Prihodnji teden bodo odločitev o pripojitvi k zmagovalki aprilskih državnozborskih volitev Gibanju Svoboda sprejeli v LMŠ, teden dni kasneje še v SAB. Kot zadnja bo projekt potrdila Golobova stranka, s tem pa bo odprta pot za izbris LMŠ in SAB iz registra političnih strank. Stranki, ki v nazivu nosita ime svojega predsednika oziroma predsednice, na aprilskih volitvah pa so ju volilci postavili pred vrata parlamenta, bosta prenehali obstajati.
Združevanje strank se je v slovenskem političnem prostoru doslej zgodilo le redko. Zgodba je običajno drugačna: pred državnozborskimi volitvami se zlasti v levosredinskem delu političnega prostora vedno znova rojevajo nove stranke, ki se naglo vzpnejo, nato pa kmalu izginejo s političnega prizorišča ali pa životarijo na njegovi margini. Edina velika združitev se je zgodila marca 1994, ko se je Drnovškova Liberalno demokratska stranka (LDS) povezala z Bavčarjevo Demokratsko stranko (DS), Tancigovimi Zelenimi-ekološko socialno stranko (Zeleni-ESS) in Žakljevo Socialistično stranko Slovenije (SSS). Odvil se je najbolj odmeven strankarski kongres doslej – blejski kongres.
Takratni vidni član socialistov Borut Šuklje se spominja, da so pogovori o združitvi najprej stekli med njihovo stranko in Zelenimi. Kot je bilo značilno za več pomembnih političnih odločitev v 90. letih prejšnjega stoletja, so se tudi pri tem projektu nekateri osrednji dogodki odvili v gostilnah. Tako sta Šuklje in predsednik Zelenih Peter Tancig o združitvi prvič spregovorila v restavraciji Brinje za Bežigradom pozimi 1993. Kmalu se je pogovorom pridružil predsednik demokratov Igor Bavčar.
Šuklje poudarja, da je bil prvak velike LDS Janez Drnovšek do ideje o združevanju najprej zadržan; nekateri njegovi strankarski kolegi so se ji celo posmehovali. Kot dogodek, ki je odločilno prispeval k spremembi razpoloženja v LDS, pa navaja srečanje predstavnikov demokratov, socialistov in zelenih v gostilni Kovač v Tomačevem na začetku leta 1994. Pogovora se je udeležil tudi Jože Mencinger, ki so ga nagovarjali, da prevzame vodenje združene trojice strank. Zamisel o Mencingerju je bila Bavčarjeva, saj je bil ta blizu demokratom, a jim ga za predsedniško mesto ni uspelo navdušiti. Po Šukljetovih besedah je informacija o srečanju prišla v javnost, Drnovšek pa je spoznal, da postaja možnost za združitev v novo sredinsko stranko brez LDS vse bolj realna. Sledil je klic takratnega generalnega sekretarja LDS Gregorja Golobiča v zgodnjih jutranjih urah. Šukljetu je sporočil, da ga je še nekoliko bolj zgodaj poklical Drnovšek in mu naročil, da je napočil čas za pogovor o tesnejšem političnem sodelovanju levosredinskih strank. “Drnovšek se je odločil, Golobič je izpeljal,” dodaja Šuklje.
“Drnovšek je razmišljal strateško,” poudarja nekdanji vidni član LDS Bogdan Biščak. Po njegovih navedbah so Drnovška kot predsednika vlade zares zanimale tri stvari: mednarodni položaj Slovenije, ekonomsko-socialne razmere in politična stabilnost države. K tej stabilnosti pa naj bi pomembno prispevala prav združitev četverice levosredinskih strank.
Ocene, kako pomembna je bila takratna združitev in kakšne so bile njene posledice, so med bivšimi člani LDS različne. Takratni šolski minister in eden najmočnejših članov LDS Slavko Gaber meni, da je bila združitev dobra tako za stranko kot za Slovenijo. “LDS se je še utrdila kot najmočnejša stranka. Seveda je združevanje že v času njegovega načrtovanja prineslo notranjo dinamiko in sprožilo vprašanje, kam bo krenila stranka. Mislim pa, da je LDS, ki tedaj ni bila več samo ZSMS, v dobršni meri obdržala svojo linijo,” pravi Gaber.
Biščak se z oceno o pomembnosti združitve tako za LDS kot za Slovenijo strinja. Pri tem, kot pravi, nima v mislih rezultata, ki ga je LDS dosegla po združitvi, saj ta nikoli ni seštevek prejšnjih rezultatov posameznih strank. Spomnimo, da je Drnovškova stranka na volitvah leta 1992 dobila 23,5 odstotka glasov, če k temu prištejemo še takratne glasove demokratov, zelenih in socialistov, pa pridemo do 35 odstotkov. Na volitvah leta 1996 je združena LDS zbrala 27 odstotkov glasov. Se pa zdi Biščaku mogoče, da LDS, če ne bi bilo združitve, kljub volilni zmagi leta 1996 ne bi uspelo sestaviti vlade. Državni zbor je bil namreč razdeljen na dva enaka dela: pomladne stranke (SLS, SDS in SKD) so imele 45 poslanskih mest, enako število pa so zbrale vse ostale stranke, vključno s predstavnikoma narodnih skupnosti. Po Biščakovi oceni ni mogoče izključiti, da bi Bavčarjevi demokrati, če bi se samostojno podali na volitve in bi se uvrstili v parlament, stopili na stran pomladnih strank in omogočili oblikovanje njihove vlade. Z združitvijo je torej LDS po Biščakovi oceni dobila moč in stabilnost, kar ji je omogočilo, da je vodila vlado še deset let.
Drugače razmišlja Vika Potočnik, ki je bila do projekta združevanja skeptična. Bivša podpredsednica tako samostojne kot nato združene LDS pravi, da ni privolila v matematično seštevanje glasov in se je zavedala, da bo ta projekt spremenil karakter stranke. Pogledi demokratov in tudi socialistov so se namreč v marsičem razlikovali od pogledov LDS, še zlasti od zavzemanj njene ZSMS linije. Po besedah Potočnik so bila razhajanja najbolj opazna na področju obrambe, ženske politike, civilne družbe … Kot negativno posledico združitve navaja tudi bohotenje lobijev in neusmiljen lov na pozicije. Vse to je po prepričanju Vike Potočnik odločilno prispevalo, da je LDS po izgubi oblasti razpadla in so njeni vidni predstavniki prebegnili k drugim strankam.
Do združitve štirih strank je imel zadržke tudi Jožef Školč, ki je do prihoda Janeza Drnovška vodil LDS. Po njegovi oceni je imel sicer projekt tako pozitivne kot negativne plati: na kratek rok je stranko okrepil, kar je prepričalo pragmatičnega Drnovška, na dolgi rok pa ji ni pomagal preživeti in je še pospešil njen konec. Školč meni, da je združitev zmanjšala pripadnost znotraj LDS in okrepila nesoglasja v stranki. “Ko LDS ni mogla več deliti kolača, je začela pokati prav po združitvenih šivih,” dodaja Školč.
Nekateri, ki so bili do združitve skeptični, menijo celo, da je bila za razpad LDS odločilna prav velika moč, ki jo je stranka pridobila z združitvijo in zaradi katere so se začeli njeni predstavniki ukvarjati predvsem sami s seboj. Biščak se z navedbami, da je bilo za LDS usodno ukvarjanje same s sabo, strinja. Vendar pa tega ne pripisuje moči, ki ji jo je prinesla združitev, temveč odsotnosti zunanjih izzivov. “Tudi podjetje, ki postane premočno in nima zunanjih izzivov, se začne ukvarjati z notranjimi prerazporeditvami,” poudarja
Sorodnosti in razlike združevanja pred 28 leti in danes
Skupna točka združevanja pred 28 leti in tokratnega povezovanja Gibanja Svoboda, LMŠ in SAB je, da v zvezo vstopa največja parlamentarna stranka z zelo močnim liderjem in nekaj poraženk volitev. Leta 1992 so socialisti izpadli iz parlamenta, zeleni in še zlasti demokrati, ki so se radi prikazovali kot osrednja pomladna stranka, pa kljub uvrstitvi v državni zbor z rezultatom niso mogli biti zadovoljni. Zeleni so dobili pet, demokrati šest poslanskih mest.
Do LMŠ in SAB so bili volilci na zadnjih državnozborskih volitvah še bolj neizprosni – obe so postavili pred parlamentarni prag. Na drugi strani je zmagovita Golobova stranka zbrala precej višjo podporo, kot jo je na volitvah leta 1992 dobila LDS. “Motivator takratnega in tokratnega združevanja so volilni rezultati,” ugotavlja najverjetnejši bodoči generalni sekretar Gibanja Svoboda in nekdanji poslanec LMŠ Brane Golubović.
Omenjenemu razmerju moči je mogoče pripisati opazne razlike v obliki povezovanja in v pogajalskih izhodiščih. Tako je bil dogodek pred 28 leti označen kot združevanje in so vztrajno poudarjali enakopravnost partnerjev. Predsedniki treh manjših strank (Igor Bavčar, Peter Tancig in Viktor Žakelj) so postali podpredsedniki LDS. Ker demokrati niso privolili, da bi ostalo staro ime stranke, se je Liberalno demokratska stranka preimenovala v Liberalno demokracijo Slovenije. Zeleni so iztržili kanček zelene barve v znaku stranke. Spremembe se torej niso zgodile pri kratici stranke (LDS) – ter na mestu njenega predsednika in generalnega sekretarja.
Igor Bavčar si je po besedah naših sogovornikov sicer močno prizadeval, da bi druga najpomembnejša strankarska funkcija – mesto generalnega sekretarja LDS – pripadla njemu, vendar Golobič v to nikakor ni privolil. Na Golobičevo stran je moral stopiti prvak LDS – ne nazadnje je prav Drnovšek, ki je stranko razumel kot nujno zlo za dosego oblasti, ob prevzemu vodenja LDS leta 1992 zahteval, da je njen generalni sekretar Golobič. Po besedah naših virov se je Golobič Bavčarjevi zahtevi po zasedbi mesta generalnega sekretarja tako odločno uprl predvsem zato, ker je v njej prepoznal težnjo demokratov po prevzemu LDS. Da med tema dvema nekoč vidnima politikoma LDS ni bilo “kemije”, je bilo mogoče zaznati tudi slabo desetletje kasneje. Prav Golobič je namreč Drnovška prepričal, da je za svojega naslednika na čelu vlade izbral Toneta Ropa in ne Bavčarja, kot je nameraval.
Pri najnovejšem projektu Golobove stranke pa ne gre za združitev, temveč za pripojitev LMŠ in SAB Gibanju Svoboda. Ime in znak največje vladne stranke bosta ostala nespremenjena, predsednika pripojenih strank Marjan Šarec in Alenka Bratušek bosta kot ministra iz kvote Gibanja Svoboda sicer sedela v svetu stranke, kakšen višji strankarski položaj pa jima ne bo pripadel. Gre torej za čisti prevzem LMŠ in SAB s strani Gibanja Svoboda. Vse to kaže, da imata LMŠ in SAB oziroma njuni vodilni predstavniki v sedanjem projektu precej manjšo težo, kot so jo imeli demokrati, zeleni in socialisti oziroma njihovi najvidnejši ljudje v projektu združevanja z LDS.
Bogdan Biščak na vprašanje, kaj bo tokratna pripojitev prinesla obema poraženkama volitev in kaj Gibanju Svoboda, odgovarja, da bo tistim predstavnikom LMŠ in SAB, ki so si zagotovili ministrske in druge položaje, prinesla politični obstanek. Gibanju Svoboda pa po njegovi oceni ne bo prinesla prav veliko: Golob bi namreč lahko tudi brez tega projekta pritegnil kadre LMŠ in SAB, ki jih želi v svojih vrstah, bojazen, da bi ti stranki na prihodnjih volitvah Gibanju Svoboda odvzeli del glasov, pa se mu zdi odveč. Vendar pa ta ocena po Biščakovih besedah velja, če gre za ozke partikularne interese Golobove stranke. “Če gledamo z vidika politične stabilnosti države, ta pripojitev nedvomno prinaša koristi tudi Gibanju Svoboda, saj mu bo olajšala vladanje,” dodaja Biščak.
V bližnji preteklosti je nekaj poskusov povezovanja liberalnih strank že bilo. Tako je Bratušek kot predsednica Zavezništva AB – takšno ime si je stranka nadela prav z mislijo na zavezništvo z drugimi levosredinskimi političnimi akterji – pred volitvami leta 2014 pobudo za povezovanje naslovila na takratnega prvaka SMC Mira Cerarja in na predsednika stranke Verjamem Igorja Šoltesa. A sta ji oba dala košarico. Pet let kasneje se je nakazovala priložnost, da se združitev LMŠ, SMC in SAB zgodi prek oblikovanja skupne liste za evropske volitve. Sestanek, na katerem naj bi skovali načrt za skupni nastop, pa se je po vsega nekaj minutah klavrno končal: Šarec je pod vplivom javnega mnenja, ki je bilo tedaj bistveno bolj naklonjeno LMŠ kot SAB in SMC, Alenki Bratušek in Miru Cerarju sporočil, da s partnerstvom ne bo nič. Tako so bile v času Šarčeve vlade kar tri od petih koalicijskih strank članice evropske liberalne družine Alde (LMŠ, SMC in SAB), združiti pa se niso bile sposobne.
Golubović je prepričan, da bi po letošnjih državnozborskih volitvah do povezovanja liberalnih strank prišlo, tudi če bi LMŠ in SAB prestopili parlamentarni prag. Ker se to ni zgodilo, se mu zdi projekt oblikovanja enotne liberalne stranke še bolj samoumeven. “Javnost je v zadnjih dveh letih od levosredinske politike jasno zahtevala, da se poveže in s tem konsolidira ta del političnega prostora. Razplet volitev je to zahtevo še potrdil. Volilci so sporočili, da imajo dovolj vrtičkarstva. S tem, ko so dali glas Robertu Golobu, so mu dali tudi glas, da poveže liberalni blok,” pravi najverjetnejši bodoči generalni sekretar Gibanja Svoboda.
Robert Golob je odločitev organov stranke o pripojitvi LMŠ in SAB pospremil z besedami, da se je od razpada LDS levosredinski politični prostor za vsake volitve na novo definiral, kar je pomenilo, da so bili z ustanovitvijo nove stranke zavrženi dotedanje strokovno znanje in strokovni kadri z izkušnjami iz javnih sistemov. “Želimo združiti celoten levosredinski prostor z namenom dolgoročne zgodbe, ki bo preživela naslednjih šest mandatov. Zato je najpomembnejše, da se umaknejo stranke, ki imajo v svojem imenu ime predsednika,” je v intervjuju za Odmeve na TVS dejal Golob. Dodal je še, da volilci na dolgi rok želijo stabilizirati levosredinski politični prostor, da se ne bo na vsakih volitvah pojavila nova stranka. “Zaslužijo si, da imamo stabilno stranko. Njeni predsedniki se bodo lahko menjali, stranka pa bo ostala,” je poudaril v pogovoru za POP TV.
Tudi Slavko Gaber ocenjuje, da Slovenija nujno potrebuje stabilno levosredinsko stranko. To po njegovih navedbah ne pomeni nujno, da se bo ta več mandatov ohranila na oblasti, temveč da bo to “stranka, ki bo štela”. Ob tem pa opozarja, da se mora Golob, če želi uresničiti napovedi o dveh mandatih sedanje koalicije, zavedati potrebe po relativno močnih koalicijskih partnericah SD in Levici.
Poskusi in združitev za kratek čas
Poskusi združevanja političnih strank so se sicer zgodili še pred slavnim blejskim kongresom. Šuklje se spominja, kako je predsednik socialistov Viktor Žakelj predsedniku takratne Socialdemokratske stranke Slovenija (SDSS) Jožetu Pučniku predstavil idejo o oblikovanju močne socialdemokratske stranke, Pučnik pa je tej zamisli prikimal. Enemu od pogovorov na to temo, ki je potekal v restavraciji hotela Union, je po Šukljetovih navedbah prisostvoval tudi Janez Janša. Kasneje se je Pučnik o združitvi socialdemokratskih strank pogovarjal tudi s SDP (sedanji SD). A so vsi tovrstni načrti z Janševim prevzemom vodenja SDSS padli v vodo, stranko pa je premaknil na politično desnico.
Edina pomembnejša združitev v desnem delu političnega prostora se je zgodila leta 2000: v skupno stranko sta vstopili SLS in SKD. Ideja o tej združitvi se je sicer pojavila že bistveno prej: na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja jo je zlasti odločno zagovarjal takratni predsednik SLS Ivan Oman. Vendar v njegovi stranki za takšen projekt tedaj ni bilo posluha, kar je bil tudi razlog, da je Oman odstopil z njenega čela. Tudi združitev leta 2000 pa je bila sila kratkega daha. Ko so poslanci združene stranke omogočili, da se je s spremembo ustave ohranil proporcionalni volilni sistem, sta podpredsednika SLS+SKD Andrej Bajuk in Lojze Peterle iz stranke izstopila. Skupaj s še nekaterimi somišljeniki zlasti iz vrst bivše SKD sta ustanovila NSi.
Franc Zagožen, ki je bil na združitvenem kongresu v ljubljanski Festivalni dvorani leta 2000 potrjen za predsednika SLS+SKD, je dobrih deset let kasneje za Dnevnikov Objektiv jasno povedal, da je bila združitev projekt Janeza Janše v povezavi s Cerkvenim vrhom. “Janša je hotel prevzeti obe stranki. Uveljaviti je hotel večinski volilni sistem, iz SKD, SLS in SDS pa bi nastala ena stranka, ki bi jo vodil on,” takratno dogajanje osvetli Zagožen.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!