Brez Kredarice tudi Triglava, kot ga poznamo danes, ne bi bilo

Slovenija 15. Avg 202218:57 > 23:05
Delite:
triglav
Foto: Matej Blatnik

Triglavski dom na Kredarici je gotovo najbolj poznana planinska postojanka v Sloveniji, ki leži na 2.515 metrih nadmorske višine. Nastala je pred skoraj natanko 126. leti, 10. avgusta 1896, in postala nacionalni ponos, simbol, skoraj tako pomemben kot Triglav, ki se na zahodu mogočno dviga nad njo. Ob koncih tedna in praznikih je tam še posebej živahno. Pogovarjali smo se z oskrbnikom koče Hermanom Uraničem, ki nam je med drugim pripovedoval o njemu ljubih in manj ljubih gostih in razkril, da bo na Kredarici v desetih dneh zmanjkalo vode, če kmalu ne bo dežja. Zgodovinar in alpinist Peter Mikša pa nam je povedal zgodbo o Kredarici, brez katere tudi Triglava, kot ga poznamo danes, ne bi bilo.

Triglavski dom na Kredarici je v poletnih mesecih gotovo ena najbolj obiskanih planinskih postojank, kjer se na poti na Triglav, slovenskega očaka, kot mu mnogi pravijo, ustavljajo množice ljudi.

Tam se mešajo različni jeziki, generacije in narodnosti, vsi so tam s podobnim ciljem: navzeti se živahnega planinskega vzdušja v eni najbolj poznanih in živahnih planinskih koč, se okrepčati z domačimi dobrotami in nato osvojiti našo najvišjo goro, nosilca simbolnega pomena slovenskosti.

Dom stoji na Kredarici, vzpetini v grebenu med Rjavino in Triglavom, na precej odprtem terenu, zato ponuja čudovite razglede na okoliške vrhove in doline.

Proti vzhodu vrh Kredarice in Rž, na zahodu se odpre pogled na Triglav, desno sta Veliki in Mali Pršivec, na drugi strani Krme pa greben od Debele peči do Draških vrhov, proti severu med drugim uzremo Prisojnik, Razor, Škrlatico …, ob lepem vremenu pa pogled seže vse do Visokih Tur z najvišjim avstrijskim vrhom Veliki Klekom oziroma Grossglocknerjem.

Pogled s kredarice
Foto : David Bole/N1

Bitka za Triglav in nastanek koče

Triglavskega doma na Kredarici ne bi bilo brez narodnozavednega duhovnika in navdušenca nad gorami Jakoba Aljaža, ki je s svojimi dejanji poskrbel za marsikateri mejnik slovenskega planinstva in spisal zgodbo o Kredarici.

Že leta 1895 je Aljaž za en goldinar, kar danes znaša približno 20 evrov, kupil vrh Triglava ter na njem postavil stolp z napisom Aljažev stolp, kar je bil sploh prvi slovenski napis na Triglavu in njegovi okolici. Želel si je, da bi Triglav postal slovenska romarska gora.

V času gradnje je moral Aljaž prespati v Dežmanovi koči, ki je bila takrat v lasti Nemcev. Ko mu je nemški oskrbnik dejal, da je imel srečo, da je sploh dobil prenočišče, ker da imajo sicer prednost Nemci, je bil močno ranjen njegov narodni ponos. Takrat se je odločil, da bi bilo treba zgraditi tudi slovensko kočo pod Triglavom, ki bi olajšala dostop do vrha, je povedal zgodovinar in alpinist dr. Peter Mikša.

Lokacija koče je bila zelo taktično izbrana. Stala je namreč na višji nadmorski višini kot vse tedanje nemške koče. S tem je po besedah Mikše dal Jakob Aljaž vedeti, da smo Slovenci glavni.

Trenje med Nemci in Slovenci je bilo takrat namreč vseprisotno. Čeprav so morda slovenske in nemške koče stale blizu, je do vsake pogosto vodila druga pot, ena slovenska in druga nemška.

Aljažev stolp leta 1902
Foto : Kamra

Slavnostno odprtje avgusta 1896

Kočo na Kredarici so slavnostno odprli 10. avgusta 1896 in jo poimenovali Triglavska koča na Kredarici, ob otvoritvi pa se je na vrh Triglava povzpelo 70 planincev. Koča je bila sprva odprta samo v poletnih mesecih, obiskovalcem pa so ponujali razne konzerve, vino, pivo, kavo, čaj in liker.

Brez Kredarice tudi Triglava, kot ga poznamo danes, ne bi bilo, poudarja Mikša. Pred Kredarico je bil namreč Triglav prestižna, težko osvojljiva gora. Ko je Aljaž postavil kočo na Kredarici in naredil danes dobro poznano pot iz smeri Kredarice do Triglava po grebenu, pa je postala dosegljiva vsem.

To pot je Aljaž dal narediti z namenom, da postane Triglav slovenska romarska pot, ki združuje Slovence iz vseh dežel, kjer so bili takrat razdeljeni. “Aljaž je takrat napisal, da želi, da je Triglav naš, slovenski, in da želi, da združuje,” je za N1 lani povedal Mikša.

Poleg tega je Aljaž takrat naredil tudi prvo slovensko pot do Kredarice. Dotlej je namreč obstajala le nemška, danes poznana kot pot čez Prag, ki so se ji Slovenci izogibali. Aljaž pa je naredil novo, Tominškovo pot, jo markiral in s tem Kredarico in Triglav še bolj približal ljudem.

Otvoritev Triglavskega doma na Kredarici
Foto : Iz knjige V Triglavu in v njegovi soseščini avtorja Evgena Lovšina

Ob otvoritvi Triglavskega doma na Kredarici. (fotografija iz knjige V Triglavu in v njegovi soseščini avtorja Evgena Lovšina)

Meteorološka postaja in prva poroka

Leta 1897 so na Kredarici postavili tudi meteorološko postajo, ki je sprva obratovala zgolj poleti, leta 1954 pa je prenova koče omogočila stalne meteorološke meritve.

Ob koči so istega leta kot meteorološko postajo postavili tudi kapelico, ki je zaradi svoje lokacije postala zanimiva tudi za poroke. Prva poroka na Kredarici je bila 11. septembra 1900, mladoporočenca sta se kot gorska navdušenca odločila tudi za temu primerno poročno potovanje – Črna prst, Mangart, Grintavec, Šmarna gora.

Meteorološka postaja Kredarica
Foto : Meteorološka postaja na Kredarici/David Bole/N1

Na Kredarici vedno nekaj decibelov glasneje kot v drugih Kočah

“Če danes rečete kateremukoli Slovencu, da našteje tri planinske koče, bi bili dve morda lokalni, tretja pa gotovo Triglavski dom na Kredarici, ki je skoraj enačaj Triglavu. Vsi planinci jo poznajo, tam je tudi najbolj živahno – nekajkratnik decibelov v primerjavi z drugimi kočami,” razlaga Mikša.

Še posebej pestro je na Kredarici ob koncih tedna. Na letošnje Marijino vnebovzetje je pred Kočo v občasno sončnem in vetrovnem vremenu posedalo okoli 350 ljudi, ki so srkali svoje kave, vrčke piva in jedli jote, štruklje … ter uživali v razgledu in svežem gorskem zraku, mnogi so se udeležili tudi maše, nam je v živo s Kredarice poročal dolgoletni oskrbnik Triglavskega doma na Kredarici Herman Uranič.

Večina pohodnikov po kratkem postanku ali nočitvi v koči nadaljuje pot na Triglav. Poleti je še posebej čez konce tedna in praznike s Kredarice mogoče opazovati dolgo kačo ljudi, ki se vije po grebenu Malega Triglava na poti na najvišji slovenski vrh.

Namesto mirnega zatočišča, veseljačenje in galama

Uraniča smo ujeli sredi napornega delovnega dne, težko našel čas za pogovor z nami, saj kot pravi, ni miru. Njihov delovnih traja tudi 16, 17 ur, od 5. ure, ko se zbudijo, pa do 23. ure zvečer, ko se odpravijo spat. Če seveda nočnega spanca ne kalijo pretirano razigrane skupine planincev, ki popivajo in razgrajajo tudi do treh zjutraj. Tako je bilo tudi ta konec tedna, pravi oskrbnik. “Zaspal sem ob štirih, vstati pa sem moral ob petih.”

Ponočevanje in pijančevanje planincev je po besedah Uraniča velik problem, tako za planince, ki pridejo v hribe po mir in tišino in ki potrebujejo počitek, preden se zjutraj odpravijo na pot, kot tudi za osebje v koči, ki jih vsak dan čaka dolg delovnik. “Tega ljudje ne razumejo,” razočarano ugotavlja, “a pijanemu človeku je težko kaj dopovedati.”

“Pred dvema dnevoma smo imeli pobruhana in uničena dva nova jogija. Pospravljati moramo za njimi, saj puščajo smeti, čeprav imamo koše. Razočaran sem, da ne morem povedati, kako,” pripoveduje oskrbnik. “Če tega ne bi bilo, bi bilo pol lažje delati,” poudarja. In doda: problem je sicer večinoma le s slovenskimi gosti, s tujci zelo malokrat.

Triglavski dom na Kredarici
Foto : Herman Uranič

Če ne bo dežja, bodo ostali brez vode

Koča je običajno odprta od sredine junija pa do konca septembra. Izven sezone pa planince sprejmejo meteorologi, ki nudijo nastanitev, včasih tudi kakšno joto. Letošnja sezona je po besedah Uraniča odlična. V koči lahko sicer prenoči okoli 350 ljudi, a zadnje dni so morali največje dovoljeno število gostov skrčiti, ker na Kredarici primanjkuje vode.

Osebje se prha le še na deset dni, saj vso vodo, ki je še na voljo, porabijo za kuhinjo, pravi Uranič. “Če ne bo dežja v desetih dneh, bomo ostali brez vode. Vode tudi nihče ne bo vozil gor, ker je to predrago,” je povedal.

Tudi ledenik, ki se nahaja le streljaj od koče, je že praktično izginil, ugotavlja Uranič. Tudi lanske meritve raziskovalcev ZRC SAZU so pokazale, da so od ledenika, ki je v 19. stoletju obsegal 40 hektarov, ostale le še posamezne bele zaplate. Uradna izmerjena površina ledenika je sicer lani znašala 2,7 hektarja.

Triglavski ledenik
Foto : Triglavski ledenik leta 2021 (Matej Blatnik)

Kočo na Kredarici sicer oskrbujejo s helikopterjem zasebnega podjetja, ki vsak teden na Kredarico pripelje kar pet ton hrane in pijače. Nekoč pa so kočo oskrbovali s konji.

Najlepši so sončni vzhodi in zahodi

Herman Uranič je oskrbnik na Kredarici že od leta 2016, pred tem pa je deset let skrbel za Kočo pri Triglavskih jezerih. Kot je dejal, si danes ne predstavlja več, da bi moral celo leto živeti v dolini. Tudi ko se vrne domov, potrebuje en mesec, da preklopi na mestno življenje.

Doma ga sicer čaka družina, ki pa jo med poletno sezono redko vidi. To sezono je bil doma le en teden, za hčerkin rojstni dan, je povedal.

Najbolj ga navdušujejo sončni vzhodi in zahodi na Kredarici. Na Triglavu pa je bil v zadnjih sedmih letih le enkrat, saj za to ni ne časa ne želje: “Bolj kot karkoli drugega potrebujem mir. Kadar se kam odpravim, grem nekam, kjer ni veliko ljudi, da se sam s sabo pogovorim …”

Trikrat na sezono, posebej po neprespanih nočeh, pridejo trenutki, ko ima vsega dovolj. “Takrat potrebujem svoj mir, da se umaknem. /…/ Ne vidim pa se več v dolini po toliko letih. To je moj način življenja, to sem sprejel.”

Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.

Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.