Tržaški pisatelj in akademik Boris Pahor danes praznuje 108. rojstni dan. Pričevalec zgodovine in zadnja živa priča fašističnega požiga slovenskega Narodnega doma v Trstu je svoje življenjsko poslanstvo namenil opozarjanju o pomenu slovenskega jezika, skrbi za narodno zavest in ljubezni do naroda. Oznanjevalec resnice o zgodovinskem dogajanju bo današnji dan preživel v ožjem družinskem in prijateljskem krogu, kajti trenutne razmere pri njegovih letih terjajo še dodatno previdnost.
Zamejski pisatelj in humanist Boris Pahor vse življenje opozarja na nujnost ohranjanja narodne zavesti in nevarnost totalitarnih režimov, katerih žrtev je bil tudi sam. Kot sedemletni deček je doživel požig Narodnega doma v Trstu, središča in stičišča narodnega, političnega in kulturnega življenja tržaških Slovencev. V mladosti je bil priča grozotam nacističnih taborišč, v Trstu rojen slovenski pisatelj pa je kritično ost pogosto usmeril tudi na brezbrižnost matične domovine do Slovencev v Italiji.
Književnik, publicist in upokojeni profesor za slovensko in italijansko književnost je vselej zavzemal kritično držo. Po slovenski osnovni šoli je šolanje nadaljeval na italijanski semeniški klasični gimnaziji v Kopru in se v Gorici vpisal na teologijo, a je študij po treh letih opustil. Na začetku druge svetovne vojne je bil vpoklican v Mussolinijevo vojsko, izkušnjo pa je zapisal v romanu, naslovljenem Nomadi brez oaze. Deloval je kot vojaški prevajalec v taborišču, po kapitulaciji Italije pa so ga aretirali domobranci in poslali v koncentracijsko taborišče. Kot še piše Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU), je v dobrem letu dni obredel kar pet taborišč, med drugim Dachau in Bergen-Bergen, kjer je dočakal konec vojne.
“Vem, da me imajo za nacionalista, pa naj, a narod mora imeti zavest o svojem jeziku, biti, kulturi. Če ne bomo imeli narodne zavesti, bomo šli k hudiču.”
Boris Pahor ob svojem 106. rojstnem dnevu.
Naslednjim generacijam je zapustil izjemen literarni opus. K najveličastnejši literarni zapuščini njegovega ustvarjanja sodi tudi leta 1967 izdan roman Nekropola, kjer prvoosebno popiše taboriščno izkušnjo, grozo, ki jo je doživel v tovarnah smrti. Avtobiografski pronicljiv in presunljiv roman, ki je izšel v številnih prevodih, mu je prinesel tudi uradno nominacijo za Nobelovo nagrado za književnost. S svojo hudo življenjsko preizkušnjo je postal glasnik etičnih in humanističnih vrednot, zaradi česar je bil v Evropskem parlamentu razglašen za Državljana Evrope. Prejel je vrsto nagrad, med njimi Prešernovo nagrado (1992), odlikovanje srebrni častni znak Republike Slovenije (2000), sprejet je bil v francoski red legije časti (2007), prejel avstrijsko častno priznanje za znanost in umetnost (2009), leta 2011 pa je bil imenovan za komanderja reda umetnosti in leposlovja Francoske republike.
Glasnik slovenstva in narodni zaščitnik
“Četudi akademik Boris Pahor ne prihaja več na seje akademijskega razreda za umetnosti, je med nami nenehno duhovno navzoč ter vsem članom živo v zavesti. Še posebno takrat, ko se moramo zavzeti za veljavo slovenskega jezika v javnosti,” je v uvodnem nagovoru ob predstavitvi monografije Ogenj, ki je zajel Evropo dejal akademik Milček Komelj ter dodal, da je pisatelj iz Trsta vsem tudi v izjemno moralno oporo.
“V svoji zavzetosti za slovenstvo je postal naš narodni zaščitnik. Seveda je Boris Pahor član akademije zaradi svojega zelo pomembnega umetniškega pisateljskega dela, s katerim je široko prodrl ne le v slovensko, temveč tudi v evropsko kulturno zavest,” je poudaril Komelj in dodal, da je Pahor svoje življenjsko poslanstvo usmeril tudi v svetovno prizadevanje za upoštevanje in uveljavitev prezrtih, številčno majhnih narodov in njihovih kultur, ki jih vsaj v njihovem bistvu določa jezik, ki je, kot je Pahor zapisal, “poglavitni dokaz neke samostojne skupnostne biti”.
“Pahor vseskozi vztrajno opozarja na pomen narodne zavesti, na odnos in ljubezen do maternega jezika, domovine in lastne tradicije ter si želi večje in pristnejše duhovne povezanosti med matico in zamejstvom,” nam je pojasnila literarna zgodovinarka in izredna profesorica z oddelka za slovenistiko ljubljanske filozofske fakultete Urška Perenič in opozorila, da ne gre spregledati njegove revije Zaliv, ki jo je skupaj s sodelavci izdajal 30 let in je “danes po krivici spregledana, ko govorimo o procesu rojevanja slovenske pomladi in pluralizacije slovenske družbe. Kajti ta se je, tako Boris Pahor, v Trstu in na Primorskem začela dosti prej kot v megleni Ljubljani.”
“Ko vztrajno izraža svojo zvestobo slovenstvu, ne more skriti zaskrbljenosti zaradi razklanosti Slovencev, saj je morda danes večja kot kdajkoli prej, a hkrati iskreno upa in s svojo glavo zatrdno verjame v ljubezen, ki ga je nekoč že rešila in povrnila v življenje. In verjame v (so)človeka in njegovo človečnost, v moč človeštva in dobro. Tako tudi ob svojem 108. osebnem jubileju,” nam je poudarila Urška Perenič in dodala, da pri njunih pogovorih iz njega vstane živa in pristna beseda. “Gotovo tudi zato, ker sva oba ponosna Primorca in čutiva podobno. Včasih omeni Mrzlik v bližini mojega rodnega Prema, od koder je bila njegova mati … Jaz pa imam vselej pred očmi podobo drobnega moža jasne besede, ki skozi okno svoje sobice zre v mesto v zalivu in se pred njim odpira brezkončna širina morja,” je še dejala Perenič in profesorju zaželela vse najboljše iz srca ob častitljivem rojstnem dnevu.
Borisa Pahorja pa ne cenimo le zato, ker je najstarejši še živeči ustvarjalec v slovenskem jeziku, temveč tudi kot borca proti fašizmu, kot borca proti vsem totalitarizmom in kot človeka, ki ima za sabo izjemno delo, ki je znano tudi onkraj slovenskih meja, je poudaril publicist in glavni urednik Cankarjeve založbe Aljoša Harlamov. “Je avtor, ki je napisal nekaj izjemnih del v slovenskem jeziku, ki niso pomembna samo kot zgodovinska pričevanja, temveč imajo tudi izjemno literarno vrednost,” je še dodal Harlamov, ki je podpisan tudi kot glavni urednik dela Ogenj, ki je zajel Evropo.
Osišče evropske zgodovine
Kot sedemletni deček je Boris Pahor videl plamene in dim, ki se je širil iz gorečega Narodnega doma v Trstu. Fašističnega požiga se spominja še danes, ob 101. obletnici pa je izšla tudi monografija zgodovinarjev Boruta Klabjana in Gorazda Bajca Ogenj, ki je zajel Evropo, ki govori ne le o julijskem nasilju, sežigu “simbola slovenske in slovanske emancipacije v središču Trsta”, temveč pod drobnogled postavi tudi način vzpostavitve Narodnega doma, njegov pomen v prostoru, kjer je nastal, ter težo njegovega obstoja danes.
“Ne gre zgolj za zgodovinsko delo, temveč tudi kulturološko in sociološko delo nekega prostora,” je ob predstavitvi knjižnega dela povedal glavni urednik Harlamov. Kot je pojasnil doktor zgodovine in znanstveni svetnik na Znanstveno-raziskovalnem središču Koper Klabjan, je bilo o Narodnem domu že veliko napisanega. “Je pa zelo malo podatkov o tem, kako je prišlo do požiga ter kaj mu je sledilo,” je poudaril Klabjan in dodal, da delo ne govori samo o zgodovini Narodnega doma, temveč pravzaprav oriše zgodovino Slovencev v 20. stoletju. Kot je bil še jasen Klabjan, delo ni napisano iz Ljubljane, temveč z drugačne perspektive Slovencev iz Trsta. Narodni dom tako nastopa kot osišče, okoli katerega se vrti evropska zgodovina.
Doktor zgodovinskih znanosti in izredni profesor na oddelku za zgodovino mariborske filozofske fakultete Gorazd Bajc pa je bil jasen, da monografija ni napisana politično korektno. “Napisana je zgodovinsko korektno, in to Evropa potrebuje,” je poudaril Bajc. Dodal je, da smo Slovenci v 20. stoletju doživeli veliko gorje, ki pa ni nastopilo zgolj kot posledica ideologij. Iskre, ki so zanetile Narodni dom, so se kresale že pred nastopom fašizma. “Ni bil vsega kriv fašizem. Fašisti niso absolutni protagonisti, saj bi oblasti požig lahko preprečile,” je pojasnil Bajc in dodal, da tudi sodnega epiloga nismo nikdar dočakali. Avtorja sta napisala prvo poglobljeno študijo požiga srca “vzpenjajočega se meščanstva v Avstrijskem primorju” ter orisala ozadje napovedi novega obdobja tržaških Slovencev. Ob izidu monografije, ki je v prvi vrsti namenjena slovenskim bralcem, a si obeta, da bo kmalu napisana tudi v italijanskem jeziku, pa je Boris Pahor v pred nekaj dnevi posnetem videoposnetku pozval vse, naj preberejo delo, ki priča o rojstvu diktature in začetku moderne zgodovine v Evropi.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!