Kolumna: Tudi kampanja antijanšizma deluje, dokler ne deluje več

Pravijo, da ima zmaga veliko očetov, poraz pa je sirota. In res, odgovornosti za zaušnico, ki so jo volivci minulo nedeljo prisolili vladni koaliciji, ni prevzel nihče.

Ministrica Asta Vrečko je že na referendumsko popoldne pokazala, kako slabo se razume na volilno matematiko in preuranjeno slavila "zmago" bojkota. Številke so se na prvi pogled resda zdele naklonjene nasprotnikom referenduma – a res zgolj na prvi pogled.

Vsakdo z malo smisla za profesionalno politiko je lahko ob delnih podatkih o udeležbi v popoldanskih urah s preprosto ekstrapolacijo ugotovil, da se bo končna udeležba zelo verjetno povzpela nad 25 odstotkov.

Verjetnost, da bo več kot petina udeležencev podprlo zakon, pa je bila spričo odločitve o bojkotu referenduma premajhna, da bi smeli predstavniki vlade tako hitro razglašati zmago, pa čeprav le "moralno zmago".

Prav bojkot je bila tema, ki je minuli teden vzbujala največ polemik. Že med kampanjo ni manjkalo ljudi, ki so kritizirali odločitev, ki je nastala na osi Gibanje Svoboda – Levica.

Poleg predstavnikov opozicije, ki so bojkot prikazovali kot odraz vladne arogance in sabotažo demokracije (s temi ocenami se ne strinjam, vendar bodimo iskreni: v obratnem scenariju, če bi k bojkotu pozivala hipotetična desna vlada, bi jo, ne glede na temo referenduma, opozicija napadala z enakimi argumenti), so se ob odločitev obregnili številni predstavniki leve sredine; v sami koaliciji sicer bolj potihoma in mrmrajoče, v civilni družbi in medijih pa tudi glasno in odločno.

Bojkot je kritizirala tudi predsednica republike in se glasovanja nato tudi udeležila. Ko se je v nedeljo zvečer izkazalo, da bojkot ni privedel do zaželenega rezultata, se je plaz kritik na njegov račun še okrepil.

Sam sicer spadam med tisto ogroženo vrsto politične živali, ki se je referenduma udeležila in podprla zakon, a se kljub temu ne strinjam z ocenami, da je bil bojkot politična napaka.

Rezultati, paradoksno, pričajo o nasprotnem. Čeprav glasovi proti zdaleč niso dosegli tiste plebiscitarnosti, ki je v referendumu o vodah zapečatila usodo tretje Janševe vlade, pa bi za zmago podpornikov zakona morala udeležba preseči 48 odstotkov.

In glede na to, da med tistimi, ki se referenduma niso udeležili gotovo niso bili le podporniki zakona, bi se, realistično gledano, udeležba morala gibati nekje okoli 55 odstotkov, da bi smele koalicijske stranke računati na zmago.

To pa je udeležba, ki je v samostojni Sloveniji nismo videli na nobenem referendumu, razen za vstop v EU in NATO (izjema je referendum o lastninskem preoblikovanju zavarovalnic, ki pa je potekal sočasno z drugim krogom predsedniških volitev).

Skratka, rezultati nazorno dokazujejo, da podporniki zakona v resnici niso imeli možnosti, da bi nasprotnike premagali s preglasovanjem. Bojkot je bila dejansko edina racionalna stava.

Temeljila je na oceni, da je referendum zastavljen na demagoški način in da ga je najbolj učinkovito ignorirati ter s tem celotni kampanji odvzeti veter s kril. Poziv k bojkotu ni nedemokratično dejanje: na nek način je ravno nasprotno, saj odločanje prepusti v roke nasprotniku.

A z njim tudi ves trud, da referendum prikažejo kot politično relevantno odločanje in dovolj ljudi spodbudi k udeležbi. Da jim je tokrat uspelo (čeprav ne z velikim naskokom), priča o zelo močni asimetrični mobilizaciji – in ta utegne biti za koalicijo večji problem, kot se tega verjetno zaveda.

Če je namreč kak nauk, ki bi ga koalicija morala pobrati od referenduma, potem bi si morala dobro zapomniti, kako je zmrdovanje nad nasprotnikovim primitivizmom in neukostjo izgubilo svojo mobilizacijsko moč.

Problem poražencev te kampanje ni bil, da so se odločili za bojkot; morda niti to, da so se pri tej odločitvi očitno razklali. Problem je bil, da je "bojkot" postal čudežna formula, odgovor na uganko, ki nam omogoča, da pozabimo na samo besedilo uganke.

"Bojkot" je postal formula, nadomestek za strategijo, izgovor, zakaj se z referendumom pravzaprav ni vredno ukvarjati. Vladna koalicija je zelo dobro vedela, da referendum v resnici ne poteka o besedilu zakona, temveč najprej o njej sami in nato o popularnosti ljubljanske kulturniške elite.

Navsezadnje se je sploh odločila za bojkot, ker je to vedela. A je mislila, da ji na ti vrženi rokavici ni treba pripraviti nobenih odgovorov in je dovolj, da brani črko zakona – čeprav je v isti sapi trdila, da se je za bojkot odločila zato, ker kampanja predlagateljev sploh ne govori o njem. Sama pa ni pripravila nobene kampanje.

Namesto, da bi bojkot vzela kot politični projekt, ki ga je prav tako treba razložiti, promovirati, narediti privlačnega in smiselnega, predvsem pa učinkovitega, ga je vzela kot gesto visokostne užaljenosti – in s tem le še podžgala svoje nasprotnike, ki so s svojim glasom protestirali proti natanko takšni drži.

Flegmatičnost, s katero je levosredinska javnost sprejela referendumske rezultate, je bila krona šlampaste brezbrižnosti, s katero se je lotila kampanje. Je pa tudi slaba popotnica v predvolilno leto.

Slišali smo ocene, da je teh slabih 24 odstotkov volivcev, ki so glasovali proti zakonu, največji domet desne opozicije, kar je premalo za zmago ob volilni udeležbi, značilni za državnozborske volitve. V tej trditvi je precej resnice.

A če bo, spričo demoraliziranosti levosredinskega volilnega telesa, udeležba naslednje leto spet padla na tisto raven, ki smo jo poznali sredi prejšnjega desetletja (največ 52 odstotkov), potem je teh 24 odstotkov zadosti za relativno zmago.

Na nobenih od treh volitev, ki so privedle do Janševih vlad, pa čeprav le v delu parlamentarnega mandata (2004, 2011 in 2018), desnosredinske stranke niso bistveno presegle 46 odstotkov glasov.

Leta 2018 so se znašle celo krepko pod tem pragom. In scenarij, ki mu gremo nasproti, je zelo podoben tistemu iz 2018: fragmentacija levo od sredine in relativna zmaga SDS. In tudi kampanji antijanšizma se utegne zgoditi enako kot še tolikim uspešnim strategijam: vedno znova deluje, dokler naenkrat ne deluje več.

Strankam leve sredine se tako utegne zgoditi podobno kot zakonu, ki je padel na referendumu: številni volivci bodo imeli zelo jasno predstavo, zakaj glasujejo proti njim, in mnogi bodo dobro vedeli, zakaj ostajajo doma, težko pa bo razložiti, zakaj točno jih velja podpreti. Še zlasti, če tega še sami ne bodo zares vedeli.

***

Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.

Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.