Sončni paneli na premogovniških jezerih, protihrupnih ograjah ob avtocesti, na kmetijskih in gozdnih zemljiščih, na odlagališčih. Vlada vidi veliko potenciala za postavitev sončnih elektrarn in v državni zbor pošilja zakon, ki naj bi olajšal, da ga tudi izkoristimo. Danes je namreč, kot pravijo, Slovenija pri nameščanju obnovljivih virov energije v zaostanku tudi ali predvsem zaradi zapletenega in dolgotrajnega umeščanja v prostor.
Predsednik vlade Robert Golob je v predvolilni kampanji napovedoval “totalno solarizacijo” Slovenije. Slabo leto dni kasneje vlada v državni zbor pošilja predlog zakona o umeščanju naprav za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov energije (OVE). Spisali so ga na ministrstvu za okolje, podnebje in energijo Bojana Kumra.
Ta zakon skupaj z zakonom o infrastrukturi za alternativna goriva in spodbujanju prehoda na alternativna goriva v prometu, ki naj bi spodbudil razvoj trga električnih vozil, po oceni ministrstva predstavlja ‘mini energetsko reformo’.
Vse višji cilji, mi pa stopicamo
Skupna instalirana moč sončnih elektrarn v Sloveniji je zadnja leta rasla. Konec leta 2021 je znašala 466 megavatov (MW), kar je 25 odstotkov več kot leto pred tem (371 MW). Lani je bila rast verjetno še večja, a uradnih podatkov o instalirani moči še ni.
Kljub temu pa prispevek sončnih elektrarn k skupni količini proizvedene električne energije ostaja relativno majhen: v letu 2021 so proizvedle 302 gigavatni uri (GWh) elektrike, kar je 1,9 odstotka celotne proizvodnje. Za primerjavo: jedrska elektrarna v Krškem s 700 MW moči (tretjino več, kot so jo imele sončne elektrarne) je proizvedla 5.700 gigavatnih ur ali 37 odstotkov celotne slovenske proizvodnje elektrike (polovico sicer pošiljamo Hrvaški).
Na ministrstvu, kjer so lani naročili pripravo nove strategije razvoja energetike, Nacionalnega in podnebnega načrta (NEPN), so odločeni, da mora Slovenija močno povečati število sončnih elektrarn. Pri tem navajajo vrsto razlogov.
1. Slovenija, ki bi morala po evropskih pravilih lani 25 odstotkov energije pridobiti iz obnovljivih virov, zaradi nedoseganja tega cilja plačuje. Ker smo dosegli le 24,64 odstotka, smo manjkajoči delež “kupili” od Češke in zanj plačali dobra dva milijona evrov.
2. Globalni trend gre jasno v smeri OVE, mi pa tu zaostajamo, pravijo na ministrstvu. Kot izhaja iz Umarjevega poročila o razvoju za leto 2022, se je delež rabe OVE v Sloveniji od leta 2005 do 2020 povečal najmanj med članicami EU. Povprečje EU je 20 odstotkov, mi pa smo prišli na zgolj 5 odstotkov.
3. Cilji glede OVE se bodo povečevali, pravijo na ministrstvu, kar pomeni, da bo v primeru neukrepanja Slovenija vse bolj zaostajala. Že obstoječi Nacionalni energetski in podnebni načrt predvideva, da bomo delež do leta 2030 povečali na 27 odstotkov, v novem pa bi se lahko cilj dvignil na 40 do 45 odstotkov do leta 2030. “V prihodnje bi nedoseganje ciljev OVE Slovenijo lahko stalo na desetine milijonov evrov letno,” menijo na ministrstvu.
4. Sprejetje zakonskega predloga je po navedbah ministrstva tudi predpogoj za črpanje sredstev iz evropskega sklada za okrevanje in odpornost, saj je država dolžna skrajšati postopke za postavitev naprav na OVE in spodbuditi njihovo rabo.
5. Po mnenju ministrstva pa je vojna pokazala na še en smisel vlaganj v OVE: samooskrbo. “Odvisnost od uvoza energentov se je v zadnjem času, predvsem zaradi vojnih razmer, pokazala kot izjemno problematična in zaskrbljujoča,” zapišejo, kot rešitev pa v Bruslju vidijo zgolj gradnjo lastnih proizvodnih virov iz OVE v najkrajšem času.
Sistemski operater distribucijskega omrežja je nedavno potrdil desetletni načrt vlaganj, v katerem piše, da bomo tudi ali predvsem zaradi zelenega prehoda v 10 letih morali v omrežje vložiti 3,5 milijarde evrov, kar viša celotne stroške naložbe v obnovljive vire. Denarja za to pa še nimamo: letos distributerji predvidevajo za 70 milijonov evrov investicijskih vlaganj, po načrtu bi morali vložiti 190 milijonov evrov. Kot smo pisali, na ministrstvu računajo, da bodo distributerji pospešili vlaganja in jih financirali tudi z zadolževanjem.
Kompleksno umeščanje in nasprotovanje lokalcev
Na ministrstvu ugotavljajo, da večji razmah obnovljivih virov pri nas ovirajo administrativni postopki, pa tudi kompleksna faza prostorskega načrtovanja oziroma priprave prostorskih izvedbenih aktov. “Pobude za načrtovanje se pogosto podajo na področjih s statusi zavarovanj oziroma omejujočimi pravnimi režimi,” pravijo. Tu prihaja celo do kolizije stališč državnih organov, ki se znajdejo na različnih bregovih, to pa podaljša postopke.
Minister Kumer je prejšnji teden izpostavil tudi tako imenovan efekt “nimby” (ang. not in my back yard – ne na mojem dvorišču), ki pomeni, da prebivalci ne želijo nove infrastrukture v bližini domov.
Želja ministrstva je, da se kar najbolj odpravijo ovire za to fazo postopka.
Možnosti za postavitev plavajoče fotovoltaike je ministrstvo na podlagi pripomb v javni obravnavi zožilo na premogovniška jezera v Šaleški regiji.
Fotovoltaika na avtocestne ograje, travnike, premogovniška jezera
Zakon predvideva, da bo država na podlagi predhodno izvedene študije določila prednostna območja, ki so (potencialno) primerna za postavitev sončnih in vetrnih elektrarn. Lokacije bo presojala tako z vidika potenciala sonca oziroma vetra kot z vidika omejitev oziroma pravnih režimov v prostoru (na primer okoljskih in naravovarstvenih).
Z institutom ‘spremljajoče energetske dejavnosti’ pa zakon dovoljuje umestitev fotovoltaike na:
- protihrupnih ograjah avtocest (pri čemer je pogoj, da naprava ne ovira vzdrževanja in bodočega razvoja ceste),
- premogovniških jezerih (predlog zakona je sprva predvideval širšo rabo plavajočih elektrarn, na podlagi pripomb v javni obravnavi pa je ministrstvo to zožilo na premogovniška jezera v Šaleški regiji; za postavitev elektrarne bo potreben ustrezen prostorski akt in dovoljenja),
- vodovarstvenem območju (imamo tri različne podkategorije vodovarstvenih območij, v tretji, ki je najmanj rigorozna, bi zdaj lahko gradili sončne elektrarne, pri čemer bi investitor še vedno moral pridobiti vodno soglasje, izvesti zaščitne ukrepe, napravo bi lahko čistil le z vodo),
- kmetijskih zemljiščih, kjer so po navedbah vira na ministrstvu prisluhnili povpraševanju kmetov po agro fotovoltaiki, a pogoji se zdijo precej omejujoči: elektrarne bodo možne predvsem na zemljiščih v zaraščanju ali travnikih slabše kakovosti (z boniteto do vključno 30 točk); tlorisna površina elektrarne bo morala biti najmanj hektar, obenem pa bo lahko prekrila maksimalno šest odstotkov zemljišča (za primerjavo, v Nemčiji je meja 15 odstotkov); sončne panele na kmetijskih zemljiščih bo dovoljeno čistiti samo z vodo, investitor bo moral pred postavitvijo dobiti dovoljenje kmetijskega ministrstva,
- zaprtih odlagališčih odpadkov: tu ministrstvo vidi velik potencial, saj gre za izkoriščanje površin, ki so že ‘razvrednotene’; preverjajo pa, ali druga zakonodaja to dopušča,
- gozdnih zemljiščih: ker ta pokrivajo velik del države; omenjajo predvsem vetrne elektrarne, s postavitvijo katerih gozd ohrani primarno funkcijo, menijo, dovozne poti pa so lahko tudi požarna preseka.
Gre praviloma za spremljajočo rabo na območjih, kjer določbe področne zakonodaje tovrstno umeščanje (pogosto z mislijo na velike, tradicionalne energetske objekte) preprečujejo, zato po mnenju ministrstva obstaja neizkoriščen potencial.
Preberite še: Zakaj sončne elektrarne na jezerih morda niso dobra ideja?
Obvezno na strehe in parkirišča
Zakon predvideva obvezno postavitev fotonapetostnih naprav na nove objekte in parkirišča, katerih površina presega tisoč kvadratnih metrov. Po preteku ustreznega prehodnega obdobja pa tudi na obstoječe velike strehe ter odprta parkirišča, velika več kot 1.700 kvadratnih metrov.
Tu bodo elektrarne lahko načrtovane ne glede na določbe prostorskih izvedbenih aktov. Pogoj bo seznanitev in sodelovanje javnosti, vladna uredba (ta ima naravo uredbe o prostorskem redu) ter spoštovanje področne zakonodaje, vključno z zahtevano pridobitvijo področnih upravnih odločb, ki jih je treba pridobiti pred posegom.
Pred namestitvijo fotonapetostnih naprav na streho bo moral investitor odstraniti morebitno azbestno kritino.
Rahljanje regulatornih zahtev
Ministrstvo s predlogom zakona odstranjuje tudi določene korake v postopku umeščanja v prostor, ki so jih ocenili za nepotrebne. Med drugim zvišuje mejo za obvezno izvedbo “predhodnega postopka” (v tem se ugotavlja, ali je potrebna presoja vplivov na okolje). Ministrstvo pravi, da ima postavitev sončne elektrarne “relativno majhne vplive na okolje”, zaradi česar je trenutna meja postavljena prenizko.
Spremembe se obetajo tudi pri čezmejni presoji. Ministrstvo navaja, da projekti vetrnih elektrarn, ki so vsaj en kilometer oddaljeni od državne meje, še posebej pa projekti sončnih elektrarn, praviloma nimajo čezmejnega okoljskega vpliva, zato se v predlogu zakona vzpostavlja domneva, da izvedba tovrstnih projektov ne vpliva pomembno na okolje v državi članici. Na pobudo ministrstva ali druge države se lahko čezmejna presoja vseeno izvede.
Na vprašanje, ali so organi, ki praviloma vodijo te postopke, seznanjeni s spremembami in se z njimi strinjajo, so nam na ministrstvu pojasnili, da je ta del zakona medresorsko usklajen.
V večstanovanjski stavbi oziroma v pogojih etažne lastnine se medtem dosedanji pogoj 100-odstotnega soglasja za postavitev sončnih elektrarn niža na 75 odstotkov. Zakon naj bi tudi olajšal pridobitev brezplačne služnosti ali stavbne pravice na objektih v javni lasti, ko so člani samooskrbne skupnosti za oskrbo z energijo iz OVE zgolj fizične osebe nevladne organizacije ali samoupravna lokalna skupnost.
Kdor bo želel sončno ali vetrno elektrarno postaviti na registriranem arheološkem najdišču, pa ne bo več potreboval kulturnovarstvenega soglasja (če pri postavitvi ne bo posegal v tla in na območju ne velja drug varstveni režim).
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.