Govorili smo s tremi Slovenci, ki po prebolelem covidu-19 ne prenašajo več okusa oziroma vonja paprike, čeprav je od okužbe minilo že več mesecev. Nevrolog Zvezdan Pirtošek pravi, da bi lahko šlo za direktni učinek koronavirusa na okušalne strukture v ustni sluznici, in sicer na kemestetične receptorje za spojino kapsicum, ki jo vsebujejo paprike.
Izguba voha in okusa sta pogosta simptoma ob okužbi s koronavirusom. Večini prebolevnikom se povrneta v nekaj tednih, nekateri pa imajo težave tudi še več mesecev po okužbi.
Vsi trije naši sogovorniki so ob okužbi s koronavirusom izgubili voh in okus, ki sta se čez nekaj časa povrnila, ostala pa jim je težava z enim živilom, in sicer papriko.
“Mislil sem, da sem kupil pokvarjeno papriko”
33-letni Rok je oboževal papriko. “Jedel sem jo ob vseh priložnostih, kuhano, pečeno, surovo, res sem jo imel rad,” pravi.
Potem pa se je letos februarja okužil s koronavirusom. Ob okužbi je izgubil voh in okus, sicer pa je bolezen prebolel brez posebnosti. Ko se mu je povrnil apetit, si je takoj spet kupil paprike. “Doma sem jih vzel iz vrečke in že takoj zaznal čuden, smrdeč vonj. Povohal sem jih še od bližje in res so mi močno smrdele,” pravi.
Prepričan je bil, da je nekaj narobe s paprikami, zato jih je vrgel v smeti. Nato pa si jih je čez nekaj časa znova kupil in spet so mu smrdele. Ugotovil je, da s paprikami ni narobe nič, ampak da je za to kriv njegov voh.
Od okužbe je minilo že devet mesecev, paprike pa še vedno ne prenese. “Po dolgem času sem jih pred dnevi znova poskusil jesti, tokrat so bile to polnjene paprike.” A zgodba se je ponovila, pravi.
Kot dodaja, bo še poskušal, prepričan je, da bo zadevo premagal in v prihodnosti spet užival papriko, ki je bila pred okužbo eno od njegovih najljubših živil. Poleg paprike je nekaj časa imel težave tudi s kavo. “Okus in vonj je imela po zažganem, je pa to po nekaj mesecih minilo,” pravi Rok, ki upa, da bo tako tudi s papriko.
“Kot bi ugriznil v polža”
Malo bolje jo je odnesel 44-letni Jaka, ki od okužbe ne prenese zelene paprike, in sicer kuhane. S koronavirusom se je okužil že novembra lani. “Od takrat ne prenesem zelene kuhane paprike, še posebej v bližnji restavraciji, kjer pogosto jem,” pravi. Surovo zeleno papriko in ostalo papriko pa jé brez težav.
Okus zelene paprike v jedi ga ne moti, ne prenese pa njenega okusa in strukture, ko jo pregrizne. “Kot bi ugriznil v polža,” pravi.
Ko je zbolel, je tudi on izgubil voh in okus, ki pa sta se kmalu po prebolelem covidu-19 povrnila. Med boleznijo je izgubil nekaj kilogramov, sicer pa večjih težav zaradi bolezni ni imel.
Več kot leto po okužbi ima paprika še vedno “hecen okus”
30-letni Nejc je covid-19 prebolel lani junija. Po tem je bil še tri mesece brez vonja, sicer pa pravi, da je bolezen prebolel v blažji obliki. Pred okužbo ni bil velik ljubitelj paprike, jo je pa jedel občasno. Po okužbi paprike ni mogel jesti približno pol leta. To je pripisoval slabšemu vonju in posledično okusu.
Zdaj papriko znova jé, “ima pa še vedno hecen okus”, pravi.
Koronavirus lahko neposredno vpliva na okušalne strukture v sluznici
Predstojnik katedre za nevrologijo na ljubljanski medicinski fakulteti Zvezdan Pirtošek pojasnjuje, da bi lahko šlo pri naših sogovornikih za direktni učinek koronavirusa na okušalne strukture v ustni sluznici, in sicer v primeru paprike na kemestetične receptorje za kapsicum, ali pa morda tudi za prizadetost dela živčevja nad nosom.
Kot pojasnjuje Pirtošek, nam edinstven, celosten občutek uživanja specifične hrane omogoča medsebojna prepletenost treh fizioloških mehanizmov:
1. okušalnih receptorjev na jeziku in v ustni votlini, ki nam omogočajo zaznavo petih okusov: sladkega, grenkega, slanega, kislega in okusa ‘umami’ (mesni okus, ki ga povzroča glutaminska kislina, pogosta v beljakovinsko bogatih jedeh);
2. vonjalnih receptorjev, ki so na vohalnih (olfaktornih) celicah na vohalni sluznici v zgornji nosni votlini. Receptorje vonja v nosni sluznici obdajajo podporne celice, ki so prav tako izjemnega pomena za proces vonja,
3. receptorjev za dotik oziroma temperaturo (kemesteza), ki so odgovorni za sposobnost zaznavanja dražilnih snovi, kot sta amonijak ali mentol, pa tudi občutka paprike, ki vsebuje spojino kapsicum, in pekočega občutka pekočih paprik, ki vsebujejo spojino kapsaicin.
Zavestna zaznava se dokončno oblikuje v možganih, kamor segajo podaljški oziroma aksoni celic, ki izhajajo iz zgornjih treh skupin receptorjev, pojasnjuje Pirtošek.
Kako lahko koronavirus vpliva na okus in voh
Kot pravi nevrolog Zvezdan Pirtošek, so lahko pri okužbi s koronavirusom različne klinične slike:
– popolna odsotnost vonja ali okusa: anozmija oziroma agevzija,
– oslabljen občutek vonja ali okusa: hipozmija oziroma hipogevzija,
– občutek vonja ali okusa, ki ga objektivno ni, npr. zažgan toast: fantozmija oziroma fantogevzija,
– kvalitativno spremenjen vonj ali okus; vonj ali okus po nečem drugem: parozmija oziroma paragevzija,
– intenzivno neprijeten, odbijajoč vonj ali okus (bodisi ob določeni jedi ali pa tudi brez dražljaja): kakozmija oziroma kakogevzija.
Kot dodaja Pirtošek, mehanizem vpliva koronavirusa na voh in okus sprva ni bil jasen, saj je taka motnja pogosta tudi pri drugih, do nedavnega bolj običajnih virozah (rinovirusi, virusi influence, parainfluence …).
“Običajno je vzrok zamašen, težje prehoden nos zaradi vnetja sluznice (‘lokalni’ vzrok), redkeje pa lahko virus neposredno okvari tudi možganske poti in centre (‘centralni’ vzrok),” pojasnjuje.
Koronavirus največkrat napade le oporne celice v vohalni sluznici
Čeprav študije še potekajo, je mehanizem motenj vonja pri koronavirusu precej raziskan, dodaja. “Ko sta prizadeta predvsem vonj in okus, koronavirus napade predvsem oporne celice v vohalni sluznici. Pri bolnikih, ki – redkeje – navajajo izrazite motnje okusa (npr. paprike) brez motenj voha, je verjetnejši direktni učinek na okušalne strukture v ustni sluznici – v primeru paprike na kemestetične receptorje za kapsicum in kapsaicin – ali pa morda prizadetost dela živčevja nad nosom oziroma retronazalna inhibicija,” pojasnjuje.
Lahko so prizadete tudi centralne poti v možganih
Pri tistih bolnikih, ki imajo spremljajoče znake prizadetosti možganov (zmedenost, motnje spomina, orientacije), pa ni izključena tudi prizadetost centralnih poti v možganih, bodisi zaradi vnetja, manj verjetno pa težave povzroči neposredno virus sam, še dodaja Pirtošek.
Večina teh motenj se sicer popravi v nekaj tednih.
“Pomembno je, da v času, ko bolnik ne vonja, posebno pazljivo ravna s plini ali pokvarjeno hrano,” opozarja.
Pomaga lahko vonjalni trening
Kot pravi naš sogovornik, se je pri vrnitvi voha in okusa za precej učinkovitega pokazal tako imenovani ‘vonjalni trening’; sistematično vonjanje snovi, na primer različnih aromatičnih esenc (npr. vsako vonjavo 20 sekund dvakrat dnevno).
Kot še pravi, je pri izgubi voha in okusa le redko potrebna pomoč zdravnika, trenutno pa študije preiskujejo učinek nekaterih zdravil (npr. steroidov ali vitamin A intranazalno, natrijevega citrata …).
“Natančnih terapevtskih priporočil pa še nimamo,” še dodaja predstojnik katedre za nevrologijo na ljubljanski medicinski fakulteti Zvezdan Pirtošek.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje