Ob 30. obletnici izbrisa smo se pogovarjali z nekdanjim ustavnim sodnikom Matevžem Krivicem, ki se zadnja leta in desetletja neutrudno bori za pravice izbrisanih. Predsednik Borut Pahor se mu je v včerajšnjem nagovoru, v katerem se je izbrisanim opravičil, posebej zahvalil za pomoč pri varovanju njihovih pravic. Krivic je do Pahorjevega opravičila zelo zadržan. Država je najprej zagrešila ta "politični zločin", potem pa je naslednja tri desetletja na vse načine zavirala popravo krivic, opozarja.
Začniva s 26. februarjem 1992 in kontekstom tega časa. To je bilo obdobje osamosvojitve, odnos do državljanov drugih republik, predvsem Srbije, je bil specifičen. Je bilo naključje ali premišljen “politični zločin”, kot pravite, kako je država to izvedla? Dejstvo je, da je bil rok za urejanje državljanstva kratek, obveščanje je potekalo nesistematično, o izbrisu prebivalci niso bili obveščeni. Občutek je, da ureditev statusa teh prebivalcev državi ni bila v interesu.
Seveda ne, ljudi so izigrali, o tem ni nobenega dvoma. To celo zdaj že priznavajo. Predsednik Pahor se bo za to celo opravičil (pogovarjala sva se dan po tem, ko je Pahor napovedal opravičilo, op. a.), čeprav ni naredil nič, da bi to popravil, takrat ko bi lahko.
Omenili ste, da je bil rok za ureditev državljanstva kratek – niti ne. V tem delu je bilo z vidika pravne ureditve vse v redu. Šest mesecev od osamosvojitve, od 26. junija do 26. decembra 1991 je bil rok, ko so državljani SFRJ, ki niso imeli slovenskega republiškega državljanstva, ampak bosansko, srbsko, … , lahko relativno enostavno pridobili tudi državljanstvo nove države Slovenije.
Problem pa je nastal pri nezakonitem izvrševanju oziroma neizvrševanju tega zakona.
V Sloveniji je bilo takrat 200.000 ljudi, ki so imeli dovoljenje za bivanje in državljanstvo SFRJ brez slovenskega republiškega državljanstva. Od teh 200.000 jih je natančno 171.000 to možnost izkoristilo in so dobili slovensko državljanstvo. Razlika je več kot 25.000 izbrisanih in nekaj tisoč takšnih, ki so prostovoljno zapustili državo, saj državljanstva niso želeli.
Izbrisani pa so si slovensko državljanstvo želeli. Največja politična laž so očitki, ki trajajo do danes, češ, saj niso želeli državljanstva, prav jim je. Ni res. Skoraj vsi so stali v tistih vrstah in ure in ure čakali, da bi pravočasno vložili vlogo. Ko so prišli na vrsto, jih je uradnik na kateri koli občini, v Ljubljani se vsi spominjajo znamenitega moža brez ene roke, vprašal po potrdilih o bosanskem ali srbskem državljanstvu, nato pa, ker teh niso imeli, so jih odslovili. Vsi so delali po enotni komandi iz ministrstva za notranje zadeve.
To je bilo kaznivo dejanje uradnikov in ministra, ki jim je to ukazal. A za to smo izvedeli šele več let kasneje. Pregon storilcev ni bil več možen. Izkazalo pa se je, da je bilo to, da niso želeli državljanstva, popolna laž; s kaznivim dejanjem jim je država to preprečila.
A ne glede na to, da ti ljudje niso dobili državljanstva, bi morali kot tujci ohraniti dovoljenje za prebivanje. Z izbrisom so jim vzeli prav to. Navzven se je to videlo s preluknjanimi osebnimi izkaznicami in potnimi listi.
Ta problem se je začel reševati šele leta 1999.
Preberite tudi članek Ena največjih zmot o izbrisanih.
Politika je še dolgo potem vztrajala, da je bil izbris zakonit. Janez Janša je pozneje dejal, da je šlo za vojake JLA in “nekaj nepismenih čistilk”. Tudi v javnosti je še vedno zelo razširjeno prepričanje, ki ste ga omenili, da so bili to ljudje, ki so zavrnili slovensko državljanstvo in ki so imeli svoje kalkulacije. Danes vemo, da je bilo iz registra prebivalcev izbrisanih 25.671 ljudi. Komu vse se je to zgodilo?
Kar se tiče teh zlonamernih prikazovanj, češ, to so bili agresorji, vojaki, zdaj pa jim bomo mi dajali državljanstvo – to je bila velika laž. Od teh več kot 25 tisoč ljudi je bilo vojakov morda nekaj sto. Ker so vojaki in oficirji v svojem poklicu izobraženi ljudje in pripadniki reda, so vse pravočasno vložili. Njihove pravočasno vložene prošnje so bile nezakonito zavrnjene, ker da so agresorji. Tudi če je kdo bil, to nima nobene povezave z njegovimi državljanskimi pravicami.
Ko Janša po desetih in več letih ni mogel več širiti te laži, pa je dejal, da je šlo za neke nepismene čistilke. Pismena ali nepismena, čistilka ali profesorica, vsak človek ima svoje pravice! Saj vsi, z Janšo kot predsednikom vlade na čelu, prisegamo, da bomo spoštovali pravice, zagotovljene z ustavo.
Zgodilo se je tudi nekaterim Slovencem, ki so imeli to “smolo”, da so bili slučajno rojeni v Bosni ali v Srbiji. A to so izjeme. Večinoma so bili to ljudje, ki so iz drugih republik prišli v Slovenijo ali pa so sem prišli že njihovi starši.
Takrat so bili v Sloveniji tudi drugi tuji državljani. Kako je država urejala njihov status?
Oni niso imeli težav. To je ena od znamenitih točk odločbe ustavnega sodišča, ki je jasno reklo, da tako kot je država ravnala z Američani, Nemci, Francozi in vsemi drugimi, ki so živeli tukaj, enako bi morala tudi z državljani drugih republik SFRJ.
Je pa treba povedati še nekaj. Marsikdo se še danes izgovarja, da so takrat ravnali po zakonu; to, da je bil protiustaven, pa da je ustavno sodišče povedalo šele pozneje. Nova laž. Ustavno sodišče ni reklo, da je bil ta zakon protiustaven, ampak da se vlada zakona ni držala in da je bil izbris v nasprotju z zakonom.
To je zgodba brez konca in kraja in s tisoč izgovori.
Brez katerih pravic so ti ljudje ostali? V kakšnem položaju so se znašli?
Ko se je leta 1992 zgodil izbris in so ti ljudje ostali popolnoma brez vsake pravne podlage za svoje življenje, bi ta država, če bi želela delovati zakonito, morala teh 25 tisoč ljudi izgnati. Pa jih ni. Zakaj ne? Ker se je zavedala, da bi ob takšnem množičnem izgonu izbruhnil mednarodni škandal. In so jih lepo pustili, naj rešujejo svoje življenje, kot sami vedo in znajo.
Od teh 25 tisoč jih je približno 10 tisoč ostalo v Sloveniji, nezakonito. Preživeli so s pomočjo prijateljev, sorodnikov, kakor koli že. Preživeli so vsa ta leta, dokler se ta problem ni začel urejati. Zdaj pa pride nov paradoks. Ta pravna država Slovenija je leta 1999 na podlagi prve odločbe ustavnega sodišča omogočila urejanje statusa za samo tistih 10 tisoč ljudi, ki so kršili njene predpise in niso šli iz Slovenije.
Tisti, ki so spoštovali odločitev države, ker v Sloveniji niso imeli možnosti, da bi ostali in preživeli, in so se raztepli po vsem svetu – tisti do danes niso dobili nič.
Ustavno sodišče je v svoji drugi odločbi leta 2003 vendarle zapisalo, če poenostavim, da je treba tudi tistim, ki so Slovenijo zapustili, omogočiti, da si uredijo status in da mora država v roku šestih mesecev, torej do konca leta 2003, ustrezno dopolniti zakon.
In kaj je država naredila? Janševa vlada med leti 2004 in 2008 ni naredila popolnoma nič, Pahorjeva vlada, ki je nastopila leta 2008, pa je končno sprejela dopolnitev zakona o izbrisanih, ki naj bi omogočil tudi tem 15 tisoč ljudem urejanje statusa. A kaj so napisali v ta zakon? Zapisali so dva pogoja. Prvi je logičen – da mora oseba dokazati, da je bila Slovenijo prisiljena zapustiti zaradi izbrisa. Zdaj pa pride drugi. Zaradi tega sem že večkrat javno napisal, da tako bedastega zakona svet še ni videl. V tem zakonu namreč piše, če poenostavim, da bodo dovoljenje, ki je bilo takrat odvzeto, vrnili samo tistemu, ki bo dokazal, da se je v času od leta 1992, ko je moral državo zapustiti, poskusil vanjo vrniti – čeprav je bilo to zakonsko prepovedano!
Skoraj vsi ti ljudje, ki so bili prisiljeni oditi, so se poskušali vrniti, večinoma prek Madžarske, tam pa jih je policija nagnala. To se je med ljudmi razvedelo, zato so s takšnimi brezupnimi poskusi počasi prenehali. Ta zakon pa pravi, če spet poenostavim: če si se poskušal vrniti v prvih pet letih po izbrisu, to ne velja, enako tudi ne velja, če si se poskušal vrniti v zadnjih petih letih, ko je bilo že jasno, da je bil izbris nezakonit. Velja samo, če dokažeš, da si se poskusil vrniti v drugih petih letih.
Zveni popolnoma absurdno. Kaj pa naj bi bil namen tega?
Nobenega namena ni bilo. Ta določba ni nastala namenoma, ampak zaradi pravne nesposobnosti piscev zadnjih popravkov tega zakona, v zakon je prišla zadnji trenutek. Ko je takratni državni sekretar Goran Klemenčič, ki se je zelo trudil pripraviti korektno novelo, za to izvedel, se je prijel za glavo. Poskušal je rešiti problem na način, da bi vlada dala svojim uradnikom neko razumno interpretacijo te določbe. Klemenčiču je bilo to preprečeno in od leta 2010 se ta slaboumna zakonska določba izvaja ne samo tako slaboumno, kot je napisana, ampak še slabše. Tudi to je pri nas možno.
In rezultat? Na podlagi te dopolnitve zakona, ki naj bi omogočila pridobitev dovoljenja 15 tisoč ljudem, je pogoje uspelo izpolniti nekaj sto ljudem.
Pod takšnimi pogoji ljudje niti prošenj niso vlagali. Med tistimi, ki so, pa je bilo pol zavrnjenih. Ta zakon, skratka, ljudem ni omogočil poprave krivic, ampak jim je to onemogočil. Pod Pahorjevo vlado.
Kaj pa tisti, ki so ostali? Ali torej od izbrisa leta 1992 vse do prve odločbe ustavnega sodišča in posledično zakona, sprejetega 1999, nihče ni mogel urediti svojega statusa?
Do leta 1999 si je med temi, ki so v Sloveniji po izbrisu ostali, že približno polovica uspela pridobiti dovoljenje za začasno prebivanje, a ne kot izbrisani, ampak večinoma na podlagi zakona s slovenskim državljanom. Na podlagi tega so dobili novo dovoljenje, ne vrnitev tega, ki jim je bilo odvzeto. Tako rekoč vsak, ki je imel možnost, si je to uredil na takšen način.
Zakon iz leta 1999 pa je določil, da jim je treba status priznati tudi za nazaj. Prav to je bila tudi ena od spornih točk, zaradi katere smo šli v društvu ponovno na ustavno sodišče, saj vlada statusa ni želela priznati za nazaj. Češ, saj ustavno sodišče tega ni reklo. V drugi odločbi leta 2003 je ustavno sodišče jasno navedlo, da je priznavanje statusa za nazaj zahtevalo že v prvi odločbi, in ker je štiri leta vlada to ignorirala, ji je bilo z odločbo ukazano, da to takoj popravi. Tudi to se vse do leta 2010 ni izvršilo do konca.
Kamor koli pogledaš, ena sama nezakonitost, eno samo sprenevedanje. In iskanje poti, ne kako bi storjeno pravico popravili, ampak kako je ne bi.
Urejanje statusa je samo en del zgodbe. Drugi del so odškodnine. Po zakonu do odškodnin niso bili upravičeni vsi.
Tudi zgodba o odškodninah je sramotna. Dvajset let, od leta 1992 do 2012, ta država, ne samo desnica, tudi strahopetna in nenačelna levica, ki je bila večji del tega obdobja na oblasti, ni želela o odškodninah niti slišati.
Tudi prva odločba Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) iz 2010 je samo potrdila, kar je reklo že ustavno sodišče v Sloveniji: status je treba vrniti, a nobenih odškodnin. Takrat sem bil edini, ki je to videl kot poraz, ostali podporniki so slavili zmago. Vztrajal sem, da moramo zahtevati ponovno obravnavo na tako imenovanem velikem senatu ESČP, a nisem imel podpore.
A nato se je, paradoksalno, Pahorjeva vlada, ki je s to sodbo ESČP pravzaprav zmagala, pritožila. Zakaj? Zato, ker je ta sodba ESČP zahtevala, da država dovoljenja vrne več izbrisanim, kot je želela vlada. Pahorjeva vlada. Zato so se, poenostavljeno rečeno, pritožili v Strasbourg.
Potem pa se je zgodil čudež. Veliki senat ESČP je leta 2012 v nasprotju z odločbo istega sodišča iz 2010, ki je bilo soglasno – zanjo je glasoval tudi naš Boštjan M. Zupančič – in proti odškodninam, odločilo, da mora država prizadetim izplačati tudi spodobne odškodnine. To je bila tako imenovana pilotna sodba, s katero v primerih množičnih kršitev ESČP odloča na podlagi enega ali nekaj primerov. V tem primeru so na podlagi šestih primerov odločili, da vsem pripada 250 evrov za mesec izbrisa, 100 za nematerialno in 150 za materialno škodo in še dodatek za otroke. Pri čemer so upoštevali samo to, da bi ti ljudje, če ne bi bili izbrisani, prejemali vsaj denarno socialno pomoč, ki je takrat znašala med 230 in 260 evrov.
Ta pilotna sodba je predvidela, da mora za vseh ostalih 25 tisoč v skladu s principi te sodbe Slovenija sama urediti vprašanje odškodnin. Šele ta sodba velikega senata ESČP je prisilila Slovenijo k izplačilu odškodnin.
Trajalo je kar nekaj časa, da je vlada vendarle pripravila zakon o odškodninah. Sam mu pravim Virantov zakon, saj je minister Gregor Virant takrat vodil to zadevo. Ta zakon, ki je bil pripravljen leta 2013 in je začel veljati 2014, pa je “uresničil” princip pilotne sodbe tako, da je za mesec izbrisa priznal – 50 evrov.
To je v bistvu žalitev, norčevanje iz prava in zdravega razuma.
Rezultat? Od približno 11 tisoč ljudi, ki bi lahko zahtevali to smešno odškodnino, jo je zahtevalo in dobilo manj kot šest tisoč.
V to so šli samo tisti, ki so bili tako obupani, da jim je to rešilo finančno situacijo. Za deset let izbrisa so dobili okoli 6000 evrov. A ne v kosu; ne, v petih letih po 1200 evrov. Poznam družine, ki bi jih vrgli iz stanovanja, če tega ne bi dobili, saj niso imeli denarja za plačati stroške. Nekaterim so tudi te bedne odškodnine rešile eksistenco.
Odškodninske tožbe (s katerimi so zahtevali višje odškodnine, op. a.) je vložilo samo okrov 400 prizadetih, ki so imeli živce, denar in voljo, da so sploh poskusili.
Koliko odškodnin je bilo izplačanih zaradi izbrisa?
Po zakonu o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva je pri upravnih enotah zahtevo za določitev denarne odškodnine vložilo 8043 oseb. Po tem zakonu je Slovenija za izbrisane določila odškodnino v višini 50 evrov za mesec izbrisa. Po podatkih notranjega ministrstva je bilo doslej odločeno o 8015 zahtevah, od tega so 5777 zahtevam ugodili. Skupno so izplačali nekaj manj kot 27 milijonov evrov, kar pomeni v povprečju 4600 evrov na osebo.
Odškodninsko tožbo, s katero so zahtevali višjo odškodnino, je vložilo 443 izbrisanih. Skupna vrednost zahtevkov je bila nekaj več kot 27 milijonov evrov. Z državnega odvetništva so še sporočili, da je bilo zaključenih 347 zadev, skupaj so izplačali nekaj manj kot 1,9 milijona evrov. Tožniki so dobili od 600 do 140 tisoč evrov. Več kot sto tisoč evrov sta prejela samo dva tožnika, več kot 50 tisoč pa trije. Velika večina je prejela manj kot 10 tisoč evrov, še izhaja iz seznama, ki so nam ga posredovali z državnega odvetništva.
A tudi ti na sodiščih večinoma niso bili uspešni. Zakaj?
Zakon o odškodninah iz leta 2014 je veljal samo tri leta, do 2017. Takrat je bilo mogoče zahtevati to minimalno odškodnino ali pa vložiti tožbo za višjo odškodnino. Število tožb, ki so dejansko bile vložene, je smešno.
Politiki so leta in leta strašili, da bo država bankrotirala, če jim bomo plačali resnične odškodnine. Potem pa je namesto 10 ali 20 tisoč tožb prišlo 400 tožb. Mislili bi si, naj država vsaj v teh primerih ravna pošteno. Ampak ne. Državno odvetništvo, ki zastopa državo kot toženo stranko, se trudi iz petnih žil in išče vse mogoče izgovore in načine, da jim tudi tega ne bi bilo treba plačati. Bodisi zaradi pravne nesposobnosti ali katerega drugega razloga jim ti manevri tudi pred sodišče marsikdaj uspevajo. S častnimi izjemami – imamo tudi sodnike, ki so o tem, kolikor zakonodaja dopušča, pošteno razsodili.
A praviloma se država, ta, v imenu katere naj bi se Pahor zdaj opravičil, do zadnjega trudi, da odškodnin ne poravna. Pri tem zastopa takšna stališča, s katerimi dokazuje, da odločb ustavnega sodišča ne pozna in ne priznava.
Tudi med državni odvetniki in sodniki so takšni, ki niso doživeli tega časa in imajo kdo ve kakšne predstave o tem, kaj se je dogajalo. Nasedajo na te laži, ki jih politika širi že 30 let.
Te tožbe so morale biti vložene najpozneje junija 2017. Najprej je trajalo dve leti, da so se sploh začele obravnavati na sodiščih, po petih letih pa še vedno ni vse zaključeno.
(Krivica med pogovorom dvakrat prekine zvonjenje telefona, kliče ga eden od izbrisanih, ki se na upravni enoti ne more sporazumeti glede registracije avtomobila. Krivic si vzame čas za pogovor z gospodom in nato še z referentko na upravni enoti, tudi povzdigne glas, ko ga slednja ne želi poslušati. “No, takole to zgleda,” reče, ko zaključi s pogovorom.)
Lahko poveste kaj več o tem telefonskem pogovoru?
Gre za gospoda, ki je bil brez prekinitve od leta 1992 izbrisan. Po številnih tožbah, sodbah in po zapleteni pravni poti nam je končno uspelo, da je na podlagi podaljševanja šestmesečnega dovoljenja za zadrževanje leta 2019 dobil dovoljenje za začasno prebivališče. Za dve leti, do marca lani.
Po izteku upravna enota šest mesecev ni podaljšala dovoljenja. Potem je avgusta lani vendarle dobil podaljšanje in ga ima spet za dve leti.
Kot zakon zahteva, se je takoj za tem prijavil. Ima potrdilo. Težava pa je v tem, da je prijavljen v nekem samskem domu, kjer lastnik oddaja okrog 40 sob. Ta gospod je tam že pet let in nikoli doslej ni bilo težav. Lastnik pa je očitno nek špekulant in je izdal 200 fiktivnih dovoljenj oziroma soglasij za prijavo začasnega prebivališča.
Ker je lastnik izdajal fiktivna potrdila, namesto da bi prijeli njega, ima zdaj težave ta izbrisani.
V primeru, da upravna enota sumi, da oseba ne stanuje na naslovu, ki ga je prijavila, lahko na podlagi zakona začne postopek preverjanja resničnosti prijave. V zakonu jasno piše: če se ugotovi, da tam ne stanuje, se dovoljenje prekine, sicer pa velja.
Naša državna uprava pa si ta zakon razlaga po svoje. Čeprav ima ta izbrisani potrdilo o prijavi začasnega prebivališča, ga niso, kot pravijo, “vnesli v sistem”. Vsi papirji ti nič ne pomagajo, če nisi v računalniku. Oni rečejo, “v sistemu”.
Pred dnevi je šel ta gospod v Mursko Soboto kupit nek poceni avto in ga želel tam registrirati. Sklenili so pogodbo, vse v redu. Ko pa ga je želel registrirati, tega ni mogel storiti, ker ga niso našli “v sistemu”. Bili so vsaj toliko prijazni, da so mu izdali začasno registracijo, da bo lahko v Ljubljani to uredil. V Ljubljani pa spet isti problem.
Zato sem rekel tej referentki, naj ga vendar da v sistem.
Je torej problem postopek preverjanja resničnosti prijave?
Ta postopek bi se moral začeti 30. avgusta lani, torej pred pol leta. V enem mesecu bi moral biti zaključen, pa ga še vedno niso niti začeli.
To sploh ni edini primer, ko so imeli ljudje težave, ker niso bili “v sistemu”.
Družina s petimi otroki sedem mesecev ni prejela denarne pomoči, zato ker niso “v sistemu”.
Pravočasno so se prijavili, imajo papirje, a jih iz nekega razloga niso vnesli v računalnik.
Še huje, pred nekaj dnevi sem izvedel, da so dobili obvestilo sodnega izvršitelja, da bodo v 15 dneh prišli k njim s ključavničarjem in policijo, ker so dolžni 280 evrov za malico za enega otroka. Plačati niso mogli prav v tistih mesecih, ko niso prejeli pomoči od CSD.
Pred časom sem zbral na kup tri takšne primere in o njih obvestil varuha človekovih pravic. Tam smo imeli sestanke in pogovore. Varuh mi je dal povsem prav, to je nezakonito. A pristojna ministrstva tega ne priznavajo. Največ, kar se bo lahko zgodilo, je, da bo varuh to vključil v letno poročilo.
Je smiselno poimensko omeniti politike, ki nosijo največjo odgovornost za izbris in njegove posledice? To se je dogajalo v času Demosove vlade, ki jo je vodil Lojze Peterle. Bi se po vašem mnenju moralo odpreti vprašanje pravne odgovornosti za to dejanje?
Peterle je bil predsednik vlade, notranji minister, ki je bil zadolžen za to področje, pa je bil Bavčar. Ta je spomladi leta 1992 nadaljeval v Drnovškovi vladi, ker je Peterletova padla.
Do izbrisa sploh ne bi prišlo, če bi bil v tedanji skupščini sprejet en amandma, ki ga je pripravila tedanja ZSMS. Po tem amandmaju bi statuse teh ljudi reševali enako kot v primeru tujih državljanov zahodnih držav. A zmanjkal je en glas podpore. Tedanja Demosova vlada torej ni bila proti temu, da se zadeva tako uredi, njeni poslanci pa amandmaja niso podprli.
Vi govorite o politični odgovornosti. Kdo jo bo pa uveljavljal?
Tudi nevladniki so že pred leti zahtevali kaznovanje odgovornih. Rekel sem jim, naj nehajo izgubljati čas. Vsi so krivi. Vsi.
Rešimo raje, kar se še rešiti da. Kazniva dejanja so tako ali tako zastarala.
Dejstvo pa je, da je bil to politični zločin. Na začetku ga je zagrešila Demosova vlada, od junija 1992 naprej pa tudi vsa tako imenovana levica. Takrat, ko je bil vrh zaostritve, med leti 2002 in 2004, ko smo vložili pritožbo na ustavno sodišče in tudi uspeli, so bile vse stranke proti nam. Edina dva, ki sta glasovala nam v podporo v DZ, sta bila Miran Potrč in Majda Potrata.
Tedanji minister Rado Bohinc in predsednik DZ Borut Pahor sta naredila vse v svoji moči, da bi nas blokirala.
Kaj zdaj še preostane izbrisanim oziroma državi pri reševanju problema izbrisanih?
Odprtih je še tistih nekaj odškodninskih zadev, ki so za državo simbolične, za posameznika pa lahko življenjskega pomena.
Sicer pa je pri nekaterih še vedno odprto vprašanje legalizacije statusa. V Sloveniji še vedno živi med 15 in 20 ljudi, ki so izbrisani in nimajo dovoljenja za prebivanje. Do mene večinoma pridejo preko socialne službe bolnišnic, kamor so sprejeti zaradi bolezni ali poškodb. Bolnišnica takšnega človeka nima kam odpustiti, saj je do takrat, denimo, živel ilegalno v neki prikolici. Samostojnega življenja ni sposoben. Bolnica ga ne bi smela vreči na cesto.
Država bi morala v skladu z več sodbami ESČP dovoljenje za začasno prebivanje dati vsakemu tujcu, ki je tolerirala njegovo dolgotrajno nezakonito prebivanje. Slovenija bi absolutno morala takemu človeku legalizirati bivanje. Evropsko sodišče je odločilo, da mora država to storiti, tudi ko je to v nasprotju z njeno lastno zakonodajo.
Novela zakona o izbrisanih iz leta 2010 in zakon o odškodninah iz leta 2013 vsebujeta hude protiustavnosti. Sam že od leta 2014 naprej vlagam zadeve na ustavno sodišče, a neuspešno. V vseh teh letih nič v zvezi s tem ni prišlo do presoje ustavnega sodišča. Jaz bom to gnal naprej, dokler bom lahko. In nekoč to bo prišlo na ustavno sodišče. Lahko le upam, da si takrat to ne bo zapravilo ugleda.
