Zgodovinski prelom z dosedanjim sistemom vladanja

"To je torej to," sem si rekel, ko je Péter Magyar, nesporni zmagovalec nedeljskih volitev na Madžarskem, zaključil svoj govor na Trgu Batthyány. Lokacija ni bila izbrana naključno. Od tod se odpira najlepši pogled na parlament na drugi strani Donave in izmed vseh trgov v Budimu je ta najlažje dostopen z druge strani reke, zaradi postaje metroja in osrednje lege med dvema mostovoma.

Sprva sem mislil, da je bila lokacija izbrana zaradi svojih logističnih prednosti. Toda Magyarjeva invokacija Lajosa Batthyányja, tako v svojem zmagoslavnem govoru kot naslednjega dne na novinarski konferenci, mi je dala razumeti, da je bil trg izbran tudi zaradi svojega simbolnega naboja.

Batthyány bil prvi predsednik madžarske vlade, ustanovljene v revoluciji 1848 (mimogrede povedano: med revolucijo so ga ujeli Avstrijci in del svojega političnega zaporništva, pred usmrtitvijo, je preživel na ljubljanskem gradu); pod njegovim predsednikovanjem so bili sprejeti t. i. aprilski zakoni, ki so razgradili stari režim in Ogrsko usmerili na njeno težavno pot v politično modernost.

Batthyány je bil prvi premier v madžarskem parlamentarnem režimu – in Magyar je v svojem govoru jasno pokazal, da se ima za restavratorja te parlamentarne in liberalne tradicije. Svojo volilno zmago 12. aprila je vzporejal z drugima dvema revolucionarnima datuma v madžarski zgodovini: 15. marcem 1848 (neposredna posledica tedanje je revolucionarne eksplozije je bilo prav Batthyányja za premierja dva dni kasneje, s čimer se je začelo novo poglavje v madžarski politični zgodovini) in 23. oktobrom 1956, datumom madžarske protisovjetske revolucije.

Kdor hoče na vsak način iskati vzporednice med Magyarjem – desnosredinskim politikom in otrokom Fideszovega sistema, ki je zelo pozno, šele pred dvema letoma prestopil Rubikon v disidentstvo in takoj zatem v politično opozicijo – in Orbánom, jih lahko najde tu. Tudi Orbán je svojo zmago pred šestnajstimi leti razglasil za "revolucijo v volilnih skrinjicah"; tudi on je govoril o spremembi režima (novemu sistemu je dal tudi ime: "sistem nacionalnega sodelovanja" oz. z madžarskim akronimom NER); tudi on je napovedal spremembo ustave.

Razlika je bila v tem, da je Orbán uvedbo novega političnega režima naznanil šele po volitvah. Tudi sprejetje nove ustave (zlasti pa vsebina sprememb) je bilo naznanjena šele, ko je po drugem krogu volitev postalo jasno, da ima Fidesz dvotretjinsko večino.

Podobno kot Američani, ki so na zadnjih volitvah glasovali o inflaciji in ceni jajc ter "koncu neskončnih vojn", dobili pa predsednika, ki grozi z uničenjem civilizacije in na spletu objavlja slike, kjer je prikazan kot Jezus, so tudi Madžari – kot je večkrat opozoril nemško-madžarski zgodovinar Jan-Werner Müller – leta 2010 ravnali natanko tako, kot je od njih pričakovala normativna teorija demokracije: iz nezadovoljstva nad dotedanjo socialistično vlado so množično glasovali za opozicijo, ki je v kampanji kazala svoj najbolj zmerni obraz.

Ko pa je ta dosegla ustavno večino, je začela udejanjati scenarij, ki ga je, kot je svoji biografiji Orbána lepo prikazal zgodovinar Stefano Bottoni, začrtala že nekaj let pred tem: "Dovolj je, da zmagamo le enkrat: ampak zmagati moramo odločilno!" Fidesz je enostransko spremenil ustavo in volilni sistem, zamenjal ustavne sodnike, si podredil najprej javne in nato še zasebne medije in državo spremenil po svoji podobi.

Na naslednjih volitvah je izgubil pol milijona glasov: zanj je glasovalo manj volivcev kot leta 2006 in 2002, ko je volitve izgubil. A obupna razdrobljenost in popolna dezorientacija opozicije, predvsem pa novi volilni sistem, ukrojen po Fideszovi meri in namenjen skrajnemu potenciranju parlamentarnega izkupička volilnega zmagovalca (Fidesz je tedaj s 44 odstotki glasov – manj kot jih je, za primerjavo, na zadnjih slovenskih volitvah prejel desnosredinski trojček – dobil več kot dve tretjini sedežev v parlamentu) sta naredili svoje. Stara opozicija se je v naslednjih letih sesedla vase in čeprav je Fidesz med letoma 2017-19 izgubil podporo v večjih mestih (najbolj dramatično v Budimpešti) je s popolnim nadzorom nad podeželjem uspel ohraniti malodane popolno oblast.

Na prvih volitvah, kjer se je prvič po letu 2010 znova spopadel proti eni sami, dobro organizirani stranki, pa je postal žrtev lastnega volilnega sistema. Stranka Tisza Pétra Magyarja je z njegovo pomočjo brez težav dosegla potrebno dvotretjinsko večino, s katero bo razgradila Orbánov politični sistem. S čim ga bo nadomestila, je jasno le v zelo grobih obrisih. Toda za razliko od leta 2010 je bilo vsem Madžarom – ki so se volitev udeležili v neprecedenčno visokem številu – jasno, o čem glasujejo: šlo je za plebiscit o Orbánu.

In niti ne zgolj v prenesenem pomenu besede. Če rečemo, da je Magyar svojo kampanjo zasnoval na boju proti korupciji in slabem ekonomskem stanju, obstaja nevarnost, da spregledamo bistvo njegovega sporočila. Z osebno kampanjo na podeželju in manjših mestih, ki so bila dotlej povsem potopljena v propagando vladajoče stranke, je ljudem uspel plastično prikazati, kako je klientelizem Fidesza tesno povezan s poslabšanjem stanja običajnih ljudi.

Pri tem mu je bistveno pomagala podpora malih podjetnikov, besnih nad dejstvom, da gre denar za javne razpise vedno v iste žepe, ozkemu krogu ljudi, tesno povezanih z vladajočo stranko. Še bolj ključna pa je bila množična podpora madžarske mladine, ki je odraščala pod Orbánom in se sploh ne spomni ekonomskega razsula, ki ga zapustila prejšnja, postkomunistična oblast – razsula, na katerega je Orbánov propagandni aparat še v prejšnji volilni kampanji prek vseh kanalov spomnil svoje volivce in jih s tem odvrnil od "eksperimentiranja z delegitimirano levičarsko politiko".

Petdeset tisoč mladih prostovoljcev, ki so sestavljali Magyarjevo "vojsko" na terenu, pa ta kampanja ni ganila, tako kot jih niso ganila ustrahovanja, češ da jih bo Magyar poslal na ukrajinsko fronto. Prav najmlajši volivci, ki so se tokrat množično udeležili volitev in z velikansko večino podprli Magyarja (po nekaterih raziskavah naj bi le 15 odstotkov volivcev, mlajših od 30 let, glasovalo za Fidesz), so tehtnico tako odločilno prevesili na stran opozicije.

"To je to," sem si torej rekel, ko je Magyar zaključil svoj govor, v katerem je dal jasno vedeti, da svoje zmage ne razume kot le ene v nizu sprememb oblasti, temveč kot zgodovinski prelom z dosedanjim sistemom vladanja.

Šele, ko sem se s Trga Batthyány odpravil domov, sem razumel, da se je noč šele začela: celotno mesto je izbruhnilo v praznovanje, kakršnega tudi starejši domačini ne pomnijo. "To bolj kot na volilno noč spominja na zmago na svetovnem nogometnem prvenstvu," sem po dobre pol ure hoje med praznujočo množico dejal prijateljem, ki so me spremljali.

Ko se še po uri hoje prizori ponavljali iz križišča v križišče, iz ulice v ulico, iz lokala v lokal, mi je bilo jasno, da sem zgrešil analogijo. Moral bi reči: to bolj kot na običajno volilno noč spominja na zgodovino. Kot pa nas je naučil Hegel, Minervina sova poleti šele ko pade mrak: torej, o zgodovinskih procesih lahko sodimo šele, ko se iztečejo.

Za analizo sprememb, ki jih bo prinesel Magyar, je tako daleč prezgodaj: Orbánov potrti in zaskrbljeni obraz pa že nakazuje, da se zaveda, da prihaja čas razsojanja o njegovi dediščini – in da bo zgodovina do njega bistveno manj prijazna, kot je še do nedavnega upal.

***
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.

Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.