Luka Lisjak Gabrijelčič prvič piše za n1info.si. Preberite njegovo analizo.
Obsedenost levoliberalnih volilcev z novimi obrazi lahko razumemo v analogiji z odvisnostjo od zdravil. V osnovi izhaja iz zdravega nagona: kadrovska prevetritev je koristna, in pripravljenost volivcev, da se znebijo voditeljev, če ti ne dosegajo njihovih pričakovanj, je bržkone boljši odraz demokratičnega duha kot vztrajanje pri voditeljih, ki iz dneva v dan izkazujejo svojo nesposobnost in na vedno nove načine razkazujejo svoje patologije. Toda neprestana menjava vodstvenih kadrov je postala kot goltanje tablet, ki so v zmernih odmerkih najbrž koristne, a že v osnovi zdravijo le simptome.
Slovenski levi sredini lahko očitamo marsikaj, ne moremo pa ji očitati, da ni ponotranjila maksime, ki jo pripisujejo Marku Twainu: “Plenice in politike je treba menjati pogosto, in sicer iz istega razloga.” Kvečjemu bi lahko rekli, da jo je vzela nekoliko preveč dobesedno.
Tudi glede tega je slovenska politika razbita na dve skrajnosti kakor v začarani deželi, ki si jo je – kot alegorijo povojne Italije – zamislil Italo Calvino v nadrealističnem romanu Razdvojeni vikont (1952). Na eni strani ideološko polarizirane javne sfere imamo voditelja, ki je že trideset let na čelu stranke in štiriintrideset let v prvih vrstah aktivne politike; dlje kot katerikoli drug politik v današnji Evropi in dlje od kateregakoli politika v slovenski zgodovini z izjemo Edvarda Kardelja. Na drugi strani pa … Twainove plenice.
Kriza reprezentacije, ki je po razkolu v LDS leta 2007 zajela slovensko levo sredino, je na površje vrgla že šestega potencialnega voditelja v petnajstih letih – devetega, če periodo razširimo na dvajset let. Številka bi bila osupljiva tudi, če bi imeli opraviti z eno samo stranko ali strukturirano koalicijo. Tako pogoste menjave na vrhu pričajo o izjemni nestanovitnosti, še zlasti, ker ne gre za obupane poskuse, kako najti zmagovito formulo proti premočnemu nasprotniku, temveč ravno obratno: odražajo krizo voditeljstva in politične identitete znotraj bloka, ki obvladuje slovensko politiko in je bil v omenjenem obdobju na oblasti deset let od petnajstih.
Toda kriza je toliko hujša, ker jo je spremljal razpad strankarskega sistema na prostoru, ki ga je nekoč zasedala LDS. A ta razpad ni potekal po programskih in idejnih linijah: zadnja nova stranka, ki je nosila LDS-ov gen in se je bolj kot na karizmatičnega voditelja naslanjala na določen slog politike in specifično vizijo razvoja za Slovenijo, je bil Zares.
A že Zares je nastal kot partito di palazzo, kot Italijani imenujejo stranke, ki se rodijo kot parlamentarne frakcije in šele nato iščejo svoje članstvo; poleg tega sta bila njegov vzpon in padec neločljivo povezana s parabolo njegovega predsednika. Odtlej so bile vse nove stranke, ki so se potegovale za isto volilno telo, zgrajene “od strehe navzdol”. Najprej je bil voditelj, nato se je okoli njega oblikovala ekipa in šele na tretjem mestu so prišli članstvo, program in ostali atributi političnega gibanja; če sploh.
Od leta 2014 je odpadla tudi fasada in všečna, a vsebinsko prazna imena – Zares, Pozitivna Slovenija – je zamenjala praksa, da se je stranka poimenovala preprosto po svojem predsedniku. Precedens je postavila že Državljanska lista Gregorja Viranta: a tam je v resnici voditeljevo ime služilo, da je nekoliko prikrilo jasno definirano programsko zasnovo gibanja; ime priljubljenega sredinskega politika naj bi bilo za neodločene volilce bolj privlačno kot poudarjanje desno liberalnega programa – računica, ki se je sfižila že med samo kampanjo.
Od SMC in SAB pa ta praksa – ki vselej osupne ali zabava tuje opazovalce slovenske politike – ni več služila prikrivanju, temveč je, ravno obratno, z občudovanja vredno iskrenostjo sporočala, da je glavni smoter političnega gibanja pripeljati določeno osebo na oblast; vse ostalo je drugotnega pomena.
To realnost je posrečeno povzel novinar madžarskega liberalnega tednika Magyar Narancs, ki je v članku o slovenskih volitvah leta 2014 zapisal, da Slovenci o zmagoviti Stranki Mira Cerarja še vedno ne vedo ničesar, razen tega, da je stranka Mira Cerarja. Hudomušni dovtip se je v luči tega, kar se je zgodilo v zadnjih letih, razkril kot zlovešče razodetje: napis na steni, mene-tekel slovenske levoliberalne politike.
Potem ko SMC naenkrat ni bila več stranka Mira Cerarja, se je, kot v kakšni ameriški grozljivki, v trenutku, ko se je celotna družba znašla zaprta za štirimi stenami prvih lockdownov, razkrila njena resnična identiteta – ki je bila ravno tista odsotnost vsakršne identitete, ki jo je že na začetku tako pronicljivo opisal madžarski opazovalec.
A ravno pri zatonu SMC se je nazorno videl temeljni problem. Trditi, da je stranka obrnila hrbet volilcem, je namreč čisto empirično napačno. Ko se je SMC odločila za vstop v vlado pod vodstvom iliberalnega nacionalističnega populista, je že bila stranka brez volilcev. Na evropskih volitvah je prejela spektakularnih 1,62 odstotka glasov, čeprav je nastopila z natanko istim programom in pod natanko istim vodstvom (in, dodajmo, s kandidati enake kakovosti) kot slabo leto poprej, ko je dobila skoraj deset odstotkov glasov.
Zdaj je bila tudi v anketah mrtva. Ni bila SMC tista, ki je obrnila hrbet volilcem: volilci so obrnili hrbet njej. Zakaj? Ker so se preusmerili k novi sili – prav tako poimenovani po njenem voditelju – za katero se je zdelo, da bolje uveljavlja v osnovi enako socialno-liberalno, sredinsko politiko. In konkurenčna stranka, ki je ostala brez perspektive, se je začela vesti kot stranka brez perspektive.
Obsedenost levoliberalnih volilcev z novimi obrazi lahko razumemo v analogiji z odvisnostjo od zdravil. V osnovi izhaja iz zdravega nagona: kadrovska prevetritev je koristna, in pripravljenost volilcev, da se znebijo voditeljev, če ti ne dosegajo njihovih pričakovanj, je bržkone boljši odraz demokratičnega duha kot vztrajanje pri voditeljih, ki iz dneva v dan izkazujejo svojo nesposobnost in na vedno nove načine razkazujejo svoje patologije. Toda neprestana menjava vodstvenih kadrov je postala kot goltanje tablet, ki so v zmernih odmerkih najbrž koristne, a že v osnovi zdravijo le simptome.
Resnični problem levoliberalne ponudbe namreč ni toliko v kadrih: ravno obratno, že dejstvo, da je iz tega bazena mogoče vsaki dve leti priti na dan z novim kandidatom za voditelja, priča o njegovi širini; in ne drži, da se kakovost te kadrovske izbire iz leta v leto slabša, kvečjemu bi lahko rekli, da je prav vrtiljak osebnih strank pokuril talent marsikaterega politika, ki mu je nenadno katapultiranje na najvišje funkcije odreklo možnost postopnega nabiranja izkušenj (prav Miro Cerar je najbolj žalosten primer takšne dinamike).
Temeljni problem je, da po zlomu “slovenskega gospodarskega modela” v véliki krizi (torej neokorporativnega gospodarskega sistema z izjemno močno vlogo državnega lastništva) leva sredina ni znala artikulirati prepričljive alternative. Gradualistična paradigma devetdesetih je izčrpala svoje razvojne možnosti; nove pa ni na obzorju.
Hkrati pa je vse hitrejše oddaljevanje desnice pod vodstvom Janeza Janše od prevladujočega družbenega konsenza na Slovenskem levi sredini omogočilo, da je zaspala na lovorikah. Takšen status quo je držal, dokler naenkrat ni več.
Tu se morda skriva največja ironija predstave, da je mogoče programsko izpraznjenost nadomestiti s hiperprodukcijo voditeljev. Levoliberalni tabor je postal nekakšen kosovni odpad, kamor so volilci zmetali stranke, ki so se nekoč potegovale za prevzem hegemonije levo do sredine. Takšna pomilovanja vredna razdrobljenost na podlagi prevelikih egov in klik je levosredinski opoziciji preprečila, da bi se zedinila okoli alternative sedanjemu premierju.
Obenem je politika, ki se je osredotočala na nove obraze, pripeljala do situacije, ki povsem preprečuje kadrovsko prenovo znotraj obstoječih okvirov. Ko so vse levoliberalne stranke imenovane po svojih predsednikih, si je težko predstavljati, da bi se lahko znotraj njih pojavil nov izzivalec. In glede na to, da stranki SD ni uspelo izkoristiti tega praznega prostora in se uveljaviti kot voditeljica leve opozicije – to ni moja ocena, temveč ocena volilcev, ki se iz meseca v mesec odraža v javnomnenjskih anketah – se zdi, da smo obsojeni na ponavljanje dinamike, ki nas je privedla do sedanjega stanja.
In morda to niti ni najslabša možnost. Kajti ideja, da je strankarska struktura, kakršna se je ustalila v zadnjih dveh letih, končni stadij razvoja, ki se je začel leta 2007, se zdi precej bizarna. Razkroj politične strukture levo od sredine je pripeljal do stanja, ki je povsem naključno in zato nestabilno.
Srednjeveški zdravniki so verjeli, da je vsaka bolezen odraz neravnovesja v organizmu – zato ji je treba prepustiti, da se brez prevelike škode za organizem izteče v svojem naravnem zaključku. Naravni zaključek patologije levoliberalne politike na Slovenskem je konsolidacija okoli prepričljive programske alternative.
Dokler se to ne zgodi, je situacija, v kateri lahko njeni volilci izbirajo med različnimi kandidati za premiersko mesto, gotovo boljša od situacije leta 2011 in 2014, ko je bilo mesto Janševega izzivalca že vnaprej znano in požegnano z medijskim odobravanjem, predsedniki ostalih levosredinskih strank pa pridno razporejeni v podrejene vloge. Tokratna tekma bo bolj kaotična, a zato tudi bolj odprta. S tem pa se bo ustvaril pritisk, da pridejo tudi vsebinske razlike med ponudbami jasneje do izraza.
***
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.
Mnenjski prispevki ne odražajo nujno stališč uredništva.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje