Porod je pomemben in intimen dogodek ženske (ali para). Kakšna je ta izkušnja, je povezano z uresničevanjem osnovnih pravic. Spoštljiv odnos, ohranjanje integritete, informiranje in možnost izbire, sobivanje z otrokom od prvega trenutka. To so le nekatere pravice porodnic in temelj za dobro porodno izkušnjo, ne glede na to, kakšen je sam porod. Tako menijo v nevladni organizaciji Naravni začetki, ki je prvič na enem mestu zbrala in navedla vse pravice porodnic. Ali se zavedamo svojih pravic? Zakaj so pomembne za porodno izkušnjo in koliko se lahko zanašamo na sistem, da jih bo spoštoval?
“Sploh nisem vedela, kakšne so pravice porodnice. Še danes ne vem,” pripoveduje 34-letna Maja, ki je pred nekaj tedni rodila drugega otroka, pred dvema letoma prvega. Prav prve porodne izkušnje se spominja z grenkim priokusom. Zaradi slabih občutkov se je na drugi porod bistveno bolje pripravila, izobrazila, kot pravi, in odpravila v drugo porodnišnico, kjer je imela lepšo izkušnjo, a tudi porod je drugače potekal, predvsem hitreje.
Očitki, da ni želela epiduralne analgezije, dejstvo, da otrok prvo noč ni mogel prespati pri njej, kritika, da je slabokrvna, ker ne je mesa, zavračanje prošnje za pomoč pri dojenju, in ker je želela otroka le dojiti, brez uporabe nadomestnega mleka, komentar “kakšna mama pa ste, da stradate lastnega otroka”. To je le nekaj primerov, ki jih izpostavi v pogovoru z nami.
Profimedia
Zmotile so jo tudi druge stvari, med drugim so ji brez natančnejše obrazložitve predrli plodove ovoje in umetno sprožili porod štiri dni po predvidenem roku. “Zaradi odnosa zdravstvenega osebja sem se počutila pod pritiskom in kritiko,” priznava. “Ne morem reči, da so tam imeli kakšno dobro besedo zame. Veliko stvari se je gotovo zgodilo, ker sem bila tako nevedna in sem slepo zaupala sistemu. Očitam si, krivim se, ker se nisem že prvič bolj izobrazila,” pripoveduje.
Zaradi epidemije in ukrepov za omejevanje širjenja koronavirusa med njeno prvo nosečnostjo šole za starše ni bilo. “Krivde ne valim na epidemijo in ukrepe,” je jasna in dodaja, da se je držala reka, da je še vsaka rodila. Prebrala je sicer med nosečnicami priljubljeno knjigo Modrost rojevanja, a kot pravi, je ta ni pripravila na vse, kar jo čaka v porodnišnici – da bo za vsako odločitev morala spraševati, zakaj so sprejeli takšne odločitve. “Če bi prvič prebrala več ali se izobrazila o svojih pravicah in ne bi samo slepo zaupala odločitvam in besedam ginekologinje, bi si gotovo lahko prvo izkušnjo naredila bolj prijetno,” še dodaja.
“Ženska, ki je rodila v isti porodnišnici, mi je pozneje povedala, da se ni strinjala s tem, da otrok prve noči ne bo spal pri njej, nato so ji to omogočili. Mi, ki smo tiho, pa očitno dobimo, kar se jim zazdi, kar pa ni pravično,” še pove in doda, da ji je še danes žal, da prve noči ni preživela ob svojem otroku. “Pravijo, da se z rojstvom otroka rodi tudi mama, torej je pomembno, da se poskrbi tudi za njo,” poudari ob tem. Porodnišnici, v kateri je rodila prvega otroka, se nikoli ni pritožila, ker pravi, da ni imela energije za to. “Na koncu si vesel, da je otrok zdrav, da je z obema vse v redu.”
Pravice niso kaprice
“Ne govorimo o kapricah, pravice niso izmišljotine ali želje porodnic, ampak ključen okvir, o katerem se ne pogajamo. Povezane so tudi s temeljnimi potrebami žensk,” poudarja dr. Zalka Drglin, doktorica ženskih študij in feministične teorije, raziskovalka na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje in predavateljica na jeseniški fakulteti za zdravstvo. Že leta se posveča kulturi rojevanja, babištvu, predporodnemu varstvu, porodu, obporodnim duševnim stiskam žensk, kot so depresija, tesnoba, spopadanje z izgubami, travmatičnim porodom, zlorabam; konceptom zdravja in različnim vidikom materinstva in starševstva. S soavtorico Ireno Šimnovec sta izvedli tudi raziskavo, ki temelji na več kot dvesto pričevanjih žensk iz vse Slovenije, na podlagi katerih sta leta 2018 pripravili preliminarno oceno stanja z naslovom Za sočutno ter porodnici in otroku naklonjeno strokovno utemeljeno obporodno skrb.
Z njo sta želeli osvetliti, kako “medikalizacija, institucionalizacija in tehnologizacija nosečnosti in poroda omogočajo določene postopke, procese in odnose, ki jih ženske doživijo kot neprimerne in v nekaterih primerih tudi kot nasilne in ki nemalokrat niso (takoj) prepoznani kot taki – tako od izvajalcev kot žensk”. Letos sta raziskavo objavili še v okviru posebnega projekta Pravica je tudi ženskega spola! na spletnem mestu praviceporodnice.org. Na spletni strani so na enem mestu zbrane in enostavno, razumljivo in pregledno utemeljene vse pravice porodnic. Ključni cilj je — tako Drglin — osnovno spoštovanje pravic žensk pri porodih, ne glede na to, kako preprost ali morda zapleten je porod.
Seznam pravic porodnic je na spletni strani praviceporodnice.org razdeljen v 12 sklopov, znotraj katerih so obrazložene in utemeljene vse pravice porodnic. Pravica do ohranjanja dostojanstva, pravica do zasebnosti, pravica do spoštljivega odnosa in ravnanja, pravica do nenasilja so le nekatere od njih. “Pomembno je, da se ženske zavedajo, da s prihodom v porodnišnico ne izgubijo svojih pravic. Še vedno ohranijo pravico do tega, da se do njih vedejo spoštljivo, da ohranjajo njihovo integriteto, da se jih nihče ne sme kar tako dotakniti, ampak jih je treba prej vprašati, da imajo pravico do neprekinjenega sobivanja z novorojenčkom, da medicinski strokovnjaki morajo povedati, kakšne posege predlagajo, in pojasniti, zakaj, prav tako imajo ženske pravico, da določen poseg sprejmejo ali zavrnejo. Seveda pa s tem prevzamejo odgovornost. Šele ko so vse te pravice izpolnjene, je mogoče govoriti o avtonomiji ženske pri porodu,” poudarja dr. Drglin.
Na njihovi spletni strani lahko preberete, katere so temeljne pravice porodnic in od kod izvirajo. Kot pravijo, vse pravice porodnic temeljijo na človekovih ter pacientovih pravicah ter sodobnih priporočilih ključnih organizacij na tem področju, na primer Svetovne zdravstvene organizacije.
Več o problematiki, ob pričevanjih žensk, pa je tudi v krovnem dokumentu z naslovom pravice porodnice, ki je dostopen na tej povezavi.
Informirana izbira in soglasje
Sogovornica sicer priznava, da v letih njihovega delovanja opaža premike k spoštljivi obporodni obravnavi. Ob tem poudarja tudi pozitivne plati javnega zdravstva, med njimi pomembne zdravstvene rezultate, kot je majhna umrljivost novorojenčkov. A znotraj javnega zdravstvenega sistema so težave, ki jih je mogoče s skupnimi prizadevanji premagati. Meni, da je podpora fiziološkemu porodu premajhna, prizadevati si moramo za ozaveščenost o pravicah porodnic, omogočanje izbir in strokovno podporo pri odločitvah o tem in sistemsko krepiti pogoje za navedeno. Vse s ciljem, da bo porod varen in zdrav za otroka in žensko.
Spoštljiv odnos je osnova, pri tem opozarja sogovornica in poudarja, da prav definicija tega odnosa vključuje marsikaj. Zaradi narave poroda je za žensko pomembno, da se v izbranem porodnem okolju počuti v središču porodnega dogajanja, da ima utemeljen občutek, da je ona tista, ki odloča, da se ji posvečajo in se z njo pogovarjajo o tem, kako se počuti. V takšnem okolju in na podlagi takšnega sodelovanja bistveno zmanjšamo možnosti, da bi bila za žensko porodna izkušnja travmatična, povečamo pa možnosti za opolnomočenje. Kako naprej? “Če se na primer soočamo s pomanjkanjem zdravstvenih strokovnjakov, da bi bilo mogoče zagotoviti tovrstno oskrbo, je potem na strani odločevalcev in strokovnih skupin, da aktivneje pristopijo k razreševanju problematike,” pri tem poudarja strokovnjakinja.
Predstojnik največje slovenske porodnišnice dr. Gorazd Kavšek za N1 pravi, da se na UKC Ljubljana zavedajo pomena individualizacije porodov, in meni, da se je v preteklih desetih letih na tem področju marsikaj spremenilo. A pri tem je veliko odvisno tudi od organizacije in financ. “Razumem, da si vsaka ženska želi svojo izkušnjo. Nekatere porodnišnice to naslavljajo bolje kot druge.” Ženske želijo svojo babico pri porodih, kar je finančno težko doseči. Če bi želeli imeti po eno babico na eno porodnico, bi morali zaposliti dodatnih 20 babic, pri čemer so težava tako finance kot pomanjkanje kadra. “Porod je močan, čustven dogodek, h kateremu vsaka posameznica pristopa drugače, k njemu pa prinese svoja čustvovanja in življenjske izkušnje.” Kot pravi, so lani začeli nuditi pogovore z babico pred porodom, na katerih se lahko ženske pogovorijo ena na ena. “Niso pa vsi procesi še povsem optimizirani,” priznava.
Žiga Živulović jr./Bobo
V njihovi porodnišnici uradno prejmejo približno dest pritožb letno, porodov pa imajo približno 6.000. Število pri njih rojenih otrok sicer z leti nekoliko upada. O omenjenih raziskavah nevladnikov Kavšek pravi, da pozdravljajo tovrstne pobude in se strinjajo z “Ničelno toleranco do nasilja med porodom”, pri tem pa poudarja, da se v ljubljanski porodnišnici ves čas trudijo prisluhniti željam in potrebam svojih oskrbovank ter prilagajati oskrbo tako z dokazi, podprtimi strokovnimi izhodišči kot tudi z razumevanjem, sočutnostjo in prilagajanjem postopkov vsaki posamezni porodnici (vključno z njenim spremljevalcem ali spremljevalko). Ob tem pa še doda, da ne deli “precej ‘dramatičnega’, ‘pretiranega’ in v mnogočem ‘posplošenega’ naslavljanja omenjene ‘problematike’. Pri tem pravi, da so porodnišnice del javnega zdravja in da niso že a priori slabe. Verjame pa, da ves čas obstaja prostor za izboljšave v vseh aspektih, k čemur so tudi zavezani.
*Naj ob tem posebej poudarimo, da izkušnja porodnice iz uvodnega dela članka ni vezana na ljubljansko porodnišnico.
Pomembnejšo vlogo izobraževalnemu sistemu
Pri krepitvi zavedanja pravic porodnic in sledenja temeljem ozaveščenosti bi lahko imel izobraževalni sistem pomembnejšo vlogo, pravi dr. Drglin. “Kako dragoceno bi bilo, če bi bile ženske in moški, tudi od izobraževalnega sistema, opremljeni z določenimi znanji, kaj žensko telo zmore in zna, kaj pomeni biti noseča, kaj pomeni roditi, dojiti, kaj pomeni vstop v materinstvo in starševstvo tudi v širšem pomenu, ne zgolj z vidika bioloških procesov in ne zgolj z vidika telesnega zdravja.” Ko to postane del splošnega znanja, k čemur lahko pripomore izobraževalni sistem: že vrtec in osnovna šola, v katerih že uvajamo teme, kot sta spolnost in načrtovanje družine, izobražujemo o tem, kaj je spolno nasilje, kaj je partnersko nasilje itn., bo družba delovala v skladu s temi pomembnimi cilji, pripoveduje sogovornica.
V dokumentu Pravice porodnice je tako zapisano: “Ženske, ki postajajo matere, so v veliki večini odrasle. Da bi ženske obravnavali, kot da niso zmožne prenesti določenih vidikov resničnosti, da bi infantilizirali ženske, da bi jim celo prikrivali, kar vemo – na kaj takega ne moremo pristati. Celo nasprotno, ženske potrebujejo realističen prikaz tega, kar lahko pričakujejo, ko pričakujejo. Olepševanje bi pomenilo podcenjevanje žensk. Pomenilo pa bi tudi, da sodelujemo pri še vedno ponekod prisotnem nekoliko vzvišenem trepljanju (bodočih) mater, naj ne berejo preveč in naj a priori zaupajo, pa bo vse v redu.”
“Vemo, da imamo človekove pravice, ki so napisane, niso pa še vse uresničene. Tako je tudi s pravicami porodnic. Dobro jih je imeti zapisane na enem mestu, da se lahko ženske, ki se pripravljajo na porod, pa tudi zdravstveni strokovnjaki informirajo o tem in podučijo tudi vsak s svoje strani,” še poudari.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje