Kolumna Luke Lisjaka Gabrijelčiča: Znašli smo se v nevarnem položaju

Dolgo časa se mi je zgodba z Resni.co zdela nekakšna bolj nedolžna in manj smešna verzija satire Don't Look Up: že dolgo, najbrž že več kot leto dni, skoraj vse ankete kažejo, da se bodo uvrstili v parlament, in do nedavnega se nikomur ni zdelo vredno razmisliti in kritično pretresti, kaj bi njihov vdor na parlamentarno sceno pomenil za razmerja v slovenski politiki in politično kulturo.

Šteli so jih za nekakšne posebneže na robu politične sfere. Nezanimanje zanje je šlo tako daleč, da še danes ni jasno, zakaj so si izbrali ime z internetno domeno Kanade: nihče jih ni vprašal in nikomur se ni zdelo vredno niti malo ponorčevati iz dejstva, da tega verjetno še sami ne vedo …

Skratka, slovenski mainstream jim je kazal hrbet, niso se umeščali ne na levico (zakaj je tako, se je dovolj ozreti na njihov program, ki nam govori zgodbo o klasični stranki desnega populizma) niti na desnico, in sicer zaradi svoje odkrito proruske usmeritve (ki ima v Sloveniji, za razliko od večine ostalih evropskih in zahodnih držav, domovinsko pravico predvsem na levici) in navsezadnje zaradi njenega samega rojstnega lista, na katerem piše, da gre za stranko, rojeno iz odpora proti protipandemičnim ukrepom za časa tretje Janševe vlade.

Okoli sebe je izbrala predvsem ljudi – in teh v Sloveniji ni malo – ki so že dolgo pred pandemijo in Janševo vlado nasprotovali cepljenju.

Izkušnja pandemije, ki je bila travmatična za vse in je v Sloveniji sovpadla z vlado, ki je nujne omejitve osebne svobode izkoristila za eklatantno strankarske namene, nelegitimno kopičenje moči in napad na neodvisne institucije, je le še povečala njihovo paranojo in služila kot potrditev njihovih najhujših slutenj o obstoju globalne tehnokratske kabale, ki skuša z biopolitičnimi prijemi popolnoma uničiti svobodo posameznikov.

V svetu, ki ga vse bolj obvladujejo nihilistične oligarhije v navezi z avtoritarizmi, je takšne strahove težko zavreči kot iracionalne. A tudi najhujši politični eksperimenti 20. stoletja so nastali kot skrajno destruktivni odgovor na realne nevarnosti in probleme.

V Sloveniji, ki ima eno najnižjih stopenj zaupanja v znanost in znanstvenike v EU (in, kot se rado zgodi v polariziranih družbah, zakoreninjene scientistične utvare na drugi strani), je Resni.ca (nekdo mi bo res moral razložiti, od kod ta ideja o kanadski domeni v njenem imenu) našla bogat bazen volivcev.

Da se njen vdor na sceno ni zgodil že leta 2022, je po mojem posledica Golobove spretne monopolizacije obeh vidikov odpora do Janševe vlade. Že ime njegovega gibanja, Svoboda, je nagovarjalo dve skupini volivcev, ki sta le deloma sovpadali: tiste, za katere je "svoboda" pomenila restavracijo neodvisnih institucij in konec arbitrarnih posegov v državljanske svoboščine, in pa tiste, za katere je "svoboda" pomenila predvsem konec mask, omejitev gibanja in kampanje množičnega cepljenja.

Tema pandemije je nehala biti aktualna, a na njeni izkušnji se je oblikovalo trdo jedro volivcev. Bolj ko se je večalo razočaranje nad Golobovo vlado, bolj se je krepila tudi Resni.ca. In šele pred kratkim je nastopil trenutek, ko so jo tudi drugi akterji in novinarji začeli jemati resno.

To je pomenilo, da je dobil njen predsednik več časa pod žarometi, kar je le še okrepilo njeno priljubljenost. Če bo po 22. marcu še vedno ostala zunajparlamentarna stranka, bo to mali čudež – ki bi se ga sam sicer veselil, a ne bi preveč računal nanj.

Tisti, ki menijo, da bo razkritje kriminalne preteklosti njenega predsednika Zorana Stevanovića (kako drugače opisati preteklost nekoga, ki je bil najmanj dvakrat pravnomočno obsojen?) zabilo žebelj v krsto njegove stranke, je po mojem preveč optimističen.

Zelo bi bil vesel, če bi me razvoj dogodkov postavil na laž in bi Resni.ca drago plačala za laži svojega predsednika, ki je zanikal, da je bil obsojen: a mislim, da mu njegovi volivci tega računa ne bodo izdali. In namesto njih ga ne more izdati nihče drug.

A prav to kaže, v kako nevarnem položaju smo se znašli. Stranka, ki jo vodi v preteklosti najmanj dvakrat pravnomočno obsojeni, ki je povrh vsega o tem še lagal, utegne imeti ključe do naslednje vlade.

V položaju, ko bo o tem, kdo bo sestavljal novo vlado, verjetno štel prav vsak parlamentarni glas, utegne imeti Resni.ca namreč odločilno besedo. In ko bo spregovorila teža povolilne matematike, bo tudi zmrdovanje nad Stevanovićem premajhna utež, da bi se zaradi tega kdo odrekel njegovim glasovom.

Zdi se, da overjena izjava, češ da ne bodo šli v koalicijo z Janšo, zapira vsaj debato, kam bodo šli njegovi glasovi. A najprej je tu dejstvo, da je izjava v pravnem in političnem pogledu vredna bistveno manj od papirja, na katerem je napisana (ali vsaj manj od cene overovitve).

V procesu sestavljanja vlade, ki utegne trajati dolgo, z več neuspelih glasovanj, bi se tudi relevantnost tega dokumenta zabrisala, zlasti če bi bilo treba "rešiti državo pred kronično nestabilnostjo".

Naj se oba tega zavedata ali ne, je Stevanovićeva overjena izjava pravzaprav darilo za Janšo. Pomeni namreč, da bo izkupiček Stevanovićevega ribarjenja v desnosredinskem volilnem bazenu zanemarljivo majhen. Vse glasove, ki jih bo pripraskal, bodo šli na škodo levosredinskih strank.

In tudi če privzamemo, da bodo za Resni.co glasovali predvsem ljudje, ki bi na volilno nedeljo sicer ostali doma, bo ob veliki gneči na parlamentarnem pragu, ob katerem se drenjajo predvsem levosredinske stranke, njen uspeh šel na škodo kake druge stranke, s katero bi bilo veliko lažje sestaviti levosredinsko koalicijo.

V resnici bi nas moralo namreč še bolj skrbeti, kaj bo, če se bo Stevanović svoje "overjene pogodbe z ljudstvom" držal. To namreč pomeni, da bo zelo verjetno neobhoden za sestavo levosredinske vlade. Njegov vstop v takšno vlado pa bi pomenilo izjemno delegitimacijo leve sredine in bi še dodatno okrepilo avtoritarne elemente, ki smo jih videli v Golobovi vladi.

Ne pozabimo: Stevanović se vidi kot notranji minister, in to ravno v času, ko je policija že dobila apetit po uporabi in razširitvi izrednih ukrepov, ki jih ji omogoča Šutarjev zakon … A tudi če njegova želja ne bo uresničena (nedavna razkritja o njegovih pravnomočnih obsodbah v preteklosti mu gotovo ne pomaga k njenemu udejanjenju), bi lahko imel izrazito negativen vpliv na delovanje morebitne naslednje levosredinske vlade.

Težko si je predstavljati, da bi takšna vlada lahko dolgo preživela – a tudi v kratkem času svojega obstoja bi tako dodobra uničila liberalne poverilnice levosredinskega bloka in tako dodatno spridila politično kulturo, da bi oblast kot zrela hruška padla v naročje bolj discipliniranih, bolj inteligentnih in bolje organiziranih populistov.

Če pa bi se Stevanović izkazal za preveč toksičnega partnerja, bi njegov vstop v parlament vseeno bistveno zapletel koalicijsko kombinatoriko – nepripravljenost drugih strank, da stopijo v koalicijo z njim, bi utegnila odpreti vrata za še bistveno bolj vratolomne kombinacije, kot smo jih bili vajeni doslej …

***
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.

Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.