"Z njegovim odhodom se končuje en čas in se začenja drug. Brez njega med nami ni več oči, ki so videle, in roke, ki je zapisala. Ostali pa so spomini, ki dajejo novemu času moč, da bi bil boljši od prejšnjega," je ob smrti pisatelja Borisa Pahorja dejal predsednik države Borut Pahor.
V 109. letu starosti je na svojem domu v Trstu umrl tržaški pisatelj Boris Pahor. Predsednik države Borut Pahor je ob tem zapisal, da se z njegovim odhodom končuje en čas in se začenja drug. “Brez njega med nami ni več oči, ki so videle, in roke, ki je zapisala. Ostali pa so spomini, ki dajejo novemu času moč, da bi bil boljši od prejšnjega,” je dodal.
“Boris Pahor je bil, z besedami Draga Jančarja, človek s prepovedanimi sanjami, ki so postale resničnost. Bil je očividec, pričevalec, opominjevalec. Vest slovenstva, Evrope in sveta. Človek, ki je zase terjal svobodo, da misli drugače, in je to enako svobodo zahteval tudi za druge,” je še dejal predsednik Pahor. “Nemogoči potnik skozi zgodovino je s svojo neverjetno življenjsko silo postal predvsem navdihovalec. Zaradi njega vemo, da si lahko upamo sanjati prepovedane sanje. Bil je pisatelj brez meja, državljan sveta, človek srca,” je dodal.
Predsednik države osebno čuti globoko zadoščenje, da je z italijanskim predsednikom in prijateljem Mattarello pisatelja odlikoval z odlikovanji obeh držav na dan, ko je tržaški Narodni dom po 100 letih znova postal slovenski. “Boris Pahor je ob tem dejal: ‘Odlikovanji posvečam vsem mrtvim, vsem, o katerih sem pisal, začenši z Lojzetom Bratužem in štirimi bazoviškimi junaki, ki se jim bo 13. julija poklonil tudi predsednik italijanske države,'” je ob smrti pisatelja povedal predsednik Pahor in dodal, “Slovenke in Slovenci, Evropejke in Evropejci, srečni smo, da nam je usoda namenila Borisa Pahorja.”
“Danes smo vsi žalostni. Še celo nebo joče. Jaz pa pred očmi znova vidim tistega drobnega moža, ki zre skozi okno svoje sobice na Kontovelski rebri, tja, proti morju, ki se brezkončno odpira pred njim. In slišim njegov glas. Od profesorja, s katerim naju je posebej močno vezal primorski duh, kajti njegova mama je izhajala iz bližine mojih rodnih krajev, sem se naučila predvsem zvestobe slovenski književnosti in slovenstvu, vere v (so)človeka in njegovo človečnost, v dobro. Da je to življenje, eno samo, nam dano, čudež. Pred časom mi je dejal, kako se vsako jutro znova pri Bogu zahvali, da je prestal noč, da se lahko pogovarja in živi. ‘Vsak dan je nov dan, ki mi ga univerzum daruje, in se univerzumu klanjam,’ je še pripomnil. Jaz pa se klanjam Vam, dragi profesor, za vse, kar ste nam darovali. Počivajte v miru,” pa je za N1 zapisala literarna zgodovinarka, univerzitetna profesorica, pisateljeva primorska rojakinja in tesna zaupnica Urška Perenič.
Predsednik vlade Janez Janša je na Twitterju Borisa Pahorja označil za enega največjih slovenskih pisateljev in zapisal: “Počivaj v miru, Boris Pahor.” Predsednik Gibanja Svoboda in mandatar za sestavo nove vlade Robert Golob pa je med drugim zapisal, da je postal slovenski pisatelj kljub nenaklonjenim življenjskim okoliščinam in tedanjemu totalitarnemu režimu, ki je naš jezik globoko odrinil in pregnal iz javne rabe.
Pahorju se je poklonila tudi kandidatka za zunanjo ministrico Tanja Fajon in predsednica SD. Kot je dejala, je bil eden najbolj prevajanih slovenskih pisateljev in velik borec proti totalitarizmu. Predsednik NSi in minister za obrambo Matej Tonin pa je zapisal, da je umrl velik Slovenec, pisatelj svetovnega formata in neutruden borec proti vsem totalitarizmom. “Verjel je v prihodnost. S svojimi pričevanji si je prizadeval, da se grozote vojn ne bi nikdar več ponovile. Počivaj v miru, naj ti bo lahka slovenska zemlja,” je dodal.
Predsednica DZ Urška Klakočar Zupančič je dejala, da je Slovenija izgubila pomembnega človeka. “Svojcem izrekam globoko in iskreno sožalje,” je dejala. Na izredni seji DZ se bodo poslanci z minuto molka poklonili pokojnemu.
Tatjana Rojc, italijanska senatorka slovenskega rodu, je za Delo povedala, da je odšel velik učitelj, ki jo je naučil, kaj je absolutno zlo in kaj je absolutna ljubezen. “Manjkal mi bo njegov ostri pogled na stvari, ki se dogajajo, manjkala mi bo njegova kritična misel. Manjkal mi bo njegov nasmeh, njegova kdaj pa kdaj tudi pikra beseda. Ostaja pa za njim neprecenljivo bogastvo misli, pripovedi, veliko pričevanj,” je povedala.
Pisatelj Drago Jančar pravi, da so ga s Pahorjem vezali številni pogovori in debate, v katerih je bil blizu njegovim etičnim in političnim idejam. Zato lahko reče, da je danes tako razširjena sintagma o njegovem odporu zoper vse evropske totalitarizme 20. stoletja sicer resnična, a zdaleč ne pove vsega o njegovi osebnosti in ustvarjalnosti. “Njegov upor, kritika, polemičnost in dvignjen kazalec jeznega starozaveznega preroka so rasli iz globoke prizadetosti in človeške izkušnje od otroških let, mladostne duhovne rasti ob srečanjih s Kocbekovim krščanskim personalizmom in občutkov za socialno pravičnost, odgovore pa so našli v njegovi literaturi, ki je literatura življenja. To se je dokončno zgodilo ob soočanju s prizoriščem človeške smrti v nacističnih koncentracijskih taboriščih. Ko je preživel, se je moral na novo spopasti z življenjem in ga osvojiti, osmisliti.” Kot je še dodal Jančar, je bil Pahor po svojih izkušnjah, znanju in vizijah kozmopolit, ki je “vedel, da je to prazna beseda, če ne poznaš človeške tragike in ustvarjalnih vzponov svoje zgodovinske identitete”.
Italijanski mediji o Pahorju: Slovo velikega pisatelja, ki je opominjal na grozote
Ob smrti pisatelja so osrednji italijanski mediji danes poglobljeno opisali njegovo delo in življenjsko pot. Poudarili so literarno vrednost njegovih del, predvsem pa pomen njegovega spominjanja in opominjanja na grozote nacizma in fašizma ter na zatiranje slovenske manjšine v Italiji.
S poglobljenim nekrologom se je od Pahorja in njegovega “zgodovinskega spomina na grozote” nad manjšinami v rimski La Repubblici poslovil tržaški novinar in pisatelj Paolo Rumiz. Kot je zapisal, je bila Pahorjeva dolgoživost “morda maščevanje fašizmu, ki mu je ukradel 25 let življenja in mu preprečil, da bi govoril svoj jezik”.
“To je bil odgovor na ostracizem tistih, ki po vojni niso hoteli vedeti, da je v ‘zelo italijanskem’ mestu človek, ki je sposoben pisati v drugem jeziku, še toliko bolj, če je vztrajal pri spodkopavanju pozabe v deželi, kjer je fašizem naredil najslabše. Poznali so ga povsod po svetu, razen doma. Padec te ovire je dočakal šele pri 95 letih, ko so njegovo mojstrovino Nekropola o internaciji v nacističnem taborišču po 40 letih odmrznili in prevedli v italijanščino,” je poudaril Rumiz.
Kot je dodal, se je Pahor pogosto spominjal požara, ki so ga leta 1920 zanetili črnosrajčniki v slovenskem Narodnem domu v Trstu. “Ti plameni, ki jih je videl kot otrok, so bili zanj začetek zla, rasnega zatiranja, ki se je v Italiji začelo še pred tistim v Nemčiji. Trst je bil ljubljeni in prekleti kraj, kjer so si zamislili iztrebljenje Slovanov (ki so jih italijanizirali v desettisočih) in kjer je Mussolini ob divjanju navijaških množic razglasil protijudovske zakone,” je spomnil Rumiz. Kot je dodal, se je na vse to danes vrnila senca zanikanja.
“Vse manj je govor o fašistih in vojni, ki so jo sprožili, da bi se spomin bolje osredotočil na fojbe, maščevanje ‘slovanskih komunističnih hord’ proti tistim, ki so vojno izgubili. Ko je občina Trst Pahorju ponudila imenovanje za častnega občana, ne da bi v pisateljevem življenjepisu omenila fašizem, je starec zavohal prevaro in zavrnil zastrupljeno darilo,” je med drugim še opozoril Rumiz v La Repubblici.
Novico o slovesu “velikega pisatelja in intelektualca”, ki velja “za največjega slovenskega pisatelja v Italiji in enega najpomembnejših glasov tragedije deportacij v nacistična koncentracijska taborišča” ter “diskriminacije slovenske manjšine v Trstu med fašističnim režimom”, je objavila tudi italijanska tiskovna agencija Ansa.
Tudi na spletni strani tržaškega dnevnika Il Piccolo je naslovna novica smrt “simbola nemirnih dogodkov na vzhodni meji”, ki “je bil priča požigu Narodnega doma ter pretrpel fašistični pregon, deportacijo v nacistično taborišče in blokado Titove Jugoslavije, ker se ni strinjal s komunistično vladavino”. Časnik tudi spomni, da je Pahor prejemnik visokih odlikovanj Italije in Slovenije.
Corriere della Sera podobno navaja, da se je poslovil slovenski pisatelj, ki je pripovedoval o grozotah koncentracijskih taborišč. “Svojo pripadnost jezikovni manjšini je plačeval tudi po vojni kot pisatelj, saj so vrednost njegovih del, zlasti v Italiji, pripoznali z ogromno in zaskrbljujočo zamudo (…). Kljub nesporni literarni odličnosti, ki ga približuje delom Prima Levija, je morala Nekropola, napisana v slovenščini, čakati 30 let, da so jo leta 1997 prevedli v italijanščino (…), šele leta 2008 pa jo je izdal založnik nacionalnega značaja Fazi s predgovorom Magrisa,” opozarja časnik.
“Kljub številnim častem, ki so mu bile izrečene, je Pahor ostal odkrita in tudi neposredna osebnost. Ni se obotavljal kritizirati predsednika republike Giorgia Napolitana, ki je leta 2007 ostro obsodil zločine jugoslovanskih partizanov, ne da bi omenil tiste, ki jih je pred tem zagrešila fašistična Italija nad slovanskim prebivalstvom. In leta 2010 je zavrnil priznanje občine Trst, ker so v obrazložitvi navedli le trpljenje, ki ga je utrpel v nacističnih taboriščih, ne pa zlorab, ki jih je utrpel pod režimom Benita Mussolinija. Popuščal ni nobenemu od totalitarnih gibanj, ki so se pojavila v Evropi po prvi svetovni vojni, ker nobeno ni popuščalo njemu in njegovemu narodu,” je še zapisal Corriere della Sera.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje