Repatriiranci iz Venezuele skušajo v Sloveniji vzpostaviti novo življenje. Zadnjega obdobja v domovini se spominjajo z grenkim priokusom, pri nas pa vidijo prihodnost, ki je doma niso.
Priseljenci iz Venezuele, potomci slovenskih prednikov oziroma repatriiranci, s katerimi smo se pogovarjali o njihovi izkušnji, so vseh starosti – med njimi so mlajši in starejši pari ter družine, imajo različno izobrazbo in izkušnje, tudi v Slovenijo od leta 2019 prihajajo ločeno.
“Odkar smo prišli v Slovenijo, vse dni živimo. Imamo to, kar nam je naša država omogočala pred leti,” je povedal 68-letni Luis Voglar, sin slovenskih izseljencev, ki se je skupaj s hčerkama Astrid in Alexo ter ženo Sol Angel iz San Diega blizu Valencie na severu Venezuele v Komendo preselil januarja 2020.
“V Venezueli smo vsak dan reševali sproti. Danes je stanje tam še slabše. Nadaljujejo se težave z električno energijo, manjka goriva. Ljudje zato niso mobilni, prav tako je okrnjen transport živil. Ko zmanjka elektrike, ni niti vode, nekatere črpalke ne morejo prodajati goriva, vse je povezano. Tudi če imaš denar, ti to ne pomaga, če ni osnovnih pogojev,” je pripovedoval in dodal, da je pandemija covida-19 še dodatno prizadela venezuelsko zdravstvo.
“Težave imam s krvnim tlakom, a zdravil ni bilo,” se je spominjal. Zdravila sta mu priskrbela sin in hčerka, ki sta se že prej odselila iz Venezuele. Po navedbah Urada visokega komisarja ZN za begunce (UNHCR) je državo doslej zapustilo več kot pet milijonov ljudi, pri čemer večina ostaja v južnoameriški regiji (v Kolumbiji, Peruju, Čilu, Ekvadorju).
Marca 2019 so Venezuelci doživeli večdnevni električni mrk (el apagón). Občutili so ga tudi prebivalci prestolnice Caracas, kamor je kriza, kot je pripovedovala 39-letna inženirka računalništva Carolina Žibert van Gricken, prišla nazadnje. V nasprotju z notranjostjo Venezuele v prestolnici dotlej ni manjkalo elektrike, živil. Med mrkom je bilo oteženo komuniciranje, mobilniki so se izpraznili, prav tako so jedli le suho hrano, kuhanje ni bilo mogoče.
“Z možem sva si v Caracasu želela ustvariti življenje. A nama vsi napori, ki sva jih vlagala v to, da bi živela, niso prinesli niti osnovnega minimuma. Imela sva več služb. Vse, kar je ostalo, je bilo preživeti,” je povedala Carolina, ki je z možem Armandom, profesionalnim violinistom, v Slovenijo prispela nekaj dni, preden so 12. marca 2020 razglasili epidemijo. Je hčerka slovenskega očeta, ki je po drugi svetovni vojni kot otrok s starši bežal iz Slovenije, z možem pa si nov dom ustvarjata v Ljubljani.
Repatriacija je priseljevanje, ki ga organizira in financira Republika Slovenija (RS). Zakon o odnosih RS s Slovenci zunaj njenih meja jo predvideva kot možnost priselitve v Slovenijo iz držav, “za katere se ugotovi, da se nahajajo v hudi gospodarski in politični krizi in kjer so Slovenci izpostavljani različnim pritiskom” ter za Slovence, ki lahko “doprinesejo k razvoju ter uveljavitvi RS”. Ob tem pa zakonska definicija Slovencev ne enači z državljani Slovenije.
Nepredvidljivost dohodkov
V Venezueli svoje prihodnosti prav tako niso videli 26-letna Daniela del Pilar Hočevar, njen starejši brat Andrés Armando Hočevar, njegova žena Amal Rosaly El Halah Blanco in njuna 6-letna hči Sofía Gabriela. V Novo mesto so se preselili iz Méride v Andih, kamor se je leta 1950 iz Malih Lašč priselil Danielin in Andrésov ded, malo tudi zato, ker ga je tamkajšnja pokrajina spominjala na slovensko.
“Mérida je eno najbolj prizadetih območij,” je pripovedovala Amal, nekdanja profesorica kemije na andski univerzi. “Že samo priti v službo je bil zaradi manka goriva pogosto izziv. Višino plače določa država, in ko smo odšli, je moja znašala deset dolarjev. Od tega se ne da živeti, s kolegi smo delali zato, ker se nam je to zdelo pomembno,” je povedala in dodala, da je veliko njenih sodelavcev, enako kot ona, zapustilo Venezuelo. Težave je imel tudi Andrés, ki je bil zaposlen v družinskem podjetju, v katerem so razvijali programsko opremo. “Težko je bilo brez dobrega interneta in elektrike. Tudi stranke so morale zaradi krize opustiti svoj posel ali pa niso mogle plačati za storitev,” se je spominjal.
“Kot umetnik ne moreš računati toliko, kot je vredno tvoje delo, ljudje ti ne morejo plačati, čeprav bi želeli,” je imela podobno izkušnjo kot brat tudi Daniela, diplomirana plesalka, ki ima v Méridi svojo plesno šolo. Včasih je kdo prišel na trening, a mi je namesto plačila prinesel kavo, posnel video … Ljudem, ki so v stiski, težko odrečeš ples, tako se namreč sprostijo,” je opisala.
Danieli je v nasprotju s številnimi kolegov uspelo diplomirati leta 2019, preden je zapustila Venezuelo. Precej jih ostaja v državi, čakajo, da bodo lahko dokončali študij. “V Venezueli si kot žaba, ki jo počasi kuhajo, in ko ugotoviš, da je voda prevroča, ne moreš ven,” je razmišljala. “Šele ko smo prišli v Slovenijo, smo ugotovili, kako slabo smo živeli. Tukaj nam ni treba razmišljati, kako se bomo premikali in kaj bomo lahko kupili v trgovini. Ob prihodu nas je presenetila izbira v trgovinah, dolgo sem stala pred policami in nisem vedela, kaj naj vzamem.”
Urad za zamejce po svetu je doslej ugodil 66 prošnjam za repatriacijo potomcev Slovencev v Venezueli in članov njihovih družin, nekaj prošenj pa so na uradu prejeli tudi leta 2021 in so še v obdelavi. Od konca leta 2019 je v Slovenijo pripotovalo 57 oseb, devet pa se jih pripravlja na odhod.
Hiperinflacija in trgovanje z dolarji
Venezuela, v kateri izvoz nafte predstavlja večino prihodkov od izvoza, se je v krizi znašla, ko je po smrti predsednika Huga Cháveza leta 2013 vodenje države prevzel Nicolás Maduro. Cena nafte je od leta 2014, ko je sodček stal več kot 100 dolarjev, leta 2016 padla na manj kot 30 dolarjev, česar venezuelsko gospodarstvo, osredotočeno na črpanje črnega zlata, ni preneslo, sta za mislišče Council on Foreign Affairs zapisala Amelia Cheatham in Rocio Cara Labrador.
V državi je hiperinflacija, dolar po pripovedovanju sogovornikov kroži, kot da bi bil uradna valuta. To Venezuelce spravlja v nezavidljiv položaj – ker dohodke prejemajo v bolivarjih, tj. valuti, katere vrednost nenehno pada, morajo nekako dobiti dolarje.
“Ljudje se preživljajo z delom na črno, pečejo kruh, denimo, in ga prodajajo v dolarjih,” je povedal José Voglar, fotograf, ki se je z ženo Maribel Briceño Rafeca v Slovenijo preselil januarja 2020 in bi, če bi ostal v Venezueli, tam prejemal dobrega pol dolarja mesečne pokojnine. To naj ne bi zadostovalo niti za plačilo elektrike. José si ne predstavlja, kako bi med pandemijo preživela v Venezueli. Oba z ženo sta namreč kljub upokojitvi delala – likovna umetnica Maribel je poučevala slikanje, česar se po Zoomu ne da tudi zaradi slabih internetnih povezav, prav tako so usahnila naročila za fotografe.
Ker izboljšanja stanja venezuelskega gospodarstva ni na vidiku, José meni, da se bo v prihodnje za repatriacijo odločilo še več potomcev Slovencev. Kriza, to poglabljajo tudi sankcije ZDA, ki so usmerjene zoper venezuelski naftni sektor, namreč mladim jemlje priložnosti za dostojno življenje.
Lep sprejem kljub epidemiji
Naši sogovorniki so z življenjem v Sloveniji zadovoljni, vsi so povedali, da so bili sprejeti zelo lepo, za kar so zaslužni tudi nekateri posamezniki. Družini Voglar iz Komende, denimo, tako pri učenju slovenščine in z drugimi informacijami veliko pomaga soseda, gospa Breda z družino, gospa Branka iz Društva za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto pa je, denimo, “angel varuh” za prišleke, ki so jih nastanili na Dolenjskem.
“Na letališču naju je pričakala s toplimi oblačili,” se je spominjala Carolina Žibert, ki je z možem pred selitvijo v Ljubljano obdobje prve karantene spomladi leta 2020 preživela v Šmarjeti in jo je drugačno podnebje presenetilo podobno kot druge Venezuelce. Ti so v smehu pojasnjevali, da so šele v Sloveniji začeli aktivno spremljati vremensko napoved in se naučili, kako se prilagajati temperaturnim razlikam v dnevu. Včasih se, recimo, plašč potrebuje samo zjutraj.
Ob prihodu v Slovenijo potomci Slovencev in člani njihovih družin dobijo status repatriirane osebe. Zakon o odnosih RS s Slovenci zunaj meja določa, da ta status traja 15 mesecev, a so ga zaradi pandemije, ki je zavrla integracijo, s 15 na 18 mesecev podaljšali tistim, ki so pripotovali med 13. novembrom 2019 in 12. marcem 2020.
Status predvideva pravico do zdravstvenega zavarovanja, pouka slovenščine in osnovne socialne oskrbe (prišleki prejemajo finančno podporo), prav tako imajo repatriiranci pravico do pridobitve delovnega dovoljenja. Slovenska država od njih pričakuje, da si v času, ko jim velja status repatriirane osebe, uredijo vse potrebno za bivanje v Sloveniji po njegovem izteku. Potomci Slovencev, ki še nimajo slovenskega državljanstva, ga pridobivajo, njihovi zakonci pa si urejajo dovoljenje za bivanje skladno z Zakonom o tujcih. Prišlekom, ki so prispeli v Slovenijo konec leta 2019, se status izteče ta mesec.
Poleg vremena in drugačne hrane (nekatere sestavine za pripravo tipičnih venezuelskih jedi se v Sloveniji težko dobijo) 26-letna psihologinja Fiorella Willewaldt, ki se je iz Valencie skupaj z možem, po poklicu chefom, preselila marca letos, kot pomemben dejavnik integracije razume jezik. Potomka slovenskega dedka svojo selitev v Slovenijo primerja z večmesečnim bivanjem v Peruju, ko je bila stara 23 let. Tam je govorila isti jezik kot domačini, je pripovedovala, odšla je na ulico in postala del Lime.
Slovenščina pa se ji zdi zapletena, uporabljamo ednino, dvojino in množino, preglavice pa prišlekom povzročajo narečja in to, da je slovenščina v praksi nekoliko drugačna od tiste, ki jo učijo na tečajih. Fraze, ki so se jih učili na začetku tečajev, po pripovedovanju Caroline Žibert pogosto niso uporabne v vsakdanjem življenju, po njenem je bolj pomembno razumeti, kako se tvori stavke. Se pa jezika sogovorniki še naprej učijo, čeprav zaradi covida-19 pouk poteka po spletu. V obdobjih, ko so bili ukrepi zoper širjenje koronavirusa razrahljani, je pouk potekal v živo, kar jim je bilo všeč, saj so se lahko družili tudi z drugimi tečajniki.
Po osvojeni slovenščini služba
“Pandemija je težka za vse, vsi smo morali dati življenje na pavzo,” se Fiorella Willewaldt ni želela opredeliti, ali je repatriirancem med epidemijo težje kot prebivalcem Slovenije, ki niso v procesu vključevanja v novo družbo. Večina prišlekov se strinja, da je razsajanje covida-19 njihovo integracijo le preložilo.
Fotograf José in slikarka Maribel sta nekaj slovenskih ustvarjalcev spoznala prek spleta, a si prizadevata, da bi čimprej začela delati. Medtem ko sta svoja dela maja razstavljala v novomeški Galeriji Kocka, bi Maribel prav tako rada začela poučevati slikanje, José pa namerava poiskati naročnike za fotografije.
V pričakovanju, da bo kulturno življenje ponovno zaživelo, je bil konec aprila tudi violinist Armando, njegova soproga Carolina si prav tako išče službo: “Učim se jezika, se izobražujem o trgu dela … Ko se preseliš na način, kot sva se midva, moraš ponovno najti svoj prostor. Ne moreš zamenjati lokacije in pričakovati, da boš lahko nadaljeval staro življenje,” je povedala. Slovenščina nekaj težav povzroča tudi študentki Astrid Voglar in dijakinji Alexi Voglar iz Komende – a sta dekleti odločeni šolanje nadaljevati, pri čemer jima ob strani stojijo sošolci.
Med tistimi, ki še iščejo službo, je tudi Amal Rosaly El Halah Blanco, ki pili svojo slovenščino, da bi se lahko zaposlila kot kemičarka. Njen mož Andrés Hočevar se je sicer v svoji stroki zaposlil s 1. aprilom. “Želimo se povsem vključiti in ostati, všeč nam je Slovenija,” je sklenila Amal po pripovedovanju, da gre tudi njuni hčerki Sofíi v prvem razredu dobro, da je za vse poskrbljeno. Deklica z družino govori špansko, s prijatelji na ulici slovensko, je povedal Andrés.
Tudi drugi naši sogovorniki nameravajo ostati v Sloveniji, zato si urejajo vse potrebno za življenje po izteku statusa repatriiranih oseb. Medtem ko nekateri sogovorniki še pridobivajo slovensko državljanstvo, brata José in Luis Voglar, oba stara med 65 in 70 let, urejata pogoje za delo po tem, ko jima bo potekel status. Slovensko državljanstvo že imata, a bi si želela delati, prispevati, enako kot mlajši prišleki.
Urejena dokumentacija kot temelj vključevanja
(Ne)kompleksnost birokratskih postopkov je eden od dejavnikov, ki vplivajo na odločitev, kam se preseliti, nam je povedal Alberto Pérez iz Civilnega združenja Venezuelcev v Španiji (Asociacion Civil Venezolanos en España). Veliko Venezuelcev, ki imajo sredstva za pot čez lužo, se odloči za življenje v Španiji zaradi jezika, a v društvu kot pomembnejši dejavnik razumejo možnost hitrega pridobivanja dovoljenja za delo in vključevanje v zdravstvo, šolstvo. “V Švici, denimo, so ti postopki zelo hitri,” je povedal Pérez.
O težavah z dokumentacijo nam je pripovedovala tudi 25-letna Mariana, ki se je iz Venezuele v Madrid preselila lani. Da je od venezuelskih institucij dobila papirje, je trajalo več mesecev. “Plačala sem zanje,” je opisala, mnogi pa si tega ne morejo privoščiti, zaradi česar so obsojeni na čakanje. Ponovno sicer čaka tudi Mariana, diplomirana zdravnica – da se zaključi homologacija in bo lahko pristopila k strokovnemu izpitu.
“Kar zadeva prihodnost, ne maram govoriti o strahu, ampak o nemiru,” je povzela Carolina Žibert, ki išče službo in je v postopku pridobivanja slovenskega državljanstva. Izzivi, s katerimi se spopada v Sloveniji, so vseeno bistveno drugačni kot v Venezueli. “V Sloveniji se počutiva kot državljana,” je povedala in njen mož je pokimal. Kar ceni tu, je svoboda, svoboda, da si lahko miren na javnem kraju, in da ni treba razmišljati, ali bosta hrana in elektrika. Varnost je pomembna tudi za družino Voglar iz Komende – zaradi ropov in ugrabitev ga je v Venezueli pogosto skrbelo, je dejal Luis. Da jo je presenetil mir na slovenskem podeželju, pa je izpostavila Fiorella.
Čeprav vsak od priseljencev proces selitve in vključevanja v tukajšnjo družbo dojema po svoje, je našim sogovornikom skupna želja, da v Sloveniji zaživijo novo poglavje. Intenzivno se učijo slovenskega jezika in se vključujejo na trg dela, pri tem pa jim pomagajo sorodniki in prostovoljci.
Kriza v Venezueli deli regijo in svetovne sile
Kriza v Venezueli ni le ekonomska in socialna – strukture, kot je pravosodje, je iz lastne izkušnje pripovedovala Carolina, ne zaščitijo žrtev – temveč tudi politična. Venezuelska opozicija Madurovi vladi očita zatiranje in kršitve človekovih pravic ter ne priznava njegove zmage na predsedniških volitvah leta 2018. Zaradi tega se je za začasnega predsednika Venezuele januarja 2019 razglasil takratni predsednik nacionalne skupščine Juan Guaidó. Kot legitimnega voditelja Venezuele ga še vedno priznava več držav, med njimi ZDA.
Politična razdelitev na socialiste (Madurov krog) in njegove nasprotnike presega Venezuelo, razdvaja tako regijo kot velesile. Medtem ko Rusija in Kitajska še naprej sodelujeta z Venezuelo, so Evropska unija in ZDA uvedle sankcije, s katerimi želijo Madura prisiliti k odstopu. Na ravni regije pa se je spomladi znova zaostrila retorika med političnim vrhom Venezuele in sosednje Kolumbije, kjer vlada konservativna desnica.
Povod za to so bili vnovični spopadi med venezuelskimi pripadniki varnostnih sil ter člani kolumbijskih oboroženih skupin in gverilcev, ki se v Venezueli po navedbah mislišča International Crisis Group ukvarjajo s tihotapljenjem drog in nezakonitim rudarjenjem zlata. Medtem ko kolumbijska vlada Venezuelo obtožuje, da podpira kolumbijske gverilce, s katerimi si je ideološko blizu, v Caracasu vztrajajo, da je prisotnost kolumbijskih borcev v Venezueli v interesu Kolumbije, saj legitimira potencialno intervencijo kolumbijske vlade in njenih zaveznikov (ZDA) v Venezueli, navzkrižje uradnih stališč za omenjeno mislišče opiše Bram Ebus.
