedno vedela, da ima šmek. Ima nekaj posebnega, naravno je smešen. Malo pred začetkom snemanja smo imeli vaje in je ob branju scenarija rekel, naj najdeva nekoga drugega, saj da bo on vse za*ebal. Nisva ga hotela zamenjati, vedela sva, da bo super. Res sem ponosen nanj, kako je "zaštekal", kaj delamo. Da ne omenjam prankov – ne verjamem, da je kakšen igralec v Sloveniji, ki bi znal to tako oddelati, kot je on.

Intervjuji, ki jih gledamo v seriji, so resnični. Oziroma bolje povedano: gostje ne vedo, da niso resnični. Kako ste to izpeljali, kaj ste jim rekli ob povabilu?

Bor: Pranke sva delala zgolj zato, da bi od intervjuvancev dobila pristne odzive. Goste sva povabila v mladinsko oddajo, ki smo ji rekli STO%KUL. Intervjuji so bili dolgi po eno uro, vmes pa smo vstavili kakšno stvar iz scenarija, ki smo jo pred tem zvadili. Večji del intervjujev pa je vseboval popolnoma resna in normalna vprašanja, da gosti ne bi posumili, da gre za potegavščino.

Kdaj ste jim potem povedali, da je šlo pravzaprav za snemanje serije?

Jan: Tistim, ki niso posumili prej, smo povedali, ko smo objavili trailer za serijo. To je bilo dve leti po tem, ko smo intervjuje dejansko posneli. Ko smo jih snemali, namreč še nismo vedeli, kaj bo sploh pristalo v seriji.

Bor: Intervjuvali smo 30 gostov, v seriji jih je 10. Selekcijo sva naredila v montaži, ko sva videla, kaj funkcionira in kaj ne.

Jan: Povabila sva jih pa 100.

Kakšne so bile reakcije intervjuvancev, ko sta jih obvestila, da je šlo za potegavščino?

Jan: Nekateri so vmes že sami ugotovili oziroma so nama po intervjuju sami napisali, kaj je bilo to. Večina jih ni delala "scene". Od tistih, ki sva jih po dveh letih obvestila, pa jih večina ni odpisala. Že to ti nekaj pove (nasmeh). Zares težil je samo eden, ki sploh ni bil umeščen v serijo.

Imata med temi intervjuji, ki bi lahko bili zares serija zase, morda kakšnega favorita?

Jan: Zelo sva ponosna na intervju z Gojkom Zupanom, umetnostnim zgodovinarjem. Pri tem intervjuju je veliko stopnjevanja do finala. Po navadi gost že prej zavije drugam in ne moreš izvesti šale. Pri srcu mi je tudi intervju z eksorcistom. Te stvari je res težko realizirati - da gost ne ugotovi, za kaj gre med intervjujem, da se o tem sploh želi pogovarjati. Potem pa še to, da se Miha ne zmoti, ker imaš na voljo samo one take (posnetek, op. a.), ne moreš ponavljati.

Bor: Tudi jaz bi izpostavil ta dva. Pa morda še Sanjo Rozman, psihoterapevtko, ki jo je Ren spraševal o varni rabi pametnih naprav. Animacijo, ki je v intervjuju, sva ustvarila sama, zelo posrečeno pa se mi je zdelo tudi, kako je odreagirala. Izpadla je zelo strokovno, širila je dobra sporočila, zato mi je ta intervju tako pri srcu. Se pa v vsakem intervjuju skriva poseben moment.

Jan: Cilj intervjujev je bil, da Renato kot lik izpade bedak, ne gost.

Povejta mi malo več o financah tega projekta – je nastal izključno na vajinih plečih? Koliko ur dela sta vložila v serijo?

Bor: Ur nisva štela, sva pa delala šest let, če to kaj pove. Projekt sva financirala sama, iz svojih zaslužkov – na kup sva dajala pol pol, za igralce, za tehniko, sceno, catering ... Poleg tega pa sva čas, ko bi lahko služila denar, zapravljala za pisanje. Na koncu naju je stalo nekaj čez 30.000 evrov, a točnih ur in cifer nimava.

Jan: V koledarju imam za zadnja štiri leta zapisanih več kot 5.300 ur. Ampak prvi dve leti jih sploh nisem beležil.

K sodelovanju ste privabili tudi nekaj večjih imen slovenske igre, med drugim Sašo Pavček, Alenko Tetičkovič in seveda Marijano Brecelj pa Marka Miladinovića … Kako navdušiš prepoznavne igralce za serijo, ki na začetku še ni imela oboževalcev in zaledja?

Jan: Tu ni romantičnega odgovora. So obrtniki in delajo za denar – plačaš in pridejo. To je služba, ne višje poslanstvo.

Bor: Imela sva kontakt Marijane Brecelj, ker živi tu. Ona nama je dala kontakte nekaterih igralcev, tako sva lažje pristopila. Sva jih pa prepričala s plačilom in scenarijem.

Jan: Po mojem samo s plačilom (smeh vseh).

Aleš Sečnik je Aleks iz Renata. V seriji je veliko “for” na njegovo invalidnost. Ampak ko ga poslušaš, recimo na podkastu Fejmiči, vidiš, da se jih veliko spomni tudi sam. Je bil ta del zgodbe napisan pred Alešem ali zaradi Aleša?

Jan: Pisan je bil zanj, saj je bil eden prvih igralcev, ki je rekel, da bo sodeloval. Ko pišeš za nekoga, je lažje narediti boljšo vlogo, vsaj midva sva imela tako izkušnjo. Aleš je res “zajebant”, šteka komedijo. In res je dober igralec. Potrpežljiv, profesionalen, natančen – malo je takšnih. Pomaga pa tudi, ker ima možgane za komedijo, razume, kaj delamo. Nič mu ni bilo treba razlagati, prebral je, pokimal in rekel, da razume. Mogoče se on ne zaveda, koliko nam je to pomagalo in pohitrilo proces.

Bor: Zelo dobro je dostavil tisto, kar sva spisala. Že v prvo je dostavil naraven govor pred kamero, kar je zelo zahtevno. Kot igralec je super in kot človek je car.

Od kod je naslovna pesem? Meni ne gre iz glave, pa tudi uporabniki Reddita so se spraševali. Renato, Renato, Renato.

Bor: Miha Razdrih nama je pesem enkrat poslal prek Facebooka. Imeli smo že ime serije, delovni naslov je bil sicer nekaj drugega.

Jan: To je italijanska pevka Mina, komad pa je iz leta 1962. Poslal ga nama je za "foro", a ko sva ga prvič slišala, sva vedela, da mora biti noter.

Kaj pa je bil delovni naslov serije?

Bor: Vodja projekta. Slabo ime (smeh).

Kako je bilo ‘behind the scenes’ – je vse delovalo bolj gverilsko ali presenetljivo profesionalno?

Bor: Presenetljivo profesionalno (smeh).

Jan: Itak, da ni bilo profesionalno, če nismo imeli niti ljudi za kamero. Kdaj jo je držal kak prijatelj, ki kamere še ni videl. Rekla sva mu: “Tak mora biti kader, samo drži in bodi pri miru”. Smo pa imeli zelo natančno določene ure, točno jasen scenosled, snemalno knjigo – ta del pa je bil profesionalen. Tudi Marijana Brecelj je rekla, da se ji je zdelo snemanje profesionalno. Po eni strani žalostno, kako mora biti v Sloveniji delati filme, če je bilo to, kar smo se mi šli, profesionalno.

Bor: Imela sva omejen čas zaradi proračuna, zato smo želeli v enem dnevu čim več posneti. A še vedno smo si vzeli čas, če ni bil dober take, smo ga ponavljali. Smo pa poskušali stvari organizirati tako, da je bil čas izkoriščen optimalno.

Koliko je bilo snemalnih dni?

Jan: 40 – z intervjuji in z vsem vred.

Kako po vajinem občutku ljudje izvedo za serijo? Gre bolj za “od ust do ust”, družbena omrežja …

Jan: Od ust do ust. S poljubi.

Bor (smeh): Beseda se je začela širiti zelo organsko. Aprila in maja sva objavila veliko reelov (kratkih posnetkov, op. a.) na družbenih omrežjih, potem pa se je poleti vse zgodilo zelo organsko.

Jan: Tudi želela sva si tega. Najboljša reklama je, ko ti frend reče, da moraš nekaj pogledati. Verjameš mu.

Na serijo, ki sta jo ustvarjala šest let, sta lahko upravičeno, ponosna, posledično pa sta verjetno imela neka pričakovanja, kako bo sprejeta?

Bor: Iskreno, midva sva verjela v to, da imava dober izdelek, in sva upala, da bo tudi "folk" to opazil. Nisem si mislil, da bo do konca poletja toliko ogledov, kot jih je.

Jan: Pričakoval sem dober odziv. Morda ne toliko v številkah, ker je vseeno lokalna serija, kar lahko morda koga odbije. Ampak o materialu nisva nikoli dvomila. Še danes, ko gledava, za nekatere stvari rečeva: “To smo pa dobro naredili!”

Martina (mačka, op. a.) je v kar nekaj scenah. Čigava je in kako ste jo prepričali, da sodeluje? (smeh)

Bor: Ni je bilo tako težko prepričati. Prej je bila od nekaterih drugih lastnikov, potem pa sva se punco vselila v blok tu zraven galerije in jo vzela k sebi. Punca ji je dala tudi ime – prej je bila Miša, zdaj pa je Martina, Martina Krpan. Tudi ko imamo razstave, spi na stopnicah. Tako je pristala tudi v seriji, prišla je, ko je želela. Dobra igralka je. Tako kot Sečnika bi priporočal tudi Martino.

Jan: Pa še hitreje se premika.

Renato je že nekaj mesecev zunaj, kaj sledi?

Jan: Decembra bo v Kinu Bežigrad dogodek, kjer bo tudi premiera mini dokumentarne serije, kako smo ustvarjali Renata. Tam bodo tudi igralci, lahko se bomo malo pomenili. Prva dva dogodka sta že razprodana, ampak mislim, da bo še en. Vljudno vabljeni. Kar pa se tiče nadaljevanja … serija Renato se ne bo nadaljevala.

Midva si še vedno želiva narediti film, ampak je čisto možno, da tega ne bo nikoli. Vzame veliko časa in denarja. Zadnjih šest let sva zanemarila svoje življenje, da sva naredila serijo. Če pa dobiva kakšno pošteno ponudbo od koga, ki bi nama dal proste roke, se bova pustila nagovoriti. Za zdaj dobivava samo ponudbe, če lahko Renato nastopa v reklamah – to nas ne zanima, kar zdaj poveva. Ne nama pisati za take stvari.

Bor: (smeh brez komentarja)