Ko se je v Rimu končevalo le še eno srečanje voditeljev članic skupine G20, se je v Glasgowu začenjal težko pričakovani podnebni vrh – COP26.
Padale se velike besede, (za)obljube, celo zaveze. Prosto po Greti T.: Bla, bla, bla, bla … Vse je bilo – in je in bo – predvidljivo.
Povsod isti obrazi. Povsod ista intonacija in jezik. Povsod ista uniformirana zunanjost. Povsod gigantska industrija “stikov z javnostmi”. Povsod mediji, ki glavnino prostora namenjajo najbolj napačnim, najbolj krivim, najbolj lažnivim, najbolj neprimernim (so)govornikom: političnim voditeljem in njihovim oprodam. Povsod popolna odsotnost (samo)refleksije.
Nikjer empatije. Nikjer solidarnosti. Nikjer skupnosti. Nikjer niti nastavkov paradigmatskih družbenih in ekonomskih, da, civilizacijskih sprememb. Nikjer preseganja – takšnih ali drugačnih – meja. Nikjer (vsaj) poziva za spopad z rasizmom, ksenofobijo, šovinizmom in prebujenim nacizmom, totalitarnostjo, avtoritarnostjo, diktaturami, pospešenim krčenjem prostora svobode.
Povsod napačne prioritete. Povsod brutalna odtujenost od realnosti: ekonomske, podnebne, družbene; da, tudi civilizacijske. Povsod strahoten manko humanistične izobraženosti in v kontekst umeščenega razmisleka o (skupni) prihodnosti. Povsod boleča intelektualna – in etična – podhranjenost. Povsod dominacija notranjepolitičnih interesov.
Nikjer več govora o univerzalnosti človekovih pravic in svoboščin. Nikjer prostora za begunce – tistih iz vojn in tistih iz predelov sveta, kjer preprosto ni več mogoče živeti; tistih, med katerimi se bo kmalu postavil enačaj, saj glavnina modernih vojn poteka tam, kjer je najbolj vroče in suho; tam, kjer so posledice podnebne krize že dlje časa nova resničnost.
Povsod popolna odsotnost podnebne, ekonomske, da, civilizacijske pravičnosti: globalni sever seveda priznava le svoje žrtve. Povsod – celosten zaostanek v osebnostnem in družbenem razvoju. Povsod: nezmožnost sledenja huronskemu tehnološkemu razvoju, kar tehnologijo lahko kaj hitro iz orodja spremeni v … orožje. Povsod pandemična, kognitivno skrajno uboga razklanost.
Nikjer ne duha ne sluha o političnem pogumu. Nikjer ne duha ne sluha o voditeljih, ki bi najprej razmišljali globalno in šele potem lokalno. Nikjer ne duha ne sluha o morebitni (vseobsegajoči) globalni koaliciji za spopad s podnebno krizo, ključno frontno črto še zdaleč ne le človečnosti. Nikjer ne duha ne sluha o kakršnemkoli vsaj približno kompetentnem mednarodnem telesu.
Povsod etnocentrizem. Povsod fiktivne identitete. Povsod stopnjevanje konflikta in družbene neenakosti. Povsod militarizacija. Povsod obračunavanje s civilno družbo. Povsod stopnjevanje nadzora. Povsod, kjer je te vsaj še malo, erozija demokracije. Povsod, kjer obstajajo vsaj njeni nastavki, pospešeno krčenje, zapiranje odprte družbe.
Nikjer strahu pred lastno ničevostjo. Nikjer prevzemanja odgovornosti. Nikjer prevzemanja krivde. Nikjer zmožnosti preseganja na(r)cizmov malih razlik. Nikjer jasne meje med krvniki in žrtvami. Nikjer vsaj krika – apela – k zaustaviti vojn v, denimo, Jemnu in Siriji. Nikjer načrta za pomoč Afganistankam in Afganistancem, ki jih je mednarodna skupnost umazano izdala.
Povsod – očiten religiozen kontekst – iskanje odpustkov. Povsod zanašanje na nekoga drugega. Povsod prelaganje neodložljivega v, o, da, strašansko hitro približujočo se prihodnost. Povsod kamioni peska v oči (vseh nas). Povsod preigravanje na mestu = opolnomočenje kataklizme. Povsod iskanje začasnih alibijev. Povsod krvoločen spopad za status quo.
Nikjer poudarjanja in izpostavljanja – nebroj jih je – primerov dobre prakse spopadanja s podnebno krizo. Nikjer povezovanja ključnih problemov našega – in še bolj prihajajočega časa v celoto. Nikjer govorjenja resnice neposredno v obraz. Nikjer niti nastavkov političnega tveganja. Nikjer namena za izstavitev računa.
Nikjer – nič novega.
Povsod radikalno nepravično prenašanje odgovornosti na posameznika in, posledično, ustvarjanje vzdušja nemoči, obupa, travme. Povsod ignoriranje ključnih razlogov (ne le) za podnebno krizo – pohlepa, slepe vere v gospodarsko rast, brutalnost antropocentrizma, absolutnega zasužnjevanja narave, te preklete besede več, več, veeeeeč …
Povsod – vse enako.
**
Boštjan Videmšek je novinar, avtor knjig, publicist.
Kolumne ne odražajo nujno stališč uredništva.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!