Menu Item
Obstajajo pa ljudje in skupine, ki so ostale ujete v obdobju pred 24. februarjem 2022, v času, ko smo smeli verjeti v dobre namene uradne Rusije in dvomiti o tem, "kdo ima v tem sporu prav" in "kdo nam laže", v tokratni kolumni za N1 med drugim zapiše kolumnist Luka Lisjak Gabrijelčič.
V letu dni, ki nas ločuje od tega, čemur Ukrajinci pravijo “vélika invazija”, se je zvrstilo toliko prelomnih dogodkov, da se že težko spomnimo na začetni šok, ko so 24. februarja 2022 naslovnice medijev in družbena omrežja preplavile novice – da se je zgodilo natanko to, kar je bilo že tedne in mesece napovedovano s presunljivo natančnostjo.
Leta 1981 je kolumbijski pisatelj Gabriel García Márquez objavil roman Kronika napovedane smrti. V njem brata osramočene neveste zaprisežeta, da bosta maščevala ranjeno družinsko čast: v mestecu, kjer se vsi poznajo, enemu drugemu brez zadržkov razkrijeta svojo krvavo namero, a ju nihče ne jemlje resno, nihče ju ne zares skuša ustaviti. Nekaj podobnega se je zgodilo z agresijo na Ukrajino.
Kdorkoli je v mesecih pred napadom prisluhnil diskurzu, ki je prihajal s Kremlja, je lahko razumel, da se pripravlja nekaj zlohotnega. Poleti 2021 se je oglasil sam Vladimir Putin in v nacionalističnem šolskem spisu, pomenljivo naslovljenim “O zgodovinski enotnosti Rusov in Ukrajincev”, jasno predstavil svoje prepričanje, da je Ukrajina, katere usoda bi bila ločena od Rusije, ne more obstajati.
Kaj takega bi bila aberacija zgodovine: nemogoča izkrivljenost, ki ne more biti plod naravnega razvoja, temveč le zunanjih rovarjenj.
Govorjenje o nacistični hunti, ki je uzurpirala oblast nad ukrajinsko državo, je bilo logično nadaljevanje teh nastavkov.
Bilo je način, kako mit o Rusiji kot sili, ki je lastnoročno odrešila Evropo nacizma, mobilizirati za napad na ukrajinsko suverenost: zgodovinsko poslanstvo Rusije je, da Ukrajino “očisti” degenerirane prozahodne klike, ki je Ukrajincem vcepila lažno zavest o lastni identiteti.
Zlovešča ironija je, da je takšen diskurz v resnici sam slaba kopija nacistične ideologije: ni mogoče spregledati antisemitske ideje o zlovešči in sprevrženi globalni eliti, ki arijska ljudstva izkoreninja iz njihove naravne umeščenosti in jih obrača ene proti drugim.
Takšen govor je bil geopolitična različica geste bratov Vicario iz Márquezovega romana, ki se pred umorom demonstrativno odpravita brusit klavske nože na tržnico z mesom in ob tem glasno razglašata, kakšne namene imeta z rezili.
Od konca leta 2021 je ameriška administracija začela v javnost sistematično pošiljati informacije o koncentraciji ruskih vojaških enot na mejah Ukrajine. Vse je kazalo, da se je Putin namenil svoje ideje spremeniti v realnost in, kot je učil njegov priljubljeni filozof Ivan Iljin, s “posvečenim nasiljem” razbiti svet utvar, ki zgodovinski nujnosti preprečuje, da bi zasijala v svoji naravni luči. Ukrajinsko politično elito in civilno družbo je treba obglaviti, da bi se zopet vzpostavila “zgodovinska enotnost Rusov in Ukrajincev”.
In vendar, kljub temu, da so tako besede kot dejanja vse bolj jasno kazala, kaj se pripravlja, mnogi niso hoteli verjeti. Ta zaslepljenost je bila vsesplošna in večplastna.
Ideja, da bo največja država, ki v celoti leži na evropski celini, postala žrtev brutalne imperialne agresije, kakršna bi šokirala še javno mnenje 19. stoletja, se je zdela nepredstavljiva.
Tudi v samem Kijevu, kjer so bili že osem let vajeni ruskih groženj in izsiljevanj, temu večina ljudi ni hotela verjeti. Dvajsetletni Ukrajinec, ki ga je invazija zajela v Berlinu, kjer je bil na študijski izmenjavi, mi je s trpkim nasmeškom razlagal, kako je še januarja lani zavrnil bojazni svojega nemškega prijatelja, ki je okleval, ali naj marca obišče Ukrajino: “Ne pusti se ustrahovati, pomlad je najlepši letni čas za ogled Kijeva!”
Iz marsikaterega vidika je takšno zanikanje razumljivo. To, da nismo pripravljeni ponotranjiti dejstva, da živimo v svetu, ki ga krojijo skrajno škodoželjne sile, je lahko tudi odraz globoke človeškosti.
Večina Evropejcev, vključno z Ukrajinci, kljub verodostojnim informacijam in jasnim napovedim ni hotela verjeti, da bo štiridesetmilijonski narod v osrčju stare celine pahnjen v osvajalno vojno, ki po surovosti spominja, če že ne na Hitlerjev pohod na Poljsko, pa vsaj na Stalinovo invazijo Finske ali nemško okupacijo Belgije v prvi svetovni vojni.
S podobno ravnjo vsesplošnega uničenja. A tudi podobno moralno jasnostjo o tem, kdo je zločinski agresor in kdo junaški branitelj.
Márquezov roman je mogoče brati na mnoge načine. Je zgodba o zločinu, ki pretrese monotoni vsakdan majhne in tesno povezane skupnosti; je postmoderno premišljevanje o trku interpretacij in skrajni izmuzljivosti predstav o objektivni resničnosti; a je tudi trpka meditacija o okolju, ki se ni pripravljen resno spopasti z zlohotnostjo v svoji sredi.
Je zgodba o strasteh sredi vsesplošne apatije. Leto dni po “véliki invaziji” se zdi, da je večina evropske družbe sprejela nauk, da se je treba zlohotnosti dejavno zoperstaviti.
Obstajajo pa ljudje in skupine, ki so ostale ujete v obdobju pred 24. februarjem 2022: v času, ko smo smeli verjeti v dobre namene uradne Rusije in dvomiti o tem, “kdo ima v tem sporu prav” in “kdo nam laže”.
Leto kasneje so stvari jasne. A zdi se, da te jasnosti marsikdo ne prenese.
Enostavneje je bilo živeti v polsenci neskončnega relativiziranja in izmikanja odgovornosti, ko se je bilo treba zoperstaviti zlu – a žrtev te izbire nikoli ni imela.
***
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.
Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
