Kolumna Luke Lisjaka Gabrijelčiča za N1: Prvo vprašanje je, kolikšna bo udeležba. S tem je povezano drugo vprašanje, ali bo osip volilne udeležbe v primerjavi z državnozborskimi volitvami enako prizadel vse politične opcije ali bo asimetričen. Tretje vprašanje, v katero je usmerjena vsa pozornost, pa je, seveda, kdo bo Logarjev izzivalec v drugem krogu.
Še pred uradnim začetkom volilne kampanje, ko so bili že znani glavni kandidati za predsednika republike (z izjemo nenadne rošade, v kateri je Marto Kos zamenjal drug kandidat ptičjega priimka), sem zapisal, da se bo kampanja vrtela okoli Anžeta Logarja. Na predvečer volilnega molka je Logar favorit prvega kroga. Njegova podpora je bila od začetka kampanje presenetljivo stabilna: vse virtuozne retorične piruete, s katerimi je signaliziral neodvisnost od svoje stranke, in hkrati nepripravljenost, da bi jo javno kritiziral, so dosegle le to, da podpore ni ne izgubljal ne pridobival. A to je zadostovalo, da se je v zadnjem tednu kampanje udobno ustoličil na prvem mestu. Njegova uvrstitev v drugi krog se ne zdi pod vprašajem. Drugo ostaja odprto.
Prvo vprašanje je, kolikšna bo udeležba. Se bo pokazala utrujenost od prepogostih volitev? Ali se bo, obratno, pokazalo, da so ljudje znova prevzeli navado, da se odpravljajo na volišča? Zdi se, da podatki predčasnega glasovanja nakazujejo na drugo možnost. S tem je povezano drugo vprašanje, ali bo osip volilne udeležbe v primerjavi z državnozborskimi volitvami (ki se bo nedvomno zgodil, tudi če bo udeležba višja kot na zadnjih predsedniških volitvah) enako prizadel vse politične opcije ali bo asimetričen.
Opozicija stavi na zadnje. Počasen, a že opazen upad navdušenja nad Golobovo vlado, trenja med vlado in sindikati, težave energetske oskrbe, zlasti pa zares pomilovanja vreden spektakel malenkostnega pričkanja med kandidati levo od Logarja – vse to pri opoziciji vzbuja upanje, da bo zajeten kos volilcev, ki so spomladi ustoličili levosredinsko vlado, tokrat ostal doma, suveren nastop desnosredinskega kandidata, ki mu tokrat ni mogoče prepričljivo očitati, da je lutka v rokah Janeza Janše, pa bo na volišča privabil veliko večji delež opozicijskih volilcev. To bi bila formula, ki bi Logarju v prvem krogu omogočila relativno zmago in mu dala prepotreben vzgon za naskok na cilj, ki ni uspel še nobenemu desnosredinskemu kandidatu – doseči absolutno večino in se vseliti v predsedniško palačo.
Tretje vprašanje, v katero je usmerjena vsa pozornost, pa je, seveda, kdo bo njegov izzivalec v drugem krogu. Ta okvir je postal že tako samoumeven, da je pred dnevi Nataša Pirc Musar na svojih spletnih omrežjih objavila rezultat zasebne ankete, ki jo umešča na drugo mesto – za Logarjem, a precej pred tretjeuvrščenim Milanom Brglezom. Že sama gesta je presenetljiva: kandidatka, ki je mesece neizzvano kraljevala na vrhu anket, čuti potrebo, da poudarja, da ni več favoritka anket. Kot da bi vsi Logarjevi protikandidati ponotranjili idejo, da gre – vsaj v prvem krogu – za to, kdo se mu bo zoperstavil. Da se boj, torej, za zdaj ne bije za prvo, temveč za drugo mesto.
In to v resnici drži. Milanu Brglezu, ki je prevzel štafetno palico od Marte Kos, je uspelo zmanjšati razliko do Nataše Pirc Musar. Eno od glavnih vprašanj v nedeljo bo, ali mu bo sorpasso uspel. Odločitev Levice, da ne podpre ideje skupnega kandidata koalicije, temveč nastopi z lastnim, je Brglezu (ki je bil izbran tako, da bi ga lahko brez težav podprla tudi Levica) po eni strani ustvarila izjemno nadležnega konkurenta na levici – prešibkega, da bi se uveljavil kot resen pretendent za drugi krog, a hkrati dovolj močnega, da Brglezu odžira prepotrebne glasove, ki jih potrebuje, da bi lahko prehitel Pirc Musar. Ker se, kot rečeno, Logarjeva podpora ne premakne nikamor, in torej Pirc Musar potencialne glasove izgublja le na svojem levem boku, je Brglez v neprijetni poziciji, da je v resnici edini kandidat z dvema resnima konkurentoma: Miho Kordišem na svoji levi in Pirc Musar, ki je (ne glede na Kučanovo podporo) tako glede ekonomskih kot zunanjepolitičnih vprašanj, še bolj pa morda s svojim življenjskim slogom in javnim imidžem, premaknjena precej bolj k liberalni sredini. A ta zagata je po drugi strani zelo jasno začrtala njegovo strategijo: pokazati se je moral kot tisti levosredinski kandidat, ki ima največ možnosti, da prepreči, da bi se v drugem krogu soočila “dva neoliberalna kandidata”.
Tako se je med Kordišem in Brglezom spontano vzpostavil tandem, v katerem je Kordiš izjemno ostro napadal Pirc Musar, Brglez pa z vsemi signali, ki jih je imel na voljo, volilcem sporočal: “Če se strinjate s Kordišem, podprite mene, saj zagovarjam isto, le učinkoviteje in z zmernejšim besednjakom.” Verjetnost, da bi se podpora, ki jo je Pirc Musar izgubila zaradi svojih afer, stekla h Kordišu, je zares majhna – v resnici se zdi najverjetnejše, da bi od tega profitiral Brglez. Dinamika, ki se je vzpostavila med Kordišem in Brglezom, je poleg tega imela prednost, da je preprečila konfrontacijo med dvema kandidatoma koalicijskih strank. Kljub temu ostaja verjetnost, da bo prav soliden rezultat kandidata Levice prekrižal načrte Brglezu in ga ohranil na tretjem mestu.
Kordiš je torej odigral pomembno vlogo statista v boju za drugo mesto. Sam sem pričakoval, da bo znal veliko uspešneje zajahati populistično občutje. In čeprav nas v nedeljo utegnejo pričakati številna presenečenja, se mi zdijo verjetnejša pri ostalih dveh kandidatih, ki sta ostala nekoliko pod radarjem medijske pozornosti. Sabina Senčar, ki v kampanji razen po svoji nerodnosti ni izstopala v ničemer in je v soočenjih zmagala le, ko se je podala v dvoboj s slovenskim jezikom, utegne postati magnet za protestne glasove, ki jih Kordiš, s svojim preveč dolgočasnim vrtenjem socialističnega molilnega mlinčka, ni znal privabiti. In Vladimir Prebilič utegne presenetiti kot prejemnik protestnih glasov drugačne vrste – volilci, ki so razočarani nad mimohodom plehkosti, zoprnega oportunizma in drobnjakarske koruptivnosti, ki se je izrisal okoli glavnih favoritov, se utegnejo obrniti k razorožujoče zdravorazumskemu kočevskemu županu, ki je doslej ostajal v senci prevelikih egov ostalih kandidatov.
Vsekakor pa je osvežujoče opazovati, da nam je le pol leta po tem, ko so vsi, tako notranji kot zunanji opazovalci, vili roke nad globoko in usodno polarizacijo slovenske družbe, ta kampanja lepo pokazala, da je Slovenija pluralna in marsikdaj zapletena družba, ki pa je ne deli ena sama politična ločnica – v trenutku, ko popusti ihta levo-desne hladne vojne, se nam vedno znova razkrije čudovita raznoglasnost slovenske javne sfere. Nič hudega, če je včasih nekoliko kaotična. Uživajmo v njej, dokler moremo – kajti v drugem krogu nas najbrž znova čaka ostrejša dvopolna konfrontacija.
***
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.
Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.
***
Vabljeni tudi k poslušanju novega N1 podkasta s Suzano Lovec, kjer sta bila gosta Luka Lisjak Gabrijelči in dr. Tadej Troha:
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje