Po devetih letih življenja v Ljubljani se je 27-letni Abdolhoda Ghaffari znašel v birokratski nočni mori. Ker je njegovo dovoljenje za začasno prebivanje poteklo, preden je upravna enota odločila o prošnji za stalno prebivanje, je ostal brez pravne podlage za bivanje v Sloveniji, s tem pa tudi brez številnih pravic. Za to je izvedel po naključju. Od upravne enote v osmih mesecih ni prejel nobenega obvestila. Ko je po stotinah telefonskih klicev priklical oddelek za tujce, mu je uslužbenka svetovala, naj vzame otroka in ženo ter se vrne v Afganistan. Pravnik Matevž Krivic opozarja, da gre za birokratsko past, v katero se ujame veliko tujcev – odgovornost pa je, opozarja, na strani uradnikov.
Abdolhoda Ghaffari, ki je bil rojen v severni afganistanski provinci Baglan, je prišel v Slovenijo pred devetimi leti in tukaj zaprosil za azil. Leto in osem mesecev je trajalo, da je dobil tretjo negativno odločbo in takrat tudi obupal nad slovenskim azilnim sistemom. Odločil se je, da se poskusi znajti drugače. Že v času, ko je bil prosilec za azil, je obiskoval izobraževalni center Ceneta Štuparja in se naučil slovensko, takoj ko je lahko, je začel tudi delati. Delal je v znani restavraciji s hitro prehrano, sprva na študentsko napotnico, nato se je tam tudi redno zaposlil. Kmalu je napredoval v vodjo izmene. Od leta 2017 je delal tudi kot uradni prevajalec, nekaj časa za policijo, nato za ministrstvo za notranje zadeve.
Svojo partnerko je spoznal v službi, bila sta sodelavca v restavraciji. Kot pravi, sta bila najprej dobra prijatelja, sčasoma pa sta postala par. Pred šestimi meseci sta dobila sina Eliasa. Mlada družina zdaj živi v središču Ljubljane, skupaj z njenimi starši. “Najprej sva živela sama, nato pa sta naju partnerkina starša prosila, naj prideva živet skupaj z njima v njuno stanovanje. Imata prenizko pokojnino, tako da sva jima že prej vsak mesec pomagala. Ko sva prišla živet k njima, sem najprej moral poplačati dolgove, ki so se jima nakopičili,” pravi sogovornik.
Ghaffari je v Sloveniji več kot pet let prebival in delal na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje, ki ga je pridobil na podlagi dela. Ko je na upravni enoti marca 2021 nazadnje vložil vlogo za podaljšanje, mu je uslužbenka na okencu povedala, da bo lahko, ko mu bo poteklo dovoljenje za začasno prebivanje, zaprosil za dovoljenje za stalno prebivanje. Ključni pogoj, ki ga določa zakon o tujcih, je namreč pet let neprekinjenega (zakonitega) prebivanja v državi. “Gospa na okencu mi je rekla, da bo imel to pravico, da imam prihodke in da bom lahko zaprosil. Nič ni rekla, da bi moral najprej ponovno zaprositi za začasno dovoljenje. Dva meseca preden mi je potekla kartica (dovoljenje za začasno prebivanje, op. a.), sem na upravno enoto poslal vse papirje za stalno prebivališče,” pravi Ghaffari. Vloge je običajno odnesel tja osebno, a takrat zaradi ukrepov, povezanih z zajezitvijo okužb s koronavirusom, to ni bilo mogoče, doda.
Sredi decembra lani je zbolel za covidom. Poklical je osebno zdravnico, da bi mu odprla bolniški stalež, a mu je ta odgovorila, da tega ne more urediti, ker Ghaffari nima urejenega zavarovanja. “Takoj sem poklical šefico, ki mi je rekla, naj prinesem kartico (dokazilo o urejenem začasnem prebivališču, op. a.). A upravna enota mi nove kartice ni poslala. Tri dni sem klical tja, stokrat na dan. Ko se mi je na drugi strani končno oglasila uslužbenka in sem ji povedal, kdo sem in zakaj kličem, mi je rekla, da bi moral najprej vložiti za podaljšanje začasnega prebivališča in šele nato za stalno. Da sem zdaj zamudil rok in da moram zapustiti državo. Povedal sem ji, da imam tukaj ženo in otroka. Rekla mi je, kar vzemite svojo ženo in otroka in pojdite. Rekel sem, da je žena Slovenka, da je otrok rojen tukaj. Odgovorila je, da potem pa ne ve, kaj lahko naredim.”
“Vrnil bi se v Afganistan, če bi se lahko”
Ghaffari, ki mu je torej dovoljenje za začasno prebivanje poteklo, preden je upravna enota uspela sprocesirati njegovo vlogo za stalno prebivanje, se je tako znašel v birokratski nočni mori. Ostal je brez zdravstvenega zavarovanja, brez pravice do dela in s tem brez vseh prihodkov, tudi brez pravice do socialne pomoči. “Žena je na porodniški, njeno nadomestilo ni visoko, njeni starši prejemajo nizko pokojnino, s katero še sama ne moreta preživeti. Otroškega dodatka prejmemo nekaj več kot 20 evrov, do izredne socialne pomoči nismo upravičeni, saj zaradi mojega dela v lanskem letu presegamo cenzus,” pravi. Že pet mesecev tako živijo od prihrankov, še doda sogovornik. Iz nekdanje službe ga še vedno kličejo in sprašujejo, ali je že uredil papirje in ali se bo kmalu vrnil. Kličejo ga tudi z ministrstva za notranje zadeve, s katerim ima še vedno sklenjeno pogodbo o prevajanju, pravi.
“Ne vem, kaj naj naredim. Ne morem normalno živeti. Če bi se lahko vrnil v Afganistan, bi se. A ne morem. Imam otroka in ženo, nikoli ju ne bi zapustil,” pravi Ghaffari. “Tukaj sem začel iz nule in nikoli nisem prosil za pomoč. Vedno sem delal, tudi po dve službi. Kdor prevaja, ve, da te včasih pokličejo sredi noči in moraš iti. Včasih tudi po nekaj dni nisem spal,” pojasni. “Nič ne potrebujem, samo dovoljenje, da lahko delam.”
Lukić: Upravna enota bi morala stranko podučiti o postopku
S pomočjo Gorana Lukića iz Delavske svetovalnice je Ghaffarijeva partnerka konec decembra na upravno enoto poslala vlogo za združitev družine. Na podlagi te pravice bi Ghaffari lahko pridobil dovoljenje za začasno prebivanje. V dodatni obrazložitvi je Lukić opozoril, da Ghaffarija na upravni enoti nihče ni opozoril, da mora kljub vloženi prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivališče v primeru, da postopek izdaje dovoljenja ne bo končan, pravočasno podaljšati dovoljenje za začasno prebivanje. “Ghaffari Abdolhoda je stranka, ki zagotovo ne more biti poučen v prav vse vidike upravnega postopka. Ravno obratno,” je zapisal Lukić. Kot navaja zakon o upravnem postopku, mora upravni organ skrbeti, da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu.
Kot smo že poročali, so razmere na ljubljanski upravni enote, še posebej na oddelku za tujce, zaskrbljujoče. Število nerešenih zadev na omenjenem oddelku se je od leta 2018 do 2021 povečalo z nekaj manj kot sedem tisoč na skoraj 15 tisoč. Po nekaterih informacijah jih več tisoč sploh še ni bilo dodeljenih v reševanje. V zadnjem času tako ni nič nenavadnega, če tujec čaka tudi pol leta ali celo več let na razrešitev vloge. Zaposlenih je namreč, glede na obseg dela, premalo. Kakšna je logika delovanja upravnih enot, Ghaffari ne razume. “Enkrat stvari urediš zelo hitro, naslednjič čakaš zelo dolgo. Zakaj to deluje tako, tega odgovora nisem nikoli prejel. Če imaš veliko prometa, moraš imeti veliko zaposlenih. V vsaki službi je tako,” razmišlja.
Na Upravni enoti Ljubljana so v odzivu zagotovili, da so tujci o postopkih ustrezno obveščeni. Pojasnili so, da tujec lahko v skladu z zakonom o tujcih po 5 letih zakonitega prebivanja v RS zaprosi za stalno bivanje, “s tem, da dovoljenje za začasno prebivanje ne sme biti prekinjeno”. To v praksi pomeni, dodajajo, da mora kljub vlogi za stalno bivanje, če o njej še ni odločeno, pred potekom dovoljenja za začasno prebivanje le-tega podaljšati, kar je določeno v zakonu o tujcih. “Tujci so od svetovalcev obveščeni o postopkih, ki jih določa zakon o tujcih, kar je skladno s 7. členom zakona o uradnem postopku,” so še zapisali.
Krivic: Huda kršitev zakona o upravnem postopku
Nekdanji ustavni pravnik Matevž Krivic opozarja, da se je Ghaffari ujel v birokratsko past, v katero pade veliko tujcev. “Ni izključeno, a je težko dokazljivo, da jim je ta kdaj tudi namerno oziroma zavestno nastavljena. Uradniki se namreč potem izgovarjajo na to, da je v zakonu zapisano, da se dovoljenje za stalno prebivanje lahko izda tujcu, ki ima dovoljenje za začasno prebivanje – in laični prosilci si mislijo, saj ga imam – toda imeti bi ga morali vse do pridobitve stalnega. Zato pravim, da je to v zakonu skrita past, ki je laik običajno ne opazi in ’pade vanjo’.”
Denis Sadiković/N1
Krivic ocenjuje, da je pravna odgovornost za takšen izbris na strani upravnega organa. “Če prava neuke stranke organ na to ne opozori, je to po mojem mnenju huda kršitev 7. člena zakona o upravnem postopku, ki bi jo stranka lahko uveljavljala v pritožbenem postopku in nato pred sodiščem, kar sem sam v nekaj primerih že naredil, a doslej žal še brez uspeha. Sodno varstvo kršenih pravic v upravnem postopku je po mojih izkušnjah pri nas žal zelo slabo – poleg tega pa še tako počasno, da bi takega tujca prej izgnali, preden bi dočakal svojo pravico na sodišču – če bi jo sploh,” še opozarja pravnik.
7. člen zakona o upravnem postopku, ki naj bi ga v Ghaffarijevem primeru kršili uradniki upravne enote
(1) Pri postopanju in odločanju morajo organi omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice; pri tem morajo skrbeti za to, da stranke ne uveljavljajo svojih pravic v škodo pravic drugih in ne v nasprotju z javno koristjo, določeno z zakonom ali z drugim predpisom.
(2) Kadar uradna oseba glede na podano dejansko stanje izve ali sodi, da ima stranka v postopku podlago za uveljavitev kakšne pravice, jo na to opozori.
(3) Pri odločanju o pravicah, obveznostih in pravnih koristih strank se nasproti njim uporabljajo tisti s predpisi določeni ukrepi, ki so zanje ugodnejši, če se z njimi doseže namen predpisa.
(4) Organ mora skrbeti, da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu.
Ghaffari medtem – kot že tolikokrat doslej – spet čaka. Od policije je pridobil odločbo o podaljšanju roka za prostovoljno zapustitev države, ki velja do konca letošnjega leta. Nad tem, da bi ponovno vložil prošnjo za azil, ni navdušen. V tem primeru bi mu namreč za dodatnih 9 mesecev odrekli pravico do dela, po tem času pa bi lahko začel delati samo pod pogojem, da že prej ne bi dobil negativne odločbe. Ghaffari še vedno upa, da se bo absurdna situacija, v kateri se je znašel, vendarle rešila že prej.
“Trije prijatelji v drugih evropskih državah dobili azil, jaz v Sloveniji ne”
Ghaffari je iz severne afganistanke province Baglan, ki je pod nadzorom talibanov. “Talibani tam mučijo in ubijajo ljudi. Oče mi pravi, da mu talibani ne dovolijo do njegove zemlje. Ženske ne smejo obiskovati šole, nikamor ne smejo brez spremstva moškega,” opisuje. Nedavno je vlada tudi ponovno uvedla konzervativni zakon, po katerem morajo biti ženske v javnosti pokrite z burko, ki jih pokriva od glave do pet.
Sayed Khodaiberdi Sadat / Anadolu Agency / Profimedia
Eden od njegovih bratov je pred spremembo režima delal v vojski in v policiji, nazadnje je bil na čelu zapora, v katerem je bilo po Ghaffarijevih besedah zaprtih več sto talibanov. “Pred lanskim avgustom sem ga pogosto klical, naj zapusti državo, že dolgo je bilo jasno, da bodo talibani na neki točki prevzeli oblast. Ni me poslušal. Potem ko so prišli talibani, so zapor razpustili, vse zapornike pa izpustili na prostost. Naslednji dan je skupina 150 talibanov prišla do bratove hiše, pokazali so njegovo sliko in spraševali, kje je. Pet dni je bil skrit v kleti pri nekem sorodniku. Po petih dneh je na skrivaj zbežal v Iran. Še vedno ga iščejo. Želel sem, da bi prišel v Slovenijo in zaprosil za združitev z družino, a so mi rekli, da bo to tako zapleteno in dolgotrajno, da smo odnehali.”
Ko je leta 2013 prišel v Slovenijo, je bil Gaffari prepričan, da mu bodo glede na razmere v Afganistanu slovenske oblasti priznale mednarodno zaščito – a se je uštel. “Takrat sem prišel skupaj s tremi prijatelji. Vsi trije so odšli naprej, eden v Italijo, drugi v Francijo, tretji v Veliko Britanijo. Vsi so dobili azil, samo jaz ne. Še danes me kličejo, naj zapustim Slovenijo in pridem k njim. Tam ni tako kot tukaj, da dobiš dovoljenje za kratek čas, pa ti poteče, pa spet prosiš, čakaš, nato dobiš, potem ti vzamejo. To je kot kazino, kot neka igra,” je osupel sogovornik.
Povsem drugače je sicer v primeru ukrajinskih beguncev, ki v bistveno hitrejših postopkih dobijo status začasne zaščite ter s tem številne pravice in ki jih tudi uradne institucije obravnavajo drugače, z več naklonjenosti, pravi sogovornik. Takšno razlikovanje na podlagi nacionalnosti se mu zdi nepravično. “Ali ni človek – človek? Zakaj nekomu pripadajo človekove pravice, drugemu pa ne? Lahko mi verjamete, da je talibanski režim še stokrat hujši od ruskega.”
