Menu Item
Osnovno vprašanje reforme zdravstva je v resnici eno samo. In če je odgovor ne, moramo že zdaj doreči, kako se bomo izognili stopnjevani zdravstveni katastrofi. Ali z bistveno spremembo državnih investicij ali pa z odprtjem investicijskega prostora za vlagatelje in zavarovalnice. Če pa je odgovor da, pa mora temu takoj slediti še eno vprašanje, v svoji kolumni za N1 tokrat opozarja dr. Alojz Ihan.
Zdravstvena reforma, ki zaradi svoje abstraktnosti še pred nekaj tedni praktično ni imela nasprotnikov, se je s prvimi konkretnejšimi predlogi začela razbijati na fragmente, ki si nasprotujejo že znotraj vladne koalicije.
Ob soočenju z javnostjo in institucijami, ki jih reforma zadeva, pa namesto vsaj približno enotne reformne smeri naletimo na kakofonijo nasprotujočih idej, ki jih je nemogoče združiti v smiselno celoto.
Zato je dobro, da najprej prepoznamo osnovni problem našega javnega zdravstvenega sistema, ki ga je minister za zdravje ob nastopu mandata povsem pravilno povzel s političnim geslom po odpravi zdravstveno nedopustnih čakalnih dob. Z drugimi besedami – osnovni problem našega javnega zdravstva je njegova premajhna produkcija glede na naše potrebe. Zato nastajajo vrste.
Vzrok je dolgoletna zdravstvena politika, ki je prek svojega vzvoda, ZZZS, omejevala nivo zdravstvene produkcije v javnem zdravstvu na nivo, ki ni zadoščal potrebam bolnikov. Temu so se, logično, prilagodile tudi javno zdravstvene kapacitete, ki zdaj ne morejo nenadoma močno povečati zmogljivosti, saj takoj trčijo ob številna ozka grla delovnih procesov, ki so bili po želji ZZZS prilagojeni na (pre)nizke obrate.
Ministrov “stresni test” je to nazorno pokazal – nenadno zasipavanje z denarjem ne more povečati produktivnosti zapletenih zdravstvenih verig prek zmožnosti njihovih najšibkejših členov – prostorskih kapacitet, opreme, zlasti pa zdravstvenih delavcev. Tudi ti so prilagojeni na produktivnost, kakršna se je v okviru javnega zdravstva od njih pač desetletja pričakovala.
Žal nimamo niti pomembnejših zdravstvenih kapacitet zunaj javnega zdravstva, zato na možnost za neko skokovito povečevanje količine javno zdravstvenih uslug v bližnji prihodnosti ne moremo računati ne glede na politične deklaracije.
Deset tisoče dodatnih ambulantnih pregledov in operacij ni mogoče opraviti s prekladanjem papirjev iz levega na desni kup, ampak samo z ustrezno logistiko – dodatnimi prostori, kadri, financiranjem, organizacijo.
Če kakšna od teh komponent umanjka, je teoretiziranje o najbolj pravičnem in socialnem in vsem dostopnem zdravstvu podobno prosluli politični basni o tem, kdo bo na ražnju spekel zajca, ki ga ne le še nihče ni ujel, ampak ga morda sploh ni v gozdu.
Osnovno vprašanje reforme je v resnici eno samo – ali lahko s sedanjimi razvojnimi načrti v naslednjih letih tako bistveno povečamo zdravstveno produkcijo (kadrovsko, prostorsko, organizacijsko), da bomo čez deset let odpravili vrste za vse zdravstvene usluge, ki jih sodobna medicina priporoča kot koristne za izboljšanje zdravstvenega stanja bolnikov. Če je odgovor nikalen, moramo že zdaj doreči, kako se izogniti stopnjevani zdravstveni katastrofi – ali z bistveno spremembo državnih investicij ali pa z odprtjem investicijskega prostora za vlagatelje in zavarovalnice.
Če pa je odgovor o bodočih zdravstvenih kapacitetah pritrdilen, pa mora nujno slediti še eno vprašanje – ali bi lahko povečano zdravstveno produkcijo tudi plačali z javnim denarjem, ki bi lahko z današnjih pet milijard evrov hitro narastel proti desetim. Toliko je namreč za naše razmere preračunana cena avstrijskega zdravstva, po katerem vzdihujemo. Ampak ali smo ga z našim BDP zmožni plačati?
Ne, nismo, ker smo z današnjim skoraj deset odstotnim deležem BDP za zdravstvo čisto pri vrhu EU, višje kot Avstrija. Sprijaznimo se, v zadnjih desetletjih smo s svojo premalo učinkovito gospodarsko politiko (p)ostali razmeroma revna EU država.
Kdo še verjame v te pravljice?
To je naš primarni “zdravstveni” problem. Kakovost javnega zdravstva v EU je namreč primarno odvisna od BDP, kajti politika je povsod v EU naklonjena javnemu zdravstvu. V EU pri zdravstvenih politikah ne gre za ideologijo, ampak za finančno zmožnost držav!
V EU bi se vsak politik, ne glede na barvo, želel prikupiti volivcem, ki izjemno cenimo urejeno javno in vsem dostopno zdravstvo. Ampak ostaja dejstvo, da lahko državljani dobimo toliko zdravstva, kot ga objektivno glede na BDP lahko tudi plačamo – toliko bolnišnic, opreme, zdravil, osebja, informatike, logistike in vsega v ozadju.
Da pa bi “mi Slovenci” naredili “avstrijsko zdravstvo” za polovično ceno – kdo še verjame v pravljice?
Smo kaj takega uspeli pri kateremkoli drugem produktu ali javni dobrini – imamo morda pol cenejše avtomobile, hrano, gospodinjske aparate, računalnike, hiše in stanovanja, prehranske proizvode? In zakaj pričakujemo, da bo nekaj, kar ne obstaja pri drugih dobrinah, možno ravno pri zdravstvu, ki je vsaj tako tehnološko zahtevna dejavnost kot je gradnja stanovanj in je odvisno od številnih produktov, ki jih je potrebno uvažati po praviloma še višjih cenah, kot to delajo v Avstriji ali Nemčiji (že zaradi majhnosti trga, če odštejem korupcijo).
Kaj realno preostaja javnemu zdravstvu?
Brez skokovitega povečevanja zdravstvene produkcije lahko le brezplodno modrujemo ali se prepiramo, rešili pa ne bomo ničesar. Leta 2021 je bil pod ministrovanjem Janeza Poklukarja sprejet zakon o zagotavljanju sredstev za investicije v slovensko zdravstvo v letih od 2021 do 2031, v katerem se je dolgoletno povprečje 40 milijonov letnih zdravstvenih investicij povečalo na 200.
A tudi to, realno gledano, v naslednjem desetletju ne bo pomenilo nekega izrazitega preskoka v naših zdravstvenih kapacitetah. Še najbolj se bo poznalo nekaj sto novih negovalnih postelj (negovalne bolnišnice in domovi), zaradi katerih bodo bolniki po posegih hitreje “sprostili” postelje v bolnišnicah. Večina ostalih investicij bo namenjena sanaciji sedanjih ostarelih bolnišnic in zdravstvenih domov. Glede na projekcije izjemno rastočih zdravstvenih potreb zaradi staranja prebivalstva, pa ni videti, da bi čez deset let prostorske kapacitete v državnih zdravstvenih ustanovah omogočale boljše stanje, kot je danes.
Glede zasebnih investicij v zdravstvene kapacitete v Sloveniji nimamo tradicije, z izjemo manjših ambulant iz ozko specializiranih zdravstvenih centrov. V času pred gospodarsko krizo, ko smo upali, da bomo “druga Švica” in zdravstveni izvozniki, je politika zablokirala večje zasebne zdravstvene investitorje.
Zato današnje zdravstvene krizo niti ne moremo reševati z zasebnimi kapacitetami, ker jih pač ni, in prav tako ni realno pričakovati, da bi zasebni investitorji v bodoče prispevali pomemben delež pri rasti javnozdravstvenih kapacitet; v primerjavi z dvema milijardama državnih investicij v naslednjem desetletju. A kljub temu bo dobrodošla vsaka zasebna investicija, ki se bo vklopila v rast javno zdravstvenih kapacitet – samo z rastjo imamo upanje, da nekako razrešimo naš zdravstveni kolaps.
Vendar se je z “zavarovalniško vojno”, s katero je zdravstveni minister nekoliko nepremišljeno potisnil tri zasebne zdravstvene zavarovalnice v boj za preživetje, še dodatno zmanjšala možnost, da bi se zdravstvene kapacitete zasebnih zavarovalnic z nekim dobrim dogovorom vklopile v delovanje javnega zdravstva in prispevale k njegovi celokupni produkciji.
Zaenkrat se zdi, da bodo zasebne zavarovalnice stavile svoje preživetje v razvoj dodatnih zavarovanj v okviru vzporednega, povsem zasebnega zdravstvenega sistema, za katerega bodo skušale angažirati tudi čim več zdravstvenih delavcev, ki zdaj delajo v javnem zdravstvenem sistemu.
Takšen razplet dogodkov bi bil katastrofa za naše javno zdravstvo, saj bi namesto prepotrebnega povečanja njegovih kapacitet nastali celo kadrovski odlivi v vzporedni zdravstveni sistem. Potem bodo zaman povečane investicije in denar za javno zdravstvo, saj bo zoženo kadrovsko grlo onemogočilo razvoj, kot bi ga želeli. Zdravstvenih delavcev iz tujine namreč v Slovenijo ne bo.
Zasebne zavarovalnice imajo vsekakor podatke o zdravstvenih kapacitetah in potrebah ter v trenutni zavarovalniški vojni računajo, da bodo ljudje v nerešljivem pomanjkanju javno zdravstvenih uslug primorani skleniti še dodatno zdravstveno zavarovanje. Ki bo s svojo rastjo pritegnilo še več zdravstvenih delavcev iz javnega zdravstva ter še dodatno zmanjšalo njegovo produkcijo.
To bi bil tako nevaren razvoj v balkanizirano zdravstvo, da bi ga moral minister, če bi trend dodatnih zavarovanj postal količinsko pomemben, odločno ustaviti, pa čeprav z administrativnimi prijemi.
Ob nujni preprečitvi nastajanja vzporednega zdravstvenega sistema za enake storitve, ki jih obljublja (a ne izpolni) javno zdravstvo, pa bi moral minister takoj začeti pogajanja, da se čim več zasebnih zdravstvenih kapacitet vključi v javno zdravstvo. Pri čemer bi vključitev v javno zdravstvo morala biti za zasebnega izvajalca mnogo bolj strukturirana in obvezujoča, kot je sedaj – z vsemi dolžnosti, kot jih imajo v javnem zdravstvu zdravstveni zavodi v lasti države. Glede na to, da minister vsaj formalno upravlja s celotnim javnim zdravstvom, pogajalsko moč vsekakor ima. Sploh ob dejstvu, da lahko kot argument uporabi tudi zakonodajne postopke (novi zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju).
Po drugi strani pa bo minister moral narediti veliko z organizacijo procesov, ki bi vodili k večji produktivnosti državnih zdravstvenih ustanov. Informatizacija je dober začetek, ampak samo začetek. Vsekakor bodo morali vodenje državnih zdravstvenih ustanov prevzeti profesionalni, šolani, izkušeni in dobro plačani zdravstveni organizatorji, nekaj jih imamo doma, nekaj pa bi jih nujno morali pridobiti iz tujih okolij, v katerih državne zdravstvene ustanove delujejo enako produktivno in poslovno kot zasebne.
***
Prof. dr. Alojz Ihan je dr. medicinskih znanosti in imunolog.
Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.
***
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje