Gobavost, kuga, davica ... Katere izginule bolezni nam lahko znova zapretijo

Številne nekdaj smrtonosne bolezni ob sodobnih možnostih zdravljenja niso več nevarne. Nekatere smo omejili ali izkoreninili s cepljenjem, druge obvladali z zdravili in boljšimi higienskimi razmerami.

Nekatere bolezni, za katerimi pri nas že leta ali desetletja ni nihče zbolel, pa še vedno razsajajo v drugih državah ali celinah. V globaliziranem svetu, ko veliko ljudi potuje, z njimi potujejo tudi virusi in bakterije, in tako se bolezni, na katere smo že pozabili, lahko vrnejo tudi v naše kraje.

To kaže nedavni primer gobavosti, ki so ga na Hrvaškem odkrili pri delavcu, ki je prišel iz Nepala.

Nevarnost za nove izbruhe pa prinašajo tudi podnebne spremembe, med drugim zaradi taljenja permafrosta, v katerem se skrivajo starodavni virusi in bakterije, tudi taki, ki povzročajo bolezni, proti katerim nismo odporni.

Stigmatizirana gobavost

Gobavost ali Hansenova bolezen je kronična nalezljiva bolezen, ki jo povzroča bakterija Mycobacterium leprae. Prizadene predvsem kožo, periferne živce, sluznico zgornjih dihal in oči. Znaki bolezni se razvijajo počasi, pogosto več let po okužbi, zato jo je bilo v preteklosti težko prepoznati.

Na Hrvaškem so prejšnji teden potrdili prvi primer gobavosti po več kot 30 letih, dva primera pa so nedavno, prvič po 44 letih, potrdili tudi v Romuniji. V Sloveniji so epidemiologi pred približno 30 leti zabeležili dva posamezna primera pri tujcih, primera gobavosti, pri katerem bi se oseba okužila znotraj države, pa ni bilo že več desetletij.

Podobno je povsod po Evropi – bolezen je izredno redka, lokalnih prenosov pa danes praktično ni. Večina primerov, ki se občasno pojavijo, je povezana z ljudmi, ki so bili izpostavljeni bolezni zunaj Evrope, kar velja tudi za hrvaški in romunski primer.

Gobavost ni zelo nalezljiva, saj se prenaša ob dolgotrajnem in tesnem stiku z nezdravljeno osebo. Danes je popolnoma ozdravljiva z antibiotiki. Nevarnosti, da bi se razširila po Evropi, ni.

Ni pa bolezen izkoreninjena. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) je leta 2024 po svetu prijavljenih približno 172.000 novih primerov gobavosti. Bolezen je, kot pravijo na NIJZ, stalno prisotna v nekaterih državah Afrike, južne Amerike, Azije ter nekaterih pacifiških otokih.

Gobavost je bila v Evropi razmeroma razširjena v srednjem veku, predvsem pa je bila zelo stigmatizirana. Ljudje so jo razumeli kot božjo kazen ali znak moralne pokvarjenosti, saj vzrokov niso poznali, prav tako pa niso vedeli, da se bolezni ne moreš nalesti ob rokovanju, objemanju ali podobnih kratkotrajnih stikih.

Obolele so pogosto izločili iz skupnosti – morali so živeti v posebnih ustanovah, izgnali so jih iz mest, morali so celo nositi zvončke, da so opozarjali na svojo prisotnost.

Gobavost je povezana s slabimi življenjskimi razmerami, kot so prenatrpana bivališča in slaba prehrana ter oslabljenim imunskim sistemom. Večina ljudi se ob stiku ne okuži.

Izginjanje gobavosti v Evropi se je začelo že pred razvojem moderne medicine, z izboljšanjem splošnih življenjskih razmer. Leta 1873 je norveški zdravnik Gerhard Armauer Hansen odkril povzročitelja gobavosti. To je bilo prvo odkritje bakterije kot vzroka kronične bolezni pri človeku. Prva učinkovita zdravila pa so odkrili šele v 20. stoletju.

Kuga

V preteklosti je bila kuga ena najbolj smrtonosnih nalezljivih bolezni, zlasti v srednjem veku, ko je "črna smrt" v 14. stoletju v Evropi povzročila smrt več deset milijonov ljudi. Bolezen prenašajo bolhe z okuženih glodavcev, ljudje pa niso poznali vzroka okužbe, zato so bili ukrepi omejeni predvsem na karantene, zapiranje mest, izolacijo bolnikov in sežiganje oblačil. Šele v 19. stoletju so znanstveniki odkrili povzročitelja (Yersinia pestis) in povezavo z glodavci, kar je omogočilo bolj ciljno obvladovanje bolezni.

Danes kuga ni izkoreninjena, vendar je redka in obvladljiva. Še vedno obstajajo naravna žarišča v nekaterih delih Afrike, Azije in Amerike, kjer bakterija kroži med divjimi glodavci.

Po podatkih ameriškega centra za nadzor in preprečevanje bolezni (CDC) v ZDA letno v povprečju potrdijo sedem primerov kuge pri ljudeh. Letos smo poročali o primeru kuge v Kaliforniji. Oseba se je verjetno okužila po ugrizu bolhe med kampiranjem v okolici jezera Tahoe.

"Primeri prave kuge so lahko še dandanes sporadični, možno je tudi, da bi bolezen kdo prinesel v Slovenijo," pravi profesorica Zupanič Slavec. "Kugo je možno pozdraviti z antibiotiki, zato danes ni tako nevarna. Ker se prenaša preko podganjih bolh, ne enih ne drugih pa ni mogoče povsem zatreti, se tudi kuga ohranja v najbolj nečistih delih sveta," pojasnjuje.

Simptomi se običajno pojavijo v dveh tednih in lahko vključujejo vročino, mrzlico, šibkost in otekle bezgavke.

Ključna razlika v primerjavi s preteklostjo je, da imamo učinkovita zdravila, nadzor nad izbruhi, spremljanje bolezni in javnozdravstvene ukrepe, zato večina bolnikov ob pravočasnem zdravljenju preživi.

Bolezni, ki smo jih s cepljenjem izkoreninili

Črne koze (Variola vera) so huda virusna nalezljiva bolezen, ki jo danes poznamo predvsem kot primer uspešnega izkoreninjenja bolezni.

Prenašale so se predvsem kapljično ter z neposrednim stikom z obolelim ali z okuženimi predmeti. Bolezen se je začela z visoko vročino, hudim glavobolom, utrujenostjo in bolečinami v mišicah, nato pa se je pojavil značilen izpuščaj, ki se je razvil v mehurčke in pozneje v kraste. Smrtnost pri težjih oblikah je bila zelo visoka, približno tretjina obolelih je umrla.

Zdravila za črne koze ni bilo, zato je bilo cepljenje ključni ukrep za preprečevanje bolezni.

Kot pravi profesorica Zupanič Slavec, so bile črne koze še pred stoletjem tudi ponekod po Sloveniji, leta 1972 pa je bila zadnja evropska epidemija na Kosovu. Okuženih je bilo 175 ljudi, umrlo jih je 35, a do Slovenije bolezen ni prišla.

"So pa v Jugoslaviji vladale izredne razmere več kot mesec dni, zaprte so bile meje, praktično vse prebivalstvo pa je bilo cepljeno proti kozam," pravi.

Ker črne koze nimajo živalskega rezervoarja in okužijo le ljudi, jih je bilo mogoče popolnoma izkoreniniti. Leta 1980 je Svetovna zdravstvena organizacija razglasila svet brez črnih koz.

Tuberkuloza

Še ena bolezen, ki je v preteklosti močno zaznamovala številna življenja, danes pa je skoraj ne vidimo več, je tuberkuloza oziroma jetika. A povsod po svetu ni tako. WHO je v letnem poročilu za lansko leto navedla, da je po svetu za tuberkulozo zbolelo približno 10,7 milijona ljudi, 1,23 milijona pa jih je umrlo. Tako tuberkuloza ostaja ena od desetih najbolj smrtonosnih nalezljivih bolezni.

25 odstotkov vseh primerov je bilo v Indiji, deset odstotkov v Indoneziji. Med bolj prizadetimi državami so tudi Filipini, Kitajska, Pakistan, Nigerija, DR Kongo in Bangladeš.

Tuberkuloza je huda nalezljiva bolezen, ki jo povzroča bakterija tuberkuloze (Mycobacterium tuberculosis). Najpogosteje prizadene pljuča, pri tretjini bolnikov pa so prizadeti tudi drugi organi. Širi se po zraku, ko oboleli s tuberkulozo kašljajo, kihajo in govorijo.

Kako zelo je bila bolezen še dokaj nedavno prisotna pri nas, kažejo podatki Klinike Golnik, ki je imela ključno vlogo pri zdravljenju tuberkuloze v Sloveniji.

Tuberkulozo so na Golniku začeli sistematično zdraviti na začetku 20. stoletja, kmalu po ustanovitvi sanatorija leta 1921. V tistem času je bila tuberkuloza zelo razširjena in ena najpogostejših vzrokov smrti.

"Tudi tuberkuloza sodi med bolezni, ki je v veliki meri obvladana, a ker je socialna bolezen in ker spremlja ljudi z zmanjšano telesno odpornostjo, se rada pojavi pri beguncih, podhranjenih, v vojnih razmerah, ob lakoti …," opisuje profesorica medicine.

Med državami z veliko pojavnostjo so tudi Kosovo, Gruzija, Moldavija, Romunija, Rusija in Ukrajina. V slednji so se razmere zaradi vojne še zaostrile in je število primerov naraslo.

Kako uspešni smo pri zatiranju tuberkuloze v Sloveniji, pa kaže dejstvo, da od leta 2005 pri nas otrok ne cepimo več proti tej bolezni, saj je njena pojavnost nizka.

Bolezni, ki se vračajo zaradi zavračanja cepljenja

Na drugi strani pa so otroške bolezni, proti katerim imamo učinkovita cepiva, a se zaradi zavračanja cepljenja v zadnjih letih vračajo, med njimi ošpice in oslovski kašelj.

Precepljenost slovenskih predšolskih otrok proti ošpicam, mumpsu in rdečkam (s prvim odmerkom, podatki NIJZ) je leta 2016 dosegla (pre)nizkih 92 odstotkov, nato se je počasi zviševala. Lani je bila 94,5-odstotna.

V Sloveniji so bile ošpice dolga leta najpogostejša nalezljiva bolezen. Od leta 1968, ko so uvedli obvezno cepljenje, je število primerov začelo upadati. Zadnja epidemija ošpic je bila pri nas v letih 1994/95., zadnji nekoliko večji izbruh pa je NIJZ obravnaval leta 2019, ko je zbolelo 48 oseb. V letu 2020 je bilo primerov šest, naslednje leto eden, v letih 2021 in 2022 ni bilo primera, leta 2023 eden, lani pa se je število znova zvišalo, na 17. Letos so zabeležili tri primere.

Ošpice so zelo nalezljive in se prenašajo s kužnimi kapljicami. Največje tveganje za zaplete in tudi smrt imajo dojenčki in imunsko oslabljene osebe.

Primerov oslovskega kašlja v zadnjih letih ni bilo veliko vse do lani, ko je bolezen ponovno močneje izbruhnila – NIJZ je naštel 1.920 primerov. Razmere so se umirile, letos so zabeležili 31 bolnikov z oslovskim kašljem. To je bolezen dihal, ki jo povzroča bakterija Bordetella pertussis. Bolniki imajo lahko epizode kašlja, ki trajajo od 4 do 8 tednov. Najbolj ogroža dojenčke in majhne otroke, za katere je lahko tudi smrtna, prenašajo pa jo lahko tudi odrasli. Lanski izbruh oslovskega kašlja, ki se je razširil iz Hrvaške, je bil povezan s prenizko precepljenostjo in pandemijo covida. Restriktivni ukrepi, nošenje mask, zaprtja in socialna izolacija so onemogočili kroženje povzročiteljev nalezljivih bolezni, ki sicer spodbujajo naš imunski sistem k tvorbi zaščitnih protiteles, so ob izbruhu pojasnili epidemiologi.

Zdravniki v Sloveniji občasno zabeležijo tudi primere mumpsa, po enega v letih 2021 in 2022 ter enega lani. Zadnji primer rdečk so obravnavali leta 2008.

Še ena bolezen, proti kateri se cepimo kot otroci, je davica. To je huda nalezljiva bolezen, ki jo povzroča bakterija Corynebacterium diphteriae s svojim strupom. Za bolezen je značilna vnetna reakcija na sluznici nosu, žrela, kože, kjer se razvije belkasta obloga. Iz žrela se obloga lahko širi v sapnik in sapnice ter povzroči zadušitev.

V Sloveniji smo zadnji primer respiratorne davice zabeležili v letu 1967.

Primerov davice je v zadnjih 50 letih v razvitem svetu zelo malo, bolezen pa se še vedno pojavlja v nekaterih azijskih in afriških državah. Leta 1990 so imeli v državah Sovjetske zveze obsežno epidemijo, ki so jo s težavo zajezili. Davica se pojavlja predvsem v državah z nizko precepljenostjo, območjih z vojno, revščino in slabim zdravstvom.

Da se bolezen lahko hitro vrne, kažejo izbruhi v afriških državah v zadnjih letih. Potem ko je bila zaradi cepljenja bolezen od 90. let pod nadzorom, se po letu 2020 pojavljajo ponovni izbruhi z več deset tisoč primeri davice letno.

Samo letos do začetka novembra je WHO zabeležil 1.252 primerov smrti zaradi davice, največ v Nigeriji, Nigru, Gvineji, Maliju, Alžiriji, Južni Afriki in Somaliji. Stopnja smrtnosti je bila okrog 6-odstotna.

Da se bolezen, ki velja za izkoreninjeno, lahko vrne, kaže tudi primer Gaze, kjer so v nevzdržnih razmerah lakote in vojne začeli otroci znova zbolevati za otroško paralizo.

Več primerov te izjemno hude bolezni so imeli tudi v New Yorku, razlog je bila prenizka precepljenost. Virus polia so po desetletjih zaznali tudi v odpadnih vodah več evropskih držav.

Vsi ti izbruhi kažejo, da se v izrednih razmerah ali ob prenizki precepljenosti bolezni lahko znova hitro razširijo, prav tako pa se lahko razširijo zaradi vse pogostejših potovanj in selitev.

V Avstriji so primer respiratorne davice zabeležili leta 2022 pri beguncu iz Afganistana, ki je bival v azilnem centru. Občasno se v Evropi pojavijo tudi primeri kožne davice, ki ima istega povzročitelja kot respiratorna. V zadnjih letih je bilo takih primerov nekaj sto.

Prenatrpanost in slabe higienske razmere lahko vplivajo na okužbe. Kot se spominja epidemiologinja NIJZ Eva Grilc, so imeli v 90. letih v sprejemnih centrih za begunce iz Bosne in Hercegovine nekaj primerov griže in en primer trahome, ki povzroča slepoto.

"V takih razmerah je težko, ker so bili vsi nastanjeni v enem prostoru, zgolj s pregradami, imeli so skupna stranišča in kopalnice, zrak in z njim povzročitelji bolezni krožijo," opisuje. Toda izbruh so hitro zamejili in večjih težav ni bilo.

Grilc opozarja predvsem tiste, ki potujejo v oddaljene države, naj se pozanimajo o potrebnih cepljenjih, zdravilih in kam se obrniti ob zdravstvenih težavah.

"Epidemiologi ponavadi dobimo prijave nalezljivih bolezni od klinikov iz bolnišnic, ambulant, tudi mikrobiologov iz laboratorijev. Same nalezljive bolezni obravnavajo in zdravijo kliniki, epidemiologi smo zadolženi za epidemiološko raziskavo in obravnavo," je pojasnila Grilc.

Na NIJZ deluje center za nujne situacije, v okviru katerega se, če se pojavi sum na izbruh nalezljive bolezni, sestane intersektorska skupina, v kateri poleg zdravnikov sodelujejo tudi veterinarji, farmacevti in drugi strokovnjaki. "Sestajajo se tako dolgo, dokler ne ugotovijo, za katero bolezen gre in kako ukrepati," pravi.