Po navedbah državnih in lokalnih zdravstvenih uradnikov so v New Yorku poliovirus odkrili v odplakah, kar kaže na verjetno lokalno kroženje virusa. To ni presenetljivo, saj je bil prejšnji mesec potrjen primer paralitične oblike otroške paralize pri prebivalcu v okrožju Rockland na obrobju mesta. Kot je dejala državna komisarka za zdravje Mary T. Bassett, je "za vsak ugotovljen primer otroške paralize na stotine drugih, ki so neodkriti".
Virus so odkrili v odplakah v dveh sosednjih okrožjih New Yorka – Rockland in Orange – iz vzorcev, zbranih maja, junija in julija. Medtem ko v ZDA do zdaj niso poročali o nobenem drugem primeru otroške paralize, je visoki uradnik ameriškega centra za nadzor in preprečevanje bolezni v sredo dejal, da je to “le vrh ledene gore” in da najbrž v skupnosti kroži več sto primerov.
Razmere so resne. Poliovirus, ki povzroča otroško paralizo – ki je bila v ZDA izkoreninjena leta 1979 – so zdaj potrdili na treh lokacijah v ZDA. “Otroško paralizo je mogoče popolnoma odpraviti in njen ponovni pojav bi moral biti poziv k ukrepanju za vse nas,” je dejal komisar za zdravje mesta New York Ashwin Vasan.
Otroška paraliza je bolezen, ki jo je mogoče preprečiti s cepljenjem, in ta najnovejši razvoj bi moral biti opozorilo za vse nas. Na žalost imajo kraji, kot je okrožje Rockland, izjemno nizko stopnjo precepljenosti proti otroški paralizi – le 60,5 odstotka dvoletnikov je cepljenih; v primerjavi z državnim povprečjem, ki je 79,1 odstotka.
Cepivo za boj proti otroški paralizi je bilo eno najslavnejših v zgodovini. Po vsej Ameriki so zvonili cerkveni zvonovi in ljudje so preplavili ulice, da bi praznovali s starši, ki so z olajšanjem objemali svoje otroke, ko so bili leta 1955 objavljeni rezultati terenskega preskušanja cepiva (to je podobno, kot bi današnja farmacevtska podjetja objavljala novice o svojih podatkih o učinkovitosti cepiva).
Praznovanje je bilo upravičeno – s cepljenjem so ZDA pred več kot 40 leti izkoreninile divji ali naravno prisotni poliovirus.
Kot starš treh otrok si ne morem predstavljati, da bi živel v zastrašujoči grožnji virusa otroške paralize, ki bi lahko okužil moje otroke. Preden je bilo na voljo cepivo proti otroški paralizi, so nekateri starši oklevali, ali bi otroke sploh pustili ven, ker so se bali, da bi bili izpostavljeni okužbi, zlasti v poletnih mesecih, ko se je zdelo, da je otroška paraliza dosegala vrhunec.
Najhujša epidemija otroške paralize v ZDA se je zgodila leta 1952, ko je bilo potrjenih 58.000 primerov. Več kot 21.000 okuženih je ostalo z blago do težko paralizo (večina žrtev je bila otrok) in več kot 3.000 ljudi je umrlo. Nekoč huda bolezen se je preprečila z množičnim cepljenjem.
Otroška paraliza je zelo nalezljiva bolezen, ki se širi s stikom (najpogosteje s stikom z iztrebki okužene osebe). Medtem ko večina ljudi, ki se okužijo, nima nobenih simptomov, približno eden od štirih ljudi razvije simptome, podobne gripi, veliko manjši delež ljudi (manj kot eden od 100) pa resnejše simptome, vključno s parestezijo (občutek mravljinčenja v nogah), meningitisom (okužba ovojnice hrbtenjače in/ali možganov) in paralizo. Med paraliziranimi jih 5 do 10 odstotkov umre, ko virus prizadene njihove dihalne mišice.
Nekoč so se celo tisti, ki so ozdraveli, spopadali z življenjskimi izzivi. Svetovna zdravstvena organizacija je poročala o posledicah bolezni: zaradi deformiranih okončin so mnogi potrebovali opornice za noge, bergle ali invalidske vozičke, nekateri so morali uporabljati dihalne naprave, kot so železna pljuča, ali respirator, izumljen za zdravljenje bolnikov z otroško paralizo. Še več, nekateri otroci so desetletja kasneje razvili sindrom po otroški paralizi, ki lahko vključuje mišično oslabelost, bolečine v sklepih ter občutek duševne in fizične utrujenosti.
Potem je prišlo cepivo proti otroški paralizi, ki je zagotovilo visoko raven zaščite, in s kolektivno imunostjo smo se lahko ubranili virusa (čeprav v skupnostih, kjer je stopnja cepljenja nizka, ostajajo žepi ranljivosti).
Divji poliovirus ostaja endemičen v Pakistanu in Afganistanu. Čeprav so se primeri otroške paralize po vsem svetu zmanjšali za skoraj 99 odstotkov, je virus v teh dveh državah še vedno razširjen in nevarnost uvoženih primerov otroške paralize še vedno obstaja.
Med potovanjem v Pakistan sem leta 2018 govorila z uradniki pakistanskega nacionalnega inštituta za zdravje o pomenu biološke pripravljenosti na nastajajoče in ponovno pojavljajoče se grožnje nalezljivih bolezni. Spomnim se, kako sem se vozila skozi starodavno mesto Multan, v katerem je bilo nedavno (leta 2020) na tisoče pakistanskih otrok cepljenih proti otroški paralizi, in razmišljala, kako težka so prizadevanja za cepljenje v mnogih od teh oddaljenih območij.
Zato ne preseneča, da so pristojni za javno zdravje zaskrbljeni, ker je virus otroške paralize odkrit pri nadzoru odpadne vode, ker to nakazuje, da se je zgodil večji lokalni izbruh. Tveganje za javnost je majhno, saj je večina ljudi zaščitena s cepljenjem proti otroški paralizi. Vendar so najbolj izpostavljeni okužbi tisti, ki niso cepljeni ali niso prejeli vseh odmerkov.
London se spopada s podobnimi skrbmi kot New York – virus otroške paralize so junija odkrili v mestni kanalizaciji. Agencija Združenega kraljestva za zdravstveno varnost (UKHSA) se je odzvala s potezo brez primere; ta je poudarila nujnost razmer: približno enemu milijonu otrok, mlajših od deset let, bodo v Londonu kot previdnostni ukrep ponudili poživitveni odmerek cepiva proti otroški paralizi. Po mnenju dr. Vanesse Saliba, epidemiologinje svetovalke pri UKHSA, imajo območja v Londonu, kjer se prenaša otroška paraliza, najnižjo stopnjo precepljenosti.
Ti zadnji incidenti s poliovirusom niso enkratni dogodki. Precepljenost pada po vsem svetu in imunski zid, ki so ga zgradile prejšnje generacije, se počasi ruši. Nezaupanje v cepiva, ki je neupravičeno zraslo med pandemijo covida-19, žene vse več ljudi, da opustijo cepljenje ali premalo cepijo sebe in svoje otroke. Drugi so morda začasno ustavili ali odložili programe cepljenja zaradi motenj, ki jih je povzročila pandemija. Zadnje poročilo Svetovne zdravstvene organizacije kaže, da se je globalna pokritost s cepljenjem – vključno s cepivom proti otroški paralizi in številnimi drugimi, kot so ošpice in rdečke – zmanjšala s 86 odstotkov leta 2019 na 81 odstotkov leta 2021.
Kot pravijo v WHO, “dokler je en sam otrok okužen z virusom otroške paralize, so otroci v vseh državah v nevarnosti, da zbolijo za to boleznijo. Virus otroške paralize je mogoče zlahka uvoziti v državo, kjer ni otroške paralize, in se lahko hitro razširi med nezaščitenimi populacijami.”
Otroška paraliza bi morala biti bolezen, ki jo lahko najdemo le na straneh zgodovinskih knjig. Človeško vedenje in odločitve, ki jih sprejemamo, pa preprečujejo, da bi to postalo še ena trajna zgodba o uspehu javnega zdravja.
Avtorica: Syra Madad/CNN
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje