V odboru Evropskega parlamenta so pobudniki predstavili peticijo, s katero želijo v Slovenijo vrniti dan spomina na žrtve komunističnega nasilja. Peticijo bo odbor poslal tako Evropski komisiji kot slovenski vladi.
Odbor Evropskega parlamenta je peticijo, katere pobudnica je bila evropska poslanka Romana Tomc (EPP/SDS), sprejel decembra lani. Odtlej je zbrala 1955 podpisov, kar je največ med vsemi peticijami lani, je na seji odbora za peticije v Bruslju danes potrdila njegova predsednica Dolors Montserrat (EPP).
Prvopodpisani Mitja Ferenc, predstavnik evropske komisije, je v predstavitvi peticije opisal dogajanje v Sloveniji po drugi svetovni vojni in svoje delo pri odkrivanju povojnih grobišč ter opozoril, da je odnos do žrtev komunističnega sistema v Sloveniji drugačen kot do žrtev nacizma in fašizma, saj nimajo niti pravice do groba in izdaje mrliških listov.
Z lansko ukinitvijo dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja je vlada po njegovih besedah zanikala obstoj žrtev ne le povojnih pobojev, ampak različnega komunističnega nasilja, ter jih potisnila v neobstoj in tišino, njihovim svojcem pa vzela javni spomin.
Pobudniki peticije se zavzemajo za ponovno uvedbo tega dneva in na Evropski parlament so se obrnili, ker so bili njihovi pozivi vladi doslej neuspešni. “Z obeležitvijo v veliko meri zamolčanih žrtev komunizma nihče ne bo nič izgubil, pač pa bi kot družba prekinili ideološko ločevanje mrtvih na naše in na tiste, ki si ne zaslužijo niti groba niti spomina,” je dejal Ferenc in menil, da bi šlo za velik civilizacijski korak naprej. Obenem pa je poudaril, da so na nacionalni ravni za vprašanje ohranjanja spomina in obravnave zločinov pristojne vlade držav.
Kaj o peticiji meniji evropski poslanci?
V razpravi, ki je sledila, je več poslancev izrazilo podporo peticiji, češ da je kultura spominjanja pomembna za razumevanje sedanjosti in pot naprej. Peter Jahr (EPP) je dejanje slovenske vlade označil za nevredno demokracije. Tudi Maestre Martin de Almagro (S&D) je spomnila na nujno spominjanje na žrtve vseh totalitarnih režimov in izrazila podporo peticiji.
Klemen Grošelj (Renew/Svoboda) se strinja, da so žrtve treh velikih ideologij 20. stoletja pomembna tema, dvomi pa, da bi to moral obravnavati Evropski parlament, zlasti ker da gre za “očitno manipulacijo v okviru predvolilne kampanje SDS”. Po njegovem prepričanju je to vprašanje postalo predmet “cenenega dnevno-političnega pridobivanja političnih točk”, medtem ko bi ga bilo treba obravnavati z določeno mero spoštovanja.
Podobno njegova strankarska kolegica Irena Joveva (Renew/Svoboda) ki poudarja pomen peticij, a dodaja, da je tematika danes predstavljene pobude “spolitizirana za namen ideoloških vprašanj ter kulturnega boja”. Želi si, da bi se “prizadevanja, ki jih v to peticijo odkrito usmerja določena politična stranka, raje usmeri v druga bolj aktualna vprašanja”.
Peticije ne podpira niti Matjaž Nemec (S&D/SD), ki jo prav tako vidi kot predvolilno potezo stranke SDS, ki da preko Evropske ljudske stranke v Evropski parlament vnaša ideološke, notranjepolitične vsebine, z namero ustvarjanja razdvajanj in spodbujanja populističnih manevrov.
Ljudmila Novak (EPP/NSi) obžaluje, da je bila tema uvrščena na dnevni red odbora za peticije, češ da je problem pobojev, pokopa in spomina na slovenske povojne in medvojne žrtve problem, ki bi ga morali najprej z vsem spoštovanjem do žrtev reševati v Sloveniji in ne na evropski ravni. Ne odobrava niti zlorabe te teme za notranjepolitični ideološki boj. Želi pa si, da bi bile vse žrtve pokopane na dostojen način in tudi na ljubljanskih Žalah.
Peticijo medtem v celoti podpira Franc Bogovič (EPP/SLS), ki je vesel, da je prišla na dnevni red odbora za peticije. “Zame je povsem nerazumljivo, da je bil dan spomina na žrtve povojnega komunističnega obdobja v Sloveniji ukinjen s strani vlade, zato je prav, da na to potezo vlade, ki je v nasprotju z vrednotami EU, opozorimo in jo obravnavamo v Evropskem parlamentu,” je dodal.
Odbor Evropskega parlamenta za notranje zadeve je danes sicer podprl tudi evropski pakt o azilu in migracijah, ki vključuje osem predlogov uredb in en predlog direktive. Uredba o upravljanju migracij in azila, ki bo nadomestila dublinsko uredbo, predvideva obvezno solidarnost z državami članicami, ki se bodo znašle pod migracijskim pritiskom. Druge države članice bodo lahko sprejele prosilce za azil iz te države ali pa zagotovile finančni prispevek v višini okoli 20.000 evrov. Prispevale bodo lahko tudi na druge načine. Sedaj so na vrsti še članice v Svetu EU in Evropski parlament, ki bi lahko pakt dokončno sprejel na plenarnem zasedanju v aprilu, kar pa velja za formalnost.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje