Ob smrti Borisa Pahorja vnovič objavljamo njegovo razmišljanje ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Za N1 je namreč lani delil svoj razmislek o naši državi. Zapis, vreden branja.
*** Prvič objavljeno 24. 6. 2021: Za N1 o Sloveniji razmišlja 107-letni tržaški pisatelj Boris Pahor (1913), s katerim se je v pomladnem maju 2021 pogovarjala dr. Urška Perenič, literarna zgodovinarka in izredna profesorica za slovensko književnost na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, ki jo pisatelj uvršča med svoje tesnejše zaupnike. Njun pogovor je zapisala, pisatelj Boris Pahor pa ga je junija avtoriziral.
Ko me sprašujete, kako vidim ob 30-letnici boljšo Slovenijo in kaj bi bilo treba narediti zanjo, bi predvsem rad, da bi bila, kar zadeva demokracijo, brezhibna, to se pravi, da ne bi delala napak. Da ne bi dajala preferenc temu, kar za ljudi ni tako pomembno, bodisi doma v Sloveniji bodisi zunaj. Želel bi si, da bi (za)živela izjava resničnosti: izrečena izjava naj bo povedana ali napisana iskreno, torej tako, kakor je človek izjavil. Marsikatera izjava žal ni iskrena, ni iskrena – na žalost. Mislim na področje politike, a tudi kulture, literature. Tudi pisatelji naj bodo iskreni. Izjava je lahko tudi odklonilna, lahko rečete tudi, da bi bilo za nas boljše, če bi bili v Jugoslaviji, ki bi bila federativno urejena, da bi vsak narod imel enako veljavo, če seveda tako mislite. Lahko bi imeli federacijo, zakaj pa ne: upravljanje bi bilo cenejše, imeli bi svoje predstavnike, veleposlanike, med katerimi bi bil lahko kak kulturnik, ki bi bil gotovo počaščen, da bi predstavljal Slovenijo in za svoj trud ne bi pričakoval povračila. Vsaj zase lahko tako rečem. Boris Pahor je skromen človek in želim si, da bi bila tudi Slovenija skromna.
Z drugimi besedami to pomeni, da bi sama sebi priznavala, da je sicer zelo kulturna, vendar da je državica, s čimer mislim na številčno majhnost prebivalstva. Ne glede na to bi morale biti po pravici vse države Evropske unije enakopravne. Zato želim, da bi bila slovenska država spoštovana od drugih, po številčnosti prebivalstva večjih držav, ki želijo mnogokrat misliti v imenu vse Evrope in mimo majhnih držav, ki pa so kulturne. Evropska unija so namreč ne samo Francija, Nemčija, deloma Italija, temveč vse države članice. Med njimi tudi naša Slovenija.
Ob obletnici je treba prav tako govoriti o vlogi kulture, s pomočjo katere smo se skozi zgodovino obdržali. Kultura je in bo še naprej odvisna od tendence in zavesti naroda. Narod, ki se čuti kulturno na višku, na visoki ravni, mora imeti zavest o samem sebi. To ni nikakršna ošabnost, kar velja za nacionalizem (Italijani so se vedli kot nacionalisti, ko so se postavljali nad slovanske narode; podobno Nemci, ki so morali spoznati neomajno borbo majhnih narodov za samostojnost, med njimi našega, proti nacizmu), ampak je ljubezen do domovine.
Mi smo imeli svobodno Slovenijo, Osvobodilno fronto Slovenije za samostojnost. Pravzaprav ne bi rekel fronta, kar so hoteli komunisti in asociira na puške, vojaški spopad, ampak osvobodilni boj za samostojnost. Komunisti so hoteli ukinitev narodov, kar je bilo zgrešeno, največja napaka komunizma pa je bila ta, da je hotel prevzeti nadzor nad vso družbo in vsemi državnimi funkcijami, kar je diktatorsko. Nič nimam proti demokratičnemu komunizmu, nisem pa za diktaturo. Moj Zaliv je bil proti diktaturi komunizma, ne proti komunizmu kot takem. Tudi Katoliška cerkev je svojevrstna diktatura do danes. Jezus tega ni ustanovil, to so naredili po Jezusu, v njegovem imenu. On je rekel, to je moje telo, to je moja kri, to delajte v moj spomin v družbi učencev, prijateljev, na podlagi česar so v Cerkvi ustanovili evharistijo. V tem smislu še vedno vztrajam pri stališču, da ne pripadam nobeni cerkvi.
Mi smo (po Einsteinu) globoko verni ljudje, ki verjamemo, da je vse, kar vidimo, neki misterij, čudo, ma nismo verujoči. Cerkev pravi, da moramo v to verjeti, a ni res, da moramo. Če sem s svojo glavo prepričan, da Jezus tega ni rekel, pomeni, da imam prav. Naj mi dokažejo, da nimam prav.
Nemara bo zdaj kdo rekel: Boris Pahor, to je čudež, človek, ki ima 107 let, daje politične izjave … a tako mislim in iskreno izjavljam tudi ob 30-letnici naše države v poduk ter za današnji in prihodnji razmislek.
Ob priložnosti 30-letnice prav tako ugotavljam, da je slovenska politika danes zelo nejasna. Janša je zame spoštovan človek, ker je bil proti Srbom in proti armadi, ko je ta napadla Slovenijo. Zato se ne strinjam s tistimi, ki pravijo, da bi moral odstopiti. Treba je namreč vedeti, kako je bilo pri volitvah parlamenta, ki je bil v preteklosti večidel odvisen od levice. Ljudje na volitvah volijo tako, kot čutijo, za svobodo. Vlado izvoli parlament, pri čemer je pomembno, da parlament ne dela proti demokraciji. Če vlada česa ni spoštovala, jo je mogoče vreči in v parlamentu izvoliti novo vlado, ki naj dela tako, kakor je odločila večina. V tem smislu torej Janša nima nikakršne dolžnosti, da bi zaradi biciklov in kogarkoli odstopil, kajti izvolila ga je vlada, ki je v parlamentu. Če se v vladi nekdo pregreši, na primer minister, ali vlada naredi nekaj mimo parlamenta, pa je jasno, da mora vlado zapustiti in na njegovo mesto pride drug človek oziroma ima parlament pravico odločati. In odločale bodo tudi nove volitve.
Tudi ob 30-letnici še vedno verjamem v “odrešilnost” krščanskega socializma. Če ga ne bi bilo, ne bi bilo niti osvobodilnega boja z osebnostjo Edvarda Kocbeka, ki je kot krščanski socialec vstopil v skupnost komunistov, liberalcev v imenu enotnosti boja. Socialci so bili kristjani, a niso imeli svoje stranke, saj je Kocbek ni hotel imeti, šlo pa jim je za enotno in svobodno Slovenijo. Stranka krščanskosocialne usmeritve, ki bo gledala na plače delavcev, pokojnine ipd., lahko nastane jutri. Upam, da se bo kdaj v prihodnosti v Sloveniji spremenilo tudi to, da bo človek neke druge stranke ali bolje rečeno druge politične usmeritve lahko podprl soseda, to se pravi, da na primer jaz kot socialni demokrat podprem krščanske socialce. Prav tako da se bodo pojavili posamezniki, zdravniki, advokati, sodniki, ki se bodo pripravljeni vpisati na primer v socialno demokracijo in ki ne bodo ne v vladi ne na nobeni funkciji, a bodo s svojo besedo, stališčem pripravljeni zastaviti svoje ime in jih bodo vsi ljudje spoštovali. Jaz bi svojega odličnega zdravnika, Zdenka Floridana, čigar nasvete vedno poslušam, denimo takoj predlagal v zdravniško zbornico.
Pred dvema letoma me je gospod Marjan Podobnik povabil na slavnostno akademijo SLS, ki sem jo kot stranko z dobrim namenom podprl kot socialdemokrat, da bo skrbela za delavce, plače idr. Podobniku sem obljubil, da pridem, da mu čestitam, vendar sem tudi rekel, naj naredijo krščanski socializem, ki je krščanska stranka, je pa za socializem, torej za delavca. Tudi prava socialdemokratska stranka bi morala biti za socializem, torej delavca. Sam se nazorsko uvrščam h krščanskim socialdemokratom.
Upajmo, da bo Slovenija še boljša tudi po zaslugi neprijetne izkušnje z epidemijo. Verjamem, da bolezen, umiranje, zlo ne bodo zmagali na koncu, da ne bodo imeli zadnje besede. Zaključil bi prav s to spodbudno mislijo za prihodnost, z upanjem v moč človeštva. To bi bilo torej moje modro in pošteno razmišljanje ob 30-letnici Slovenije.
**
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališč uredništva.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje