Na današnji dan pred 20 leti je v veljavo vstopila uredba o prostovoljnem služenju vojaškega roka. Mejnik, ki je privedel tudi do ukinitve naborništva, je Slovensko vojsko približal poklicnemu modelu, Slovenija pa se je začela resneje spogledovati tudi z Natom. Kako in zakaj so se takratni predstavniki oblasti odločili za spremembe ter kakšne posledice je to prineslo?
Državni zbor je samo odločitev o ukinitvi vojaške obveznosti sicer sprejel leta 2002 z novelo zakona o vojaški dolžnosti, a je ta predvidevala usposabljanja nabornikov še do leta 2004.
Leta 2003 pa je 2. septembra najprej zaživela uredba o prostovoljnem služenju vojaškega roka, 9. septembra pa sta tedanja predsednik vlade Anton Rop in obrambni minister Anton Grizold napovedala še ukinitev naborniškega sistema služenja vojaškega roka. Tako zadnje tri generacije nabornikov niso videle notranjosti vojašnic, čeprav so bile vanje napotene.
Nenadna ukinitev nabora kot posledica vse manjšega interesa za služenje
Grizold je odločitev utemeljil z besedami, da med mladimi upada zanimanje za služenje vojaškega roka, saj se je začelo zmanjševati število napotitev.
Načelnik Generalštaba SV med leti 2001-2006 Ladislav Lipič je za STA ocenil, da se je interes mladih za služenje začel močno zmanjševati, ko sta predsednik SDS Janez Janša in takratni predsednik LDS Janez Drnovšek leta 2002 izjavila, da država ne potrebuje naborniškega sistema. “Politika je nekoliko prehitro začela to komunicirati z javnostjo in ni pomislila, kaj lahko s takšnimi izjavami povzroči,” je povedal.
“Da se je vpoklicu odzvalo 650 nabornikov, so morali takrat upravni organi tako razposlati preko 3500 vpoklicev, po opravljenih zdravniških pregledih pa je precej posameznikov še odpadlo,” je ponazoril Lipič. Če bi torej SV usposabljala še zadnje tri predvidene generacije nabornikov, bi v njih imela le še okoli 500 obveznikov.
“Odločitev je bila na eni strani politična, po drugi strani pa so dolgoletne izkušnje kazale, da so generacije obveznikov vse manjše,” spominja profesorica obramboslovja na Fakulteti za družbene vede Maja Garb. Takoj po osamosvojitvi so bile generacije obveznikov še velike, saj so takrat služili vojaški rok tudi tisti, ki med osamosvojitvenimi procesi niso odšli na služenje vojaškega roka. Kasneje pa je bilo zaradi demografskih razlogov, možnosti civilnega služenja in slabšanja zdravstvenega stanja obveznikov vse manj. Slovenija je povrh vsega začela še proces približevanja zvezi Nato, ki je od kandidatk zahtevala vse več t. i. zunanjih nalog, za katere so bile primernejše poklicne vojske, je dodala Garb.
S poklicno vojsko smo se začeli približevati modelom zveze Nato
Prehod na poklicno vojsko je tudi po mnenju obrambnega ministrstva bistveno zmanjšal izzive, povezane s povečevanjem števila vojakov v operacijah kriznega odzivanja in na široko odprl vrata hitrejšemu razvoju vojske v smer primerljivosti vojske z ostalimi članicami v okviru kolektivne obrambe zveze Nato, v katero smo vstopili leta 2004. Med prvimi nalogami tega približevanja pa je bila prilagoditev vojaškega izobraževanja in usposabljanja.
A prilagajanje modelom zavezništva ni minilo brez porodnih krčev. Do ukinitve obveznega služenja je bil namreč pretežni del častniške in podčastniške sestave vojske namenjen usposabljanju nabornikov. “Čez noč se ni dalo spremeniti, da bi ti isti častniki začeli usposabljati poklicne vojake,” se spominja Lipič. V bolj neosebnega, po zahodnem modelu, se je spremenil tudi odnos podčastnika do vojaka, kar po mnenju nekdanjega načelnika Generalštaba SV ni bilo najbolj pisano na kožo mentaliteti slovenskega vojaka.
V sociološkem pomenu je sicer poklicna vojska tista, v kateri so vojaki zaposleni po pogodbi in tam opravljajo svoje redno delo, je pojasnila Garb. Profesionalna vojska medtem pomeni strokovno dobro izobraženo, odgovorno in etično vojsko. Nekoč se je med profesionalce štelo le vojaške častnike, danes pa se profesionalni standardi vse bolj širijo tudi na podčastnike in vojake.
Proračunski strošek obvezniške vojske verjetno ne bi bil znatno nižji
“Za Slovensko vojsko vsekakor lahko rečemo, da dobro opravlja svoje delo, in to kljub vrsti težav, s katerimi se srečuje,” ocenjuje Garb. Ministrstvo priznava, da je največja težava zagotovo pomanjkanje kadrov, kar se po mnenju Garbove kljub različnim ukrepom ne izboljšuje. Povrh pa se vojska sooča tudi z identitetnimi težavami. “Je to bojna, humanitarna, ekspedicijska, obrambna, nacionalna ali takšna podvržena tujim interesom,” se sprašuje. Meni, da zakonske naloge vojske jasno kažejo, da moramo imeti vojsko z več identitetami, a hkrati ne gre pozabiti, da je naloga vojske v prvi vrsti obramba države.
Garb strokovno težko oceni, katera oblika popolnjevanja vojske je za državo cenejša, a je verjetno poklicna vojska dražja. Po drugi strani ima tudi naborniška vojska poklicno sestavo, zato stroški obvezniškega popolnjevanja ne bi bili znatno nižji, ob tem pa ne bi uspela tako kvalitetno izpolnjevati vseh svojih nalog, ocenjuje Garbova.
Posledica poklicne vojske tudi, da ljudje in politika vojsko slabše poznajo in razumejo
Sprememba popolnjevanja vojske pa je s seboj prinesla še pomembno posledico razgradnje socialnega nadzora nad vojsko, saj so družine nekoč imele sinove v vojski in tako neposreden stik z njo, meni Lipič. “Tega socialnega nadzora je bistveno manj in ostal je samo še ta institucionalni civilni nadzor preko parlamentarnega odbora za obrambo,” je dejal.
Garbova se strinja, da so ljudje zato manj zainteresirani za vojaške zadeve in se vse manj zavedajo njenega in pomena obrambe ter varnosti. Kar pa je še bolj problematično, pa je, da tudi politiki nimajo več vojaških izkušenj in zato sprejemajo slabe odločitve. To je po njenih navedbah klasičen problem držav s poklicnim popolnjevanjem, na kar so najprej začeli opozarjati v ZDA.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje