Ena največjih zmot o izbrisanih se vrti okoli slovenskega državljanstva; da ga najprej niso želeli, po izbrisu pa da so si premislili. A pri izbrisanih ne gre za vprašanje državljanstva, ampak za pravico do stalnega prebivališča v Sloveniji, ki so jo imeli že pred osamosvojitvijo.
Pred 30 leti, 26. 2. 1992, je Slovenija iz registra stalnega prebivalstva izbrisala 25.671 ljudi, ki so imeli republiško državljanstvo katere od republik nekdanje skupne države in so živeli v Sloveniji.
Takrat so v matičnih uradih na njihove osebne kartone ob datumu 26. 2. 1992 napisali “Postal tujec” in kartone izločili v posebno mapo. Ostali tujci, na primer Italijani ali Avstrijci, ki so živeli v Sloveniji, so medtem v novi državi ohranili status tujcev s stalnim prebivališčem.
Država izbrisanih ni obveščala, da se jim spreminja status, mnogi zato niso vedeli, da si ga morajo urediti. Nekatere (ne pa vseh) so obvestili šele, ko se jim je status že spremenil v status tujcev brez pravice do stalnega prebivališča. Mnogo izbrisanih pa je za spremembo statusa izvedelo šele, ko so si urejali dokumente, se vpisovali v šole in podobno.
Pri izbrisanih tako ni šlo za vprašanje slovenskega državljanstva, ampak za pravico do stalnega prebivališča v Sloveniji, ki so jo izgubili na dan izbrisa. Zakaj je ta pravica tako pomembna? V Sloveniji ogromno pravic izhaja prav iz pravice do stalnega prebivališča, izbrisani so tako izgubili zdravstveno zavarovanje, pravice socialnega varstva, službe, niso se mogli šolati in podobno.
Slovenija je sicer vsem državljanom nekdanje SFRJ, ki so imeli na dan plebiscita, torej 23. decembra 1990, urejen status stalnega prebivališča, ponudila državljanstvo. Izbrisani vlog niso vložili, razlogi za to pa so različni. Nekateri so zgolj želeli ostati bosanski, srbski, hrvaški … državljani, a s pravico do stalnega prebivališča, ki so jo imeli še pred osamosvojitvijo. Nekateri so vlogo za državljanstvo vložili, a je bila zavrnjena. Nekateri za to možnost sploh niso vedeli, spet drugi so bili prepričani, da so slovenski državljani, saj so se rodili v Sloveniji.
V javnosti še zdaj krožijo tudi neresnične informacije, da je bila večina izbrisanih vojakov JLA oziroma agresorjev. Od 25.671 izbrisanih je bilo v JLA zaposlenih le okoli 500 posameznikov, torej približno dva odstotka. Nihče od njih nikoli ni bil obsojen za kakršnokoli dejanje proti slovenski državi.
Med izbrisanimi je bilo sicer 14.775 moških, 10.896 žensk, od tega dobra petina otrok. Status si je v 30 letih uredilo 12.492 posameznikov.
Slovensko ustavno sodišče je večkrat ugotovilo, da je bil izbris nezakonit, in zakonodajalcu naložilo, da izbrisanim retroaktivno vrne status stalnega prebivalca. Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice je večkrat ugotovilo, da izbris in njegove posledice predstavljajo kršitev človekovih pravic in Sloveniji naložilo, da pripravi sistem odškodnin. Po tridesetih letih se je v imenu države izbrisanim opravičil predsednik Borut Pahor.
