Prebivalec Slovenije v povprečju zavrže več kot 12 kilogramov oblačil na leto. Epidemija ni umirila potrošnje hitre mode, ampak jo je le prestavila na splet. Poleg ogromnih količin nekakovostnih oblačil, katerih ceno plačujejo izkoriščani delavci in okolje, je posledica tudi še več odpadne embalaže. Možnosti, da bi ravnali drugače, pa je veliko. Zamisli, kako ravnati bolj ekološko, smo zbrali s sodelavci akcije "Obleka naredi človeka".
Številke, ki zadevajo proizvodnjo oblačil, so v resnici pretresljive. Letno ta industrija proizvede 150 milijard kosov, od katerih se jih 30 odstotkov ne proda. Epidemija potrošnje ni umirila, le prestavila jo je na splet. “Na svetu je dovolj oblačil, da bi jih lahko prenehali proizvajati, pa bi kljub temu bili več let vsi oblečeni,” pravi Katja Sreš iz organizacije Ekologi brez meja. V Evropski uniji se reciklira manj kot en odstotek oblačil, vse ostalo konča na odlagališčih ali v sežigu. Tudi večina tistih rabljenih oblačil, ki jih odnesemo nazaj v trgovino, kjer nam obljubljajo, da bodo zanje poskrbeli na ekološki način. V posnetku boste našli odgovore na vprašanja o hitri modi in njenih alternativah.
Koliko oblačil zavržemo?
Katja Sreš, Ekologi brez meja: Za 2019 velja podatek, da je vsak od nas v povprečju zavrgel 12,3 kilograma oblačil. Gre samo za oblačila, ne za ves tekstil, na primer brisače in posteljnina tu niso vštete. Cilj projekta “Obleka naredi človeka” in naših prizadevanj je, da bi vse stvari, ki jih imamo, tudi oblačila, čim dlje obdržali, da bi jih kupovali iz druge roke, si jih izmenjevali, popravljali … Da bi sledili tem prvim korakom hierarhije ravnanja z odpadki in poskrbeli, da odpadka sploh ni oziroma ne nastane tako zelo hitro.
Zakaj bi kupil staro oblačilo, če lahko za pet evrov dobim novo?
Živa Kavka Gobbo, društvo za sonaraven razvoj Focus: Ker smo lahko prepričani, da smo z nakupom poceni izdelka hitre mode spodbudili izkoriščanje ljudi in okolja. V ceni oblačila za pet evrov je skrit tudi davek, ki ga plačajo vsi delavci v dobavni verigi in okolje, ki je trpelo preko proizvodnje, recimo bombaža, barvanja, različnih postopkov, ki so energetsko intenzivni, in verjetno je prepotovalo tudi več sveta, kot smo ga mi. Če ga ne plačamo direktno finančno tisti trenutek, ko smo kupili oblačilo za pet evrov, smo lahko prepričani, da ga plačamo drugače, tudi s svojim zdravjem. Konec koncev je koža naš največji organ in snovi, ki so nezdrave, v oblačilih, ki so bila narejena poceni in na hitro, ne morejo delovati dobrodejno.
Izdelki iz druge roke so, po drugi strani, lahko cenovno zelo ugodni, za sabo imajo zgodbe. Če so predelani, nadgrajeni v modne izdelke, pa so lahko tudi čisto posebni in bomo imeli do njih poseben odnos in jih bomo radi nosili.
V raziskavi so med drugim ugotovili, da ima vsak prebivalec Slovenije v povprečju 11 promocijskih majic, samo tretjina pa uporablja vse.
Včasih smo strgana oblačila zašili, zdaj jih večinoma zavržemo. Marsikomu se zdi deset evrov za popravilo oblačila veliko, če lahko za isto ceno kupi novega. Kje se začne sprememba?
Sreš: Popravil je dejansko vedno manj, ker so oblačila tako zelo poceni, da se nam to ne izplača več. Sploh med mladimi je znanj, kako popraviti oblačilo, manj, in vsekakor bi morali te vsebine vključiti v učne procese, da bi dobili znanje, ki nam v praksi pomaga ohranjati in podaljševati življenjsko dobo izdelkov.
Nekatere znamke hitre mode se oglašujejo kot ekološke, zelene. So res take ali gre v teh primerih za zavajanje potrošnikov?
Kavka Gobbo: Hitra moda ne more biti zelena; ne more biti ne okolju prijazna ne spoštljiva do ljudi, ki so v njihovih dobavnih verigah. Zato se soočamo z veliko primeri zelenega zavajanja (ang. green washing). To pomeni, da se določene znamke oglašujejo kot okolju prijazne z manjšo linijo izdelkov, medtem ko ni transparentnosti o tem, kaj počnejo sicer. Transparentnost pa je pri vrednotenju tega, kaj je okolju prijazno, ključen element. V teh primerih namreč ne moremo zares preveriti, koliko je nekaj zeleno oziroma prijazno okolju.
Nekatere od teh korporacij strankam ponujajo možnost, da v trgovino prinesejo rabljen tekstil in ob tem dobijo popust pri nakupu novega. Kako reciklirajo odpadna oblačila?
Kavka Gobbo: Od velikih podjetij, ki se ukvarjajo s hitro modo, je zelo težko pridobiti podatke, kje končajo oblačila, ki jih vračamo, in oblačila, ki jih ne prodajo. Na tem področju so zelo skrivnostni. O tem smo jih povprašali v okviru svoje raziskave, a nam niso želeli odgovoriti, teh informacij pa ni mogoče najti niti na njihovih kanalih. Večina teh oblek gre v sežigalnice, del pa v reciklažo. Toda reciklaža ni isto kot ponovna raba. Reciklaža pomeni, da se s kemičnimi postopki vlakna razdelijo in spremenijo v nova vlakna, ki jih je treba ponovno zašiti. To pomeni, da je to energetsko intenziven proces. Tako so naša oblačila po doslej zbranih podatkih večinoma sežgana, delno reciklirana. Ker ni transparentnega postopka, tega zagotovo ne moremo vedeti.
Na kaj pa moramo biti pozorni, če se odločimo, da bomo kupili novo oblačilo?
Živa Lopatič, Pravična trgovina Slovenije: Najprej se vprašajmo, kaj potrebujemo, in nato začnimo iskati prav to določeno stvar. Izberemo oblačilo, ki ima certifikat, da je bilo narejeno v skladu z okoljskimi standardi in da v procesu ni bilo vključeno izkoriščanje ljudi. Smiselno se je vprašati tudi, kaj se bo zgodilo z oblačilom, ko ga bomo prenehali uporabljati. Bolj kot je narejeno iz naravnih materialov, lažje ga je po uporabi predelati. Je pa res, da večina oblačil, ne glede na to, iz katerih materialov so, konča na odlagališčih ali v sežigu, v Evropski uniji se jih reciklira le en odstotek.
Na všivni etiketi preverimo, iz katerih materialov je oblačilo. Oblačila iz več različnih vrst blaga je še toliko težje reciklirati, zato se raje odločimo za oblačila, v katerih je vsaj 95 odstotkov enega materiala.
Kaj pa materiali?
Lopatič: Tudi za naše zdravje je bolje, če nosimo oblačila iz naravnih materialov. V Sloveniji na primer rasteta lan in konoplja, je pa res, da ju ne predelamo dovolj, da bi izdelovali večje serije oblačil. Zato večinoma tudi oblačila iz naravnih materialov, kot so lan, konoplja, svila, volna, uvažamo od drugod.
Stare brisače in posteljnino lahko podarite zavetiščem za živali. Na spletni strani oblekanaredicloveka.si je objavljeno, kaj lahko storimo s tekstilnimi izdelki, ki jih ne uporabljamo več.
Kaj lahko naredimo s starim tekstilom?
Kavka Gobbo: Idealno je, da ga uporabljamo, dokler lahko, dokler je še dobre kakovosti. Ko tekstil in oblačila izrabimo, jih lahko popravimo, spremenimo, izmenjamo ali prodamo. Naslednji korak je, da ga oddamo v zabojnike za ločeno zbiranje odpadkov, kar bo čez tri leta postalo tudi obvezno. Toda težimo k temu, da bi zavrgli čim manj oblačil, saj je odpadnega tekstila toliko, saj ga imajo podjetja in organizacije, ki se ukvarjajo z zbiranjem, toliko, da ne vedo več, kam z njim. Tekstil lahko tudi predelamo in uporabimo kot krpe.
Kako lahko to storimo v Sloveniji?
Sreš: Možnosti je več. Prva je, da si oblačila izmenjamo v krogu znancev in prijateljev. Jaz za to izkoristim božična praznovanja, ko si s prijatelji izmenjamo, kar imamo na voljo. Lahko obiščemo tudi organizirane izmenjave oblačil, centre ponovne uporabe, trgovine z oblačili iz druge roke. Priložnosti za ponovno uporabo oblačil je kar nekaj, ne samo v Ljubljani. Na zemljevidu “Manj je več” lahko najdete centre ponovne uporabe, knjižnice reči in datume izmenjevalnic (pa tudi mojstre za popravila in lokacije trgovin brez embalaže).
Rabljena oblačila zbirajo tudi humanitarne organizacije, med njimi Rdeči križ. Oblačila podarjate tistim, ki jih potrebujejo. Kaj ugotavljate?
Jošt Derlink, koordinator izmenjevalnice Rdečega križa Ljubljana: Ta oblačila so primarno namenjena prejemnikom socialne pomoči. Opazili smo, da določenega segmenta oblačil ti ljudje nočejo in je ostajal neprevzet in je šel naprej v razrez. Gre večinoma za neke “vintage”, ki smo jih želeli rešiti. Za prejemnike socialne pomoči imajo ti kosi konotacijo socialne revščine, čeprav je ta slog trenutno zelo popularen. Zato smo vzpostavili sistem izmenjevalnic, kjer ponujamo te kose vsem. Vendar ne za denar, ampak za donacije prehranskih izdelkov in izdelkov za higieno. Na primer tega puloverja znamke Rašica nihče ni hotel vzeti, ker je videti star. Jaz sem ga izmenjal za tri konzerve tune.
Opazili smo, da ljudje v humanitarni center prinašajo veliko manj moških oblačil kot ženskih. Špekuliramo, da je to zato, ker moški veliko bolj ponosijo svoja oblačila, do konca, tako da niso primerna za ponovno uporabo, medtem ko je ženskih kosov vedno v obilju. Na izmenjevalnici se zato trudimo, da bi bil moški oddelek karseda razširjen, vendar žal lahko ponudimo le, kar dobimo. Zato pri oblačilih, kot so srajce, puloverji, tudi kakšne hlače, spodbujamo koncept, da oblačila nimajo spola in da lahko tudi moški preverijo, ali je kaj zanje na ‘ženskem oddelku’.
Na tem področju moramo veliko narediti posamezniki. Kaj pa ukrepi na sistemski ravni?
Kavka Gobbo: Da bi se okrepil sektor ponovne rabe in popravil oblačil in drugih izdelkov, s tem pa zmanjšal vnos novih surovin ter pritisk na okolje in ljudi, smo vladi predlagali čisto konkreten ukrep, znižanje DDV za sektor ponovne rabe in popravil. S tem bi zmanjšali finančno breme organizacij, ki se s tem ukvarjajo, tako bi bile te iniciative bolj dostopne ljudem. S tem bi sledili zgledu Švedske, ki je davek v sektorju ponovne rabe znižala s 25 na 12 odstotkov, letos julija pa bodo uvedli še večje znižanje, na 6 odstotkov. Od ministrstev za okolje in gospodarstvo smo dobili spodbudne odzive, medtem ko so nam z ministrstva za finance sporočili, da ne načrtujejo takega ali podobnih ukrepov. To pa ne pomeni, da se to ne bo zgodilo v naslednjem letu ali dveh, letos stopi namreč v veljavo tudi evropska direktiva s tega področja.
Lani so v sklopu projekta “Obleka naredi človeka” zagnali prvi slovenski dan v rabljenih oblačilih in ga obeležili 23. aprila, v času tedna modne revolucije. Podobno načrtujejo tudi letos. Ker bo to v volilnem vikendu, bodo ljudi pozvali tudi, naj se v rabljenih oblačilih udeležijo volitev.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!