Odplake vseh slovenskih gospodinjstev, ki so priključena na kanalizacijo, se stekajo v okrog petsto komunalnih čistilnih naprav. Prečiščena voda odteče nazaj v reke in morje, ostane pa kakih 180 tisoč ton blata. Kaj storimo z njim in koliko ga konča v naravi?
Čistilne naprave poleg vode iz odtokov naših domov prečiščujejo tudi industrijske odplake in padavinsko vodo, ki se v kanalizacijo steka s cest.
Kako delujejo čistilne naprave
Po podatkih Slovenskega društva za zaščito voda imamo v državi okrog 500 komunalnih čistilnih naprav, ki pa se precej razlikujejo po tem, kako obdelajo blato, ki ostane po prečiščevanju odplak.
V tem videu je prikazano delovanje Centralne čistilne naprave Domžale-Kamnik, ki prečiščuje odplake prebivalcev šestih občin ter odpadno vodo iz tamkajšnjih industrijskih objektov.
V tej čistilni napravi odplake najprej prečistijo mehansko, nato pa še biološko. Tako vodo s pomočjo mikroorganizmov očistijo ogljikovih, dušikovih in fosforjevih snovi.
Blato, ki ostane, prečistijo tako, da ga mesec dni pustijo, da razpada oziroma gnije. Medtem iz njega nastane bioplin (večinoma metan in ogljikov dioksid), ki ga v čistilnih napravah porabijo za proizvodnjo elektrike in toplote, ki jih rabi sama naprava in za sušenje blata. Po taki obdelavi blato nima več neprijetnega vonja.
Toda čistilne naprave se med sabo zelo razlikujejo, blato iz njih pride različno presušeno, tako da ima od 30 do 90 odstotkov suhe snovi. V nekaterih blato pustijo gniti, kot je opisano zgoraj, v drugih pa prevzemnikom oddajo neobdelano blato. Taka je med drugimi tudi ptujska čistilna naprava, katere blato je končalo v pivolskem gozdu.
Kako nevarno je odlaganje blata v naravo?
Čistilne naprave so namenjene temu, da prečistijo odplake. Vodo karseda prečistijo, vse, kar je umazanega in škodljivega, pa ostane v komunalnem blatu.
Med drugim so v njem ostanki zdravil in prepovedanih drog, pesticidov in drugih kemikalij, težkih kovin, patogenov, med njimi salmonele, mikroplastike in bisfenolov. Bisfenol je industrijska kemikalija, ki jo uporabljajo pri proizvodnji plastičnih izdelkov in povzroča motnje endokrinega sistema. Povzroča neplodnost in raka, vpliva pa tudi na na rast, razmnoževanje in razvoj vodnih organizmov.
Od komunal do sežigalnic v tujini
Zgodba je do tu razmeroma čista. Čistilne naprave, s katerimi upravljajo komunale, so pod nadzorom, količine blata, ki nastanejo, pa skrbno evidentirane. Akreditirani laboratoriji redno opravljajo kemijske analize blata, na podlagi katerih se prevzemniki odločijo, kaj bodo z njim naredili.
Manjši delež blata je mogoče kompostirati in uporabiti za gnojenje parkovnih površin. Po podatkih Agencije za okolje (Arso) je takega manj kot 2 odstotka blata, ki nastane v Sloveniji.
Še manj, le dober odstotek ga odložimo na deponije. V preteklosti je večina blata končala na madžarskih deponijah, a je sosednja država leta 2020 prepovedala tako odlaganje.
28 odstotkov blata prevzemniki odpeljejo na sežig v tujino: v Avstrijo, na Hrvaško, Madžarsko in Slovaško.
Večino, 70 odstotkov blata pa Arso zabeleži pod rubriko “drugo”. Med drugim sem štejejo blato, ki ga zmešajo z drugimi snovmi, denimo s pepelom, in predelajo v gradbene materiale.
V Sloveniji smo leta 2019 v industrijskih in komunalnih čistilnih napravah skupaj pridelali okrog 185 tisoč ton blata.
Pot blata in pot denarja
Potem ko tovornjaki odpeljejo blato iz čistilnih naprav, je njegova pot precej manj nadzorovana. Blato postane tržno blago, merilo za njegov prevzem pa najnižja cena.
Podjetja, ki blato čistilnih naprav odvažajo k predelovalcem, na sežig v tujino, nekateri pa očitno tudi v slovenske gozdove, letno prevzamejo 185 tisoč ton blata. Cena, ki jim jo za storitev plačujejo komunale (upravljavci čistilnih naprav) je v zadnjih nekaj letih skokovito narasla, in sicer s 55 na 220 evrov na tono.
Upravljavci čistilnih naprav blato prevzemnikom oddajo prek javnega razpisa.
Pogoj, da se podjetja javijo na razpis, je veljavno okoljevarstveno dovoljenje za prevoz, zbiranje, predelavo oziroma odstranjevanje tega odpadka.
Nekatere komunale v postopku izbire preverjajo tudi usposobljenost izvajalca in njegovih podizvajalcev, pri večini pa je merilo za izbiro zgolj najnižja cena.
V razpisih tudi ni določeno, kaj mora prevzemnik z blatom storiti.
Za ustrezno ravnanje s komunalnim blatom prebivalci plačujemo s položnicami za vodovod in kanalizacijo (postavka čiščenje odpadnih voda). Zneski so se v zadnjih letih močno zvišali, v nekaterih občinah tudi do 70 %.
Okoljevarstvena dovoljenje, ki so pogoj, da podjetja lahko prevzemajo komunalno blato, podeljuje Agencija za okolje. V primeru kršitev, ki jih zazna okoljska inšpekcija (IRSOP), poda predlog za odvzem dovoljenja.
V zadnjih petih letih je Arso dobil osem takih predlogov inšpekcije (podatek je za vsa okoljevarstvena dovoljenja, izdana v Sloveniji, ne le za podjetja, ki se ukvarjajo z odpadki). V treh primerih so podjetju odvzeli dovoljenje, v dveh postopkih Arso ni uvedel postopka zaradi nepopolnega predloga, dvakrat je inšpekcija sama umaknila predlog, en postopek pa je še v teku, ker se je podjetje nanj pritožilo. Podatke o tem, za katera podjetja gre, še čakamo.
Nizke kazni za kršitelje
Samo v zadnjih nekaj mesecih smo po državi odkrili več primerov nezakonitega odlaganja komunalnega blata v naravo.
Lani oktobra je podjetje Transport TTN po naročilu podjetja ML Surovine nezakonito odložilo več kot 200 ton blata na zemljišče ob avtocesti med Divačo in Kozino, zatem pa so črna odlagališča odkrili še v Stanežičah, v Lokvi na Krasu, nedavno pa še v Pivoli, Dramljah, Šentjurju in Podčetrtku.
“Dejstvo je, da je treba ta dejanja prepoznati kot kazniva dejanja zoper okolje,” pravi direktor Zbornice komunalnega gospodarstva pri GZS Sebastijan Zupanc. “Naš inšpektorat tega v dosedanji praksi ni tako prepoznaval. Voznik tovornjaka, ki je odvrgel komunalno blato na Krasu, je dobil zgolj opomin, podjetje, ki je še vedno aktivno in se omenja tudi v nedavnih ekscesih, pa le 30.000 evrov kazni.”
Ob milijonih, ki se obračajo v tem poslu, so kazni tako nizke, da se nezakonito delovanje očitno izplača.
“V Avstriji so kazni mnogokrat višje, odgovorne osebe so kaznovane tako z zaporom kot s prepovedjo opravljanja dejavnosti,” še pravi Zupanc. “Mi smo do kršiteljev zelo popustljivi in jim tako dajemo signal, da se splača ukvarjati z okoljskim kriminalom.”
Na Inšpektoratu za okolje in prostor ukrepajo, kadar dobijo prijavo. Kljub več primerom nezakonitega odlaganja blata v naravo v zadnjih tednih se za zdaj še niso odločili, da bi organizirano pregledali delovanje vseh podjetij, ki se ukvarjajo s tem dobičkonosnim poslom.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!