Nekdanji slovenski vrhunski kolesar Jani Brajkovič je v nedavnem podkastu za spletni portal Sensa spregovoril o temnih plateh profesionalnega kolesarjenja. Dotaknil se je predvsem prehranskih motenj, za katerimi trpijo mnogi profesionalni kolesarji in njihovo obsedenostjo s kilogrami.
Jani Brajkovič je v svoji bogati športni karieri profesionalnega kolesarja nanizal številne odmevne rezultate. Med drugim je leta 2010 kot prvi Slovenec zmagal na prestižni enotedenski etapni dirki po Dofineji, na dirki po Franciji pa je bil leta 2012 v skupni razvrstitvi na devetem mestu, dosegel je tudi drugo mesto na prestižnem kolesarskem spomeniku na dirki po Lombardiji leta 2008.
Po koncu svoje uspešne in dolge kolesarske kariere je za podkast portala Sensa spregovoril tudi o številnih težavah, s katerimi se srečujejo profesionalni kolesarji. V večini so te težave povezane z motnjami hranjenja, kot sta bulimija in anoreksija. V podkastu je razkril, da se je tudi sam soočal z bulimijo od konca leta 2004. “17 let sem imel motnjo hranjenja. Bulimija je, ko se oseba prenaje in potem bruha. Z bruhanjem zmanjša notranji pritisk, potem pa pride huda krivda in depresija,” je pojasnil Brajkovič.
Dejal je tudi, da so motnje hranjenja v svetu profesionalnega kolesarstva veliko bolj prisotne, kot to kaže statistika, oziroma si ljudje sploh lahko zamislijo. Pojasnil je, da je skozi celotno kariero v šestih oziroma sedmih profesionalnih kolesarskih ekipah imel številne sotekmovalce, ki so imeli prehranske motnje: anoreksijo ali bulimijo.
V Sensa podkastu je razkril tudi to, da je poleg teh, ki imajo motnje hranjenja, še vsaj 60 odstotkov takšnih, ki so obsedeni s prehranjevanjem: kdaj bodo jedli, kako bodo jedli, kako bodo trenirali in kako bodo zaužito hrano “pokurili”.
“Tako imajo potem celo življenje organizirano okoli prehranjevanja. Zelo hitro pride do tega, da ne jedo, da lahko kolesarijo, ampak kolesarijo zato, da lahko jedo. To je hud problem,” je pojasnil nekdanji kolesar.
Miselnost profesionalnih kolesarjev je drugačna, je dejal Brajkovič, saj vsi računajo, da bodo z manj kilogrami in isto močjo hitreje kolesarili v klanec. Tako bi torej vsi kolesarji radi jedli dovolj oziroma ravno toliko, da ohranjajo telesno moč, pri tem pa izgubljajo kilograme. Po njegovih besedah ravno tukaj pride do obsedenosti kolesarjev s prehranjevanjem, saj se izgubi prava mera: koliko je preveč ali premalo. Tako pa tudi kolesarji izgubijo občutek sitosti, za količino hrane potrebne za trening.
“Jaz sem izgubil občutek za sitost. Ko izgubiš občutek za sitost, moraš začeti šteti kalorije. Kar je pa še hujši problem, ker potem cel dan samo šteješ kalorije. S tem, da ko hrano izbruhaš, ne veš, koliko si izbruhal, ker sto odstotkov hrane nikoli ne izbruhaš. Potem je čisto celo življenje organizirano okoli tega, ali sem preveč pojedel, ali premalo, ali se bom zredil ali ne, ali bom lahko sploh treniral, ali sem dehidriran … Tako vse ostalo okoli tebe postane nepomembno; in družina in prijatelji,” je svojo izkušnjo z bulimijo opisal Jani Brajkovič.
Ob tem pa je dodal, da je pri motnjah hranjenja pogost pojav tudi izolacija, saj se mnogi, ki trpijo za tovrstnimi motnjami raje umaknejo, kot pa zaprosijo za pomoč.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje