Slabih devet milijard državnega premoženja namerava država prenesti na demografski sklad. Poslanci bodo danes o njem opravili zadnjo razpravo pred jutrišnjim glasovanjem. Sindikati in opozicija že dlje časa napovedujejo referendum. Kogar skrbijo pokojnine, tudi demografski sklad ne potolaži bistveno, prilivi bodo v primerjavi z obveznostmi majhni. Strukturna vrzel pa je že tako velika, da se povečuje celo tveganje za družbeni mir. Bitka vseh bitk tudi tokrat ni prava. Zakaj ne?
Demografski sklad je ideja na mizi različnih slovenskih vlad skoraj vsakič, ko je v koaliciji Desus. Tudi tokrat ga je zahtevala stranka upokojencev, takrat še pod vodstvom Aleksandre Pivec, ki je poleg dolgotrajne oskrbe in urada za demografijo rojstvo demografskega sklada postavila kot pogoj za sodelovanje v tretji koaliciji in vladi Janeza Janše.
Zakon je zdaj pred dokončno odločitvijo poslancev. Stranka Desus, v kateri se je vodstvo v politično turbulentnem letu zamenjalo že dvakrat, je zdaj proti skladu, kot je predlagan, a to ne pomeni, da ga poslanci te stranke v parlamentu ne bodo podprli. Če večina bo, utegne biti tudi zakonodajni referendum, ki ga bo koalicija morda poskušala preprečiti na ustavnem sodišču, opozicija pa ga bo, če bo, gotovo skušala prikazati kot referendum o Janševi vladi.
Dejstva o skladu
Politična debata se bo pomembno vrtela zlasti okoli tega, kdo naj ima v rokah upravljanje še zadnjega večjega kosa državnega premoženja; katera kamarila, leva ali desna, kot se je neuradno izrazil eden od naših sogovornikov, a vsebinsko in celo strukturno vprašanje je eno najpomembnejših sploh: kaj bo s pokojninami.
Po vladnem predlogu bo na sklad preneseno 8,6 milijarde evrov vredno državno premoženje, ki ima zdaj različne uradne lastnike oziroma upravljalce. Torej premoženje, ki ga upravljajo vlada in državni zbor, Slovenski državni holding (SDH), Družba za upravljanje terjatev bank (DUTB), Družba za svetovanje in upravljanje, Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) ter nepremičninski sklad ZPIZ.
Zunaj sklada pa bi ostali tudi družba za avtoceste (Dars), ki je z 2,9 milijarde evrov knjigovodske vrednosti največja državna naložba, sistemski distributer elektrike ELES, upravljalec električnega omrežja Borzen, družba za gradnjo drugega tira Koper–Divača 2TDK ter inženirsko podjetje DRI.
Razlog za izločitev Darsa uradno ni znan. V opoziciji poudarjajo, da podjetje vodi podpredsednik Valentin Hajdinjak, s čimer želijo dokazati, da je v tem primeru koalicija prek ministra za infrastrukturo Jerneja Vrtovca že poskrbela za politično kadrovanje.
Po nekaterih neuradnih informacijah pa je problem v koncesiji za upravljanje avtocest. Če Dars ne bi bil v neposredni državni lasti, bi morala država za podelitev koncesije izvesti razpis.
Dars ima sicer tudi velike dolgove, zato bi lahko zmanjšal donosnost sklada, a to vlade očitno ne moti. Sicer najverjetneje na sklad ne bi prenašala Holdinga slovenskih elektrarn, ki je obremenjen s izgubami Termoelektrarne Šoštanj ter s predvidenim zaprtjem Premogovnika Velenje.
Razširitev sezama za privatizacijo?
Smisel sklada je v zagotavljanju dodatnega denarja sedanjim in prihodnjim generacijam upokojencev in lajšanju pritiskov na javne finance, pojasnjuje finančno ministrstvo. To se bo zgodilo, obljublja, ker bo premoženje na skladu upravljano pregledno, varno in donosno. “Slovensko državno premoženje, ki bi moralo služiti kot osnova za zagotavljanje dodatne pokojninske varnosti v sedanjosti in prihodnosti, je upravljano nepregledno in razpršeno. Zato ne sledi cilju doseganja stabilnega lastništva, optimizaciji stroškov upravljanja in dolgoročnemu maksimiranju donosnosti in vrednosti tega premoženja,“ pojasni svoj zakonski predlog.
Tudi vlada in koalicija priznavata, da sklad ne bo odpravil problemov pokojninskega sistema – vrzeli med vplačanimi prispevki in izplačanimi pokojninami ter nizkih pokojnin. Delno zato, ker slovenska država nima zelo veliko premoženja. Z največjim njegovim deležem upravlja SDH. Knjigovodska vrednost njegovih naložb je 9,9 milijarde evrov, na sklad pa naj bi prenesel naložbe v vrednosti 6,1 milijarde evrov. Doslej je SDH prodal za 1,6 milijarde evrov naložb, kar bi, na primer, zadostovalo samo za pokritje do zdaj največjega letnega primanjkljaja pokojninske blagajne. Še dodatnih 113 milijonov evrov je s prodajo svojih naložb od leta 2013 dobil KAD.
Kljub relativno nizkemu znesku dosedanjih kupnin je na SDH ostalo malo naložb, ki so namenjene prodaji. 81 odstotkov je strateških, kar pomeni, da mora država po veljavni zakonodaji v njih obdržati več kot polovico lastniškega deleža. Ker je v mnogih strateških naložbah država edina lastnica, bi sicer lahko že zdaj prodali slabo polovico lastništva Gen energije (knjigovodska vrednost polovice lastništva je 457 milijonov evrov), Holdinga Slovenskih elektrarn (HSE, polovica je vredna 450 milijonov evrov), Slovenskih železnic (274 milijonov evrov), SID banke (237 milijonov evrov) in Pošte Slovenije (163 milijonov evrov). Vendar bi to, če upoštevamo knjigovodsko vrednost, skupno prineslo “samo“ okoli 1,5 milijarde evrov. Vrednejša portfeljska naložba, torej v celoti namenjena za prodajo, pa je samo Telekom Slovenije. Knjigovodska vrednost državnega deleža v njem je okoli 410 milijonov evrov.
Izpostaviti je treba še, da predlog zakona o nacionalnem demografskem skladu vsebuje samo klasifikacijo naložb na strateške in portfeljske, medtem ko sedanja zakonodaja pozna tudi tretjo klasifikacijo. To so pomembne naložbe, v katerih mora država ohraniti vsaj 25 odstotkov in eno delnico. Če bi te nalože postale portfeljske in bi jih bilo torej mogoče v celoti prodati, bi sklad lahko prodal med drugim celotne deleže v NLB (zdaj ima država 25 odstotkov, knjigovodska vrednost njenega deleža pa je 531 milijonov evrov), Krki (27 odstotkov, 471 milijonov evrov), Petrolu (32 odstotkov, 262,7 milijona evrov), Savi Re (32 odstotkov, 145 milijonov evrov), Slovenski industriji jekla (25 odstotkov, 97 milijonov evrov), Savi (47 odstotkov, 49,9 milijona evrov) ter Geoplinu (25 odstotkov, 34 milijonov evrov) . Skupna knjigovodska vrednost teh deležev je okoli 1,6 milijarde evrov.
Vrednost preostalih naložb, ki bodo prenesene na sklad, če odštejemo tiste, ki jih upravlja SDH, je po vladnem zakonskem predlogu 1,5 milijarde evrov. Preostanek do 8,6 milijarde predstavljajo kapital Slovenskega državnega holdinga samega ter desetina kupnin dosedanjih privatizacij, ki so zbrane na posebnem računu ministrstva za finance.
Še 30 let v škarje
Drugi očiten razlog za to, da demografski sklad ne bo rešil pokojninskega sistema, je v tem, da državno premoženje že zdaj financira pokojninsko blagajno. Dividende in kupnine se stekajo v proračun, ta pa pokriva razliko med prihodki pokojninske blagajne in njenimi izdatki za pokojnine. V tem smislu demografski sklad torej ne bo predstavljal novega vira za financiranje pokojnin. Opozicijske stranke tako trdijo, da gre le za “računovodsko operacijo“ brez neto finančnega učinka.
Primanjkljaj pokojninske blagajne je lani znašal 1,5 milijarde evrov, kar pomeni, da je moral proračun pokojninski blagajni zagotoviti že 21,3 odstotka vseh prihodkov. Največji je bil primanjkljaj leta 2013, ko je proračun za pokojnine nakazal 1,64 milijarde evrov ali kar tretjino vseh prihodkov.
Rodnost v Sloveniji je začela padati konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja in trend je vztrajal vse do leta 2003. Zato se bo po vseh projekcijah razmerje med številom aktivnega prebivalstva ter številom upokojencev zmanjševalo še približno trideset let. Leta 2040 naj bi primanjkljaj pokojninske blagajne znašal že dobri 2,4 milijarde evrov, naraščati pa naj bi nehal šele po letu 2050, ko naj bi presegel 2,8 milijarde evrov ali osem odstotkov BDP, so leta 2013 izračunali na inštitutu za ekonomska raziskovanja.
Direktor inštituta Boris Majcen ob tem opozarja, da bi bili danes izračuni drugačni, saj so makroekonomski kazalci drugačni, upoštevati pa bi bilo treba tudi spremembe pokojninske zakonodaje, ki so bile sprejete od takrat. Od leta 2013 se je na primer dejanska upokojitvena starost žensk zvišala z 58 let in pol na skoraj 61 let, upokojitvena starost moških pa s skoraj 61 let na 62 let in pol. Prihodki pokojninske blagajne se torej povečujejo. Vendar so bile na drugi strani v zadnjih letih sprejete tudi določbe, ki zvišujejo zneske pokojnin in izdatke blagajne.
Kakšen bo finančni učinek sklada?
Na ministrstvu za finance so izračunali tri različne projekcije prihodkov in izplačil sklada. Upoštevali so možnost tri-, pet- ter osemodstotne čiste donosnosti kapitala ob predpostavki, da bo dividendna donosnost 2,03-odstotna. Gre za zelo obsežne tabele, a vseeno je mogoče povzeti, da tudi najbolj optimistična napoved ne bi rešila težav pokojninske blagajne. Po tej projekciji naj bi se sicer vrednost premoženja, ki ga bo upravljal sklad, v 35 letih podeseterila, vendar bi sklad v naslednjih desetletjih pokril manj kot tretjino tekočih primanjkljajev.
Strokovnjaki opozarjajo, da bi morali biti bolj zadržani. Dividendna donosnost kapitala v upravljanju SDH je bil leta 2019 2,5-odstotna, lani pa 0,8-odstotna. Čista dobičkonosnost kapitala pa je bila v lanskem letu samo 2,2 odstotna, je dejal. Čista dobičkonosnost lastniškega kapitala portfelja pa je leta 2020 po trenutni oceni dosegla 4,3 odstotke. Oziroma samo 2,2 odstotka, če upoštevamo tudi enkraten negativen učinek slabitev naložb pri HSE zaradi TEŠ ter enkratnih pozitivnih učinkov pri NLB zaradi prevzema Komercijalne banke Beograd.
Skladi državnega premoženja v drugih državah dosegajo tudi do osemodstotno donosnost, večinoma pa države od svojih skladov pričakujejo približno 4-odstotni donos.
Mnogi so prepričani, da toliko od slovenskega državnega premoženja zaradi njegove strukture ni mogoče zahtevati. Velik delež naložb slovenskega demografskega sklada bi predstavljala infrastrukturna podjetja, ki bi morala, če se bodo obnašala odgovorno, večino dobička vlagati v razvoj. Poleg tega bi bilo v skladu premoženje, ki sploh ni namenjeno ustvarjanju dobička, ampak izvajanju javne službe. Sem bi lahko šteli Pošto Slovenije, zagotovo pa Uradni list, Slovensko tiskovno agencijo, pa tudi vse nepremičnine v lasti nepremičninskega sklada ZPIZ, ki je usmerjen v zagotavljanje kakovostnih in dostopnih stanovanj za starejše. “Sklad seveda nikoli ni primarno zasledoval politike maksimizacije donosov in ob skrbi za pozitivno poslovanje nikoli ni izplačeval dobičkov,” je marca v državnem zboru dejal njegov direktor Andrej Hudoklin.
V zadnjih šestih letih so naložbe, ki jih upravlja SDH, prinesle skupno malo manj kot 1,4 milijarde evrov dividend. Prišteti je treba tudi denar, ki ga vsako leto “avtomatično“ v pokojninsko blagajno vplača kapitalska družba. Ta praviloma prispeva 50 milijonov evrov. Vendar je treba upoštevati tudi, da so bili deleži v družbah, ki so v zadnjih letih prinašale zelo veliko dividend, kot je NLB, že prodani. Lani je bilo samo 137 milijonov evrov dividend od naložb, ki jih upravlja SDH, upoštevajoč tudi neposredno plačilo KAD v ZPIZ. Letos finančno ministrstvo pričakuje 140 milijonov evrov. Prihodki od prispevkov in državnega premoženja se ne povečujejo dovolj hitro za pokrivanje vseh odhodkov pokojninske blagajne, zato Bertoncelj pričakuje, da se bo breme proračuna samo povečevalo. “Državna blagajna, ob vseh drugih izdatkih, tega ne zdrži,“ opozarja.
Sinergije in manj stroškov
Kljub temu koalicija pravi, da bo sklad koristen. Koncentracija upravljanja državnega premoženja na enem mestu bo po njihovem prinesla znižanje stroškov upravljanja in sinergijske učinke. Finančno ministrstvo nam je sporočilo, da se bo prihranilo vsaj 1,57 milijona evrov na leto, kolikor znašajo prihodki uprav in nadzornih svetov KAD, DUTB in DSU.
Pričakovani prihranki pri stroških storitev ter ostalih stroških so težje opredeljivi. V določeni meri se je sinergija zgodila že z ustanovitvijo SDH oziroma njegove predhodnice, agencije za upravljanje kapitalskih naložb (AUKN) leta 2011. Zdaj pa različni upravljalci državnega premoženja dejansko delajo različne stvari. Namen DUTB ni toliko upravljanje podjetij in nepremičnin kot njihova prodaja. SDH na primer ne upravlja nepremičnin, DSU in nepremičninski sklad ZPIZ pa počneta prav to. Tudi DSU in nepremičninski sklad ZPIZ pa se razlikujeta v tem, da upravljata zelo različne nepremičnine.
Drugi argument koalicije za demografski sklad je, da se bo del donosov od premoženja akumuliral in plemenitil. 40 odstotkov dividend in 60 odstotkov kupnin se bo akumuliralo trajno oziroma za nedoločen čas. Trajanje akumulacije v predlogu zakona ni določeno. Preostanek bo sproti plačan v pokojninsko blagajno (40 odstotkov dividend in 40 odstotkov kupnin) ter za družinsko in štipendijsko politiko (po 10 odstotkov dividend).
Za sprotna vplačila demografskega sklada je pričakovati, da bodo sorazmerna s tem, kar državno premoženje v ZPIZ prispeva že zdaj prek proračuna. Natančneje, sorazmerno manjša, pač glede na zgoraj navedene deleže.
Prispevek akumuliranega denarja je težje oceniti. Omenjena projekcija finančnega ministrstva kaže, da bi se tudi ob osemodstotni donosnosti za namen akumulacije v dveh desetletjih dal na stran denar, ki bi sam po sebi zadoščal za pokritje samo nekaj celotnih letnih primanjkljajev pokojninske blagajne. Tega denarja sklad seveda ne bi hranil kot depozita, ampak bi ga vlagal. Kako bo to počel in kakšne donose od tega pričakuje vlada, pa še ni znano. Predlog zakona predvideva, da bo vodstvo sklada v petih mesecih po sprejetju zakona pripravilo strategijo upravljanja premoženja, ki jo bo nato v naslednjih dveh mesecih potrdil državni zbor. Opozicijske stranke pri tem opozarjajo, da so takšne naložbe v nepredvidljivem svetovnem gospodarstvu lahko tvegane.
Odprto za člane političnih strank
Poleg opozicijskih strank skladu, kot je predlagan, nasprotujejo tudi sindikati. Zlasti zato, ker se bo preveč denarja porabilo sproti, namesto da bi se ga več plemenitilo, pravi predsednica zveze svobodnih sindikatov (ZSSS) Lidija Jerkič. Poleg tega sindikati, enako kot opozicijske stranke, svarijo tudi pred znižanjem standardov korporativnega upravljanja ter pritiskom, da bi bili izvajalci javnih služb dobičkonosni oziroma privatizirani. “Lahko se zgodi, da se bomo po nekaj desetletjih spraševali, kaj je od državnega premoženja sploh ostalo, zbranega denarja pa ne bo niti za en letni primanjkljaj pokojninske blagajne,” pojasnjuje predsednica ZSSS. “Upam, da predlog zakona ne bo sprejet in se nam ne bo treba ukvarjati z referendumom.”
V najbolj optimistične projekcije donosnosti sklada tudi sindikati ne verjamejo, med drugim zato, ker bi bilo vodstvo sklada, kot pravi Lidija Jerkič, izpostavljeno nenehnemu “političnemu prepihu”. Zdaj ima na primer nadzorni svet SDH pet članov, ki jih vse imenuje državni zbor na predlog vlade, a ta predlog po zakonu za vlado pripravi ad hoc strokovna komisija, ki jo imenuje finančno ministrstvo. Če vlada državnemu zboru na glasovanje pošlje kandidata, ki ga ni izbrala strokovna komisija, mora to javno razkriti.
V nadzorni svet demografskega sklada pa bi sedem članov imenoval državni zbor, kjer ima (praviloma) koalicija večino, od tega enega na predlog zveze društev upokojencev in enega na predlog mladinskega sveta, štiri člane pa bi imenovala vlada neposredno.
To še ni vse: v primerjavi z nadzorniki SDH bodo nadzorniki demografskega sklada lahko postali ljudje z manj izkušnjami. Ne bi potrebovali deset let delovnih izkušenj z vodenjem ali upravljanjem gospodarskih družb, temveč le pet let članstva v nadzornih svetih. Prav tako bi bila odpravljena omejitev, da v nadzornem svetu ne morejo biti funkcionarji političnih strank.
Znižanje pogojev za upravo sklada ni tako korenito. V primerjavi s pogoji za upravo SDH bi izpadla “samo” določba, da mora imeti član uprave triletne izkušnje “v primerljivih dejavnostih” ter da je pri svojem delu dosegal “dobre primerljive rezultate”. Čeprav bi bila lahko uprava sklada sestavljena iz manj renomiranih poslovnežev, pa bi imela višje plače. Zanjo namreč ne bi veljale določbe iz tako imenovanega Lahovnikovega zakona o omejitvah plač vodilnih v državnih družbah.
Bitka vseh bitk bi morale biti pokojnine
Ne koalicija ne opozicija ne skrivata, da se bosta pri demografskem skladu v resnici spopadli okoli vprašanja, kdo naj obvladuje državno premoženje. Ravno zato jih v politiki ni malo, ki temu pravijo bitka vseh bitk, čeprav bi odgovornost politike terjala, da je ta bitka bitka za pokojnine.
Skrb, da pokojnin na neki točki ne bi bilo, je sicer odveč. Država jih je dolžna plačevati iz proračuna, če je denarja v pokojninski blagajni premalo. A predvideno naraščanje tega primanjkljaja lahko pomeni, da bo v proračunu manj denarja za druge izdatke.
Evropska komisija pri odgovoru na vprašanje, kako mora Slovenija rešiti ta izziv, izhaja iz tega, kakšni naj bi bili v naslednjih desetletjih produktivnost slovenskega gospodarstva in gospodarska rast. Na podlagi tega je edina možna ugotovitev, da bo treba zmanjšati pravice, ki jih zagotavljajo pokojninski, zdravstveni in socialni sistem.
Črn scenarij in resno tveganje za družbeni mir
Nekdanji finančni minister Dušan Mramor je skupaj z ekonometrikom Jožetom Sambtom na problem pogledal z drugega konca. Vprašala sta se, kakšni bi morali biti produktivnost in gospodarska rast, da bi ohranili enak nivo pravic. Njihovo zmanjševanje, kot ga predvideva pristop Evropske komisije, namreč po njunem ni mogoče, saj bi pri številnih družbenih skupinah sprožil veliko nezadovoljstvo, kar bi vodilo v družbeno in politično nestabilnost. Prav zato sta tudi prepričana, da se politične stranke tega ne bodo lotile.
Izračunala sta, da so potrebne rasti produktivnosti dosegljive brez rezov v pravice, kakšni bi povzročili celo družbene nemire. Hkrati z napori za povečevanje produktivnosti bi morali “samo“ povečati delovno aktivnost z večjim vključevanjem mladih in starejših v zaposlitev ter upočasniti rast pokojnin.
Ta izračun sta naredila v okviru svojega akcijskega načrta za rast produktivnosti leta 2019, a po tem je državni zbor v času Šarčeve vlade precej zvišal pokojnine, minimalne plače in socialne transferje. Zato bi bila, če bi želeli izdatke za pokojnine in druge socialne pravice ohraniti na enaki ravni, potrebna rast produktivnosti, ki ni realno dosegljiva, sta Mramor in Sambt ocenila v Pogledu 2020, publikaciji združenja manager:
“Dobre rešitve postajajo vedno težje izvedljive. Socialni partnerji (mednje kot izjemno pomembnega štejeva tudi državni zbor) so ’okno priložnosti’ ne samo zaprli, temveč nadaljujejo z ukrepanjem, ki stanje še resno poslabšuje. Tako vidiva v prihodnje pretečo nevarnost črnega scenarija povečanja tveganja revščine (še posebej upokojencev) in družbene nestabilnosti z vsemi negativnimi posledicami.“
V mandatu vlade Janeza Janše so se izdatki za pokojnine še povečali. Hkrati pa poskuša vlada še dodatno obremeniti proračun s financiranjem dolgotrajne oskrbe in dve milijardi evrov vrednimi investicijami v zdravstveno infrastrukturo ter zmanjšati prihodke proračuna z razbremenitvijo plač, predvsem višjih. Mramor in Sambt naj bi zato kmalu pripravila popravke akcijskega načrta za dvig produktivnosti slovenskega gospodarstva.
Demografski sklad torej ne bo rešil težav pokojninske blagajne, je pa razprl nujno razpravo o tej temi. O tem, kako se je bodo lotile politične stranke, se sprašujemo v članku Kdaj pokojninska reforma in kakšna?
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!