Smo dvolični, ker uvažamo ruska goriva? “Sankcije niso religiozno vprašanje”

Slovenija 24. Jun. 202211:24 > 11:3211 komentarjev
Delite:
nafta
Foto: PROFIMEDIA

Države, ki najostreje obsojajo ruski napad in najodločneje izražajo podporo Ukrajini, še vedno uvažajo ruska fosilna goriva in s tem posredno financirajo rusko vojsko. Je takšno ravnanje dvolično, nenačelno in neučinkovito? Pogovarjali smo se z Luko Lisjakom Gabrijelčičem.

Od začetka ruskega napada ima Ukrajina vso načelno podporo Zahod. Proti Rusiji je EU uvedla tudi več paketov sankcij, namenjenih ohromitvi ruskega gospodarstva, kar naj bi otežilo financiranje ruske vojske. Hkrati pa članice EU še vedno niso zmanjšale plačil Rusiji za njena fosilna goriva. So torej Slovenija in druge zahodne države dvolične, ker v ekonomski vojni proti Rusiji ne gredo do konca?

Zgodovinar in publicist Luka Lisjak Gabrijelčič opozarja, da se v ozadju takšnega vprašanja preveliko poenostavljanje. “Sankcije niso religiozno vprašanje v smislu, bolj, kot bomo trpeli in se odrekali, bolje bo. So politično, ekonomsko in vojaško vprašanje. Logično je, da skušajo države Evropske unije sankcije sprejemati tako, da same utrpijo čim manj škode, Rusija pa čim več,” je dejal.

Učinkovitejše kot vse ostale sankcije, ampak …

Če bi se Evropska unija popolnoma odpovedala ruskim fosilnim gorivom, bi to res pokopalo rusko gospodarstvo in sposobnost Rusije za vojskovanje v Ukrajini, se strinja. “Rusija se je v zadnjih dveh desetletjih izrazito preusmerila izrazito v izvoz surovin, še zlasti pa fosilnih goriv,” pravi, “Hkrati je izrazito povečevala svojo finančno avtonomijo, torej avtonomijo od globalnega finančnega sistema. Zato je učinek vseh sankciji manjši, kot bi bil učinek prekinitve dobav fosilnih goriv.”

Luka Lisjak Gabrijelčič
Foto : Miloš Vujinović/Bobo

Ampak dolgo časa se je razvijala tudi evropska odvisnost od ruskih energentov, poudarja. To še posebej velja za Nemčijo, ki ima največje gospodarstvo v EU in je pravzaprav edina večja izvoznica tehnologije v uniji. “Njena konkurenčnost je v veliki meri posledica relativno poceni ruskih fosilnih goriv,” pravi Lisjak Gabrijelčič, “zdaj se jasno kaže, da to ni bilo zgrešeno samo z vidika okolja, ampak tudi, ker je opolnomočilo oblasti v državah, kot so Rusija, Savdska Arabija in Iran. Več izvoznic fosilnih goriv namreč vodijo režimi, ki temeljijo na zatiranju demokracije in na rentah iz prodaje energentov.”

Uvoz ruskih fosilnih goriv v Evropsko unijo je zato mogoče na hitro prekiniti samo z velikimi posledicami za obe strani, je prepričan. Logično se mu zdi, da se evropske države tem posledicam izogibajo.

Paradoksi so del politike

Embargo in sankcije sta stari vojaški praksi, pojasnjuje. “Embargo je oblika obleganja, ki so ga uporabljale predvsem pomorske sile. Pomeni, da odrežeš sovražnikovo ozemlje od okolja, s tem sovražnika odsekaš od ključnih virov preživetja in ga, preprosto rečeno, izstradaš,” razlaga. Sankcije so milejša oziroma bolj humana oblika tega, dodaja.

Tako kot pri vseh vojaških praksah, tudi pri sankcijah velja načelo, da želi tisti, ki jih uporabi, z njimi povzročiti čim večjo škodo in hkrati čim manj oškodovati samega sebe. “To ni stvar dvoličnosti, ampak razuma,” pravi, “Politika, ki jo EU vodi zdaj, se mi zdi razumnejša od tega, da bi si amputirali eno nogo, samo za to, da bi Rusijo spravili na kolena.”

Pretok ruskega plina na zahod je na neki način tudi zagotovilo, da bo Evropska unija še naprej podpirala Ukrajino, še navaja. “Dokler teče plin prek Ukrajine, ima njena vojska ali tamkajšnje diverzantske enote možnost, da razstrelijo plinovode. Ukrajina ima to moč, dokler je od nje odvisno, ali bo Berlinčane pozimi zeblo,” pojasnjuje.

Poleg tega bi lahko prekinitev transakciji verjetno pomenila popolno osamosvojitev Rusije od Zahoda. “Verjetno nočemo, da je njena možnost, da vsa fosilna goriva izvaža v Kitajsko in v Indijo,” pravi Lisjak Gabrijelčič.

“Vsi ti paradoksi, ki jih zdaj vidimo, so sestavni del politike, ki se tukaj izvaja,” poudarja.

Bučar: Tudi sankcije financirajo vojno

Zadeva je pravzaprav še bolj zapletena, opozarja Bojko Bučar (na fotografiji spodaj), zaslužni profesor z ljubljanske fakultete za družbene vede. Zavračanje ruskih energentov namreč zvišuje ceno energentov na svetovnih borzah, ne glede na to, od kod prihajajo. Prav zaradi visokih cen nafte in plina lahko Rusija svoja fosilna goriva prodaja dražje kot pred vojno, čeprav nove pogodbe sklepa s popusti, pojasnjuje Bučar.

Bojko Bučar
Foto : Žiga Živulović jr./BOBO

Na začetku velikih sprememb

Čeprav z uvozom ruske nafte in plina Evropska unija posredno financira rusko vojsko, bi lahko bili ukrepi EU na srednji in dolgi rok učinkoviti, pravi Lisjak Gabrijelčič. “Čeprav je izvoz energentov ključen vir ruskega proračuna, je za Rusijo in njeno vojaško sposobnost pomembno tudi, kar dobi oziroma ne dobi z zahoda,” pojasnjuje. “Uvoz v Rusijo iz Evropske unije pa se je zmanjšal. Vprašanje je, ali bo lahko izdelke in znanje, ki jih je prej dobivala z zahoda, sploh kdaj nadomestila s kitajskim uvozom, kaj šele na srednji rok.” Kot primer navaja železnice, prek katerih poteka logistika ruske vojske. “Brez tehnologije iz Nemčije Rusija železnic ne more vzdrževati,” opozarja.

Štiri mesece vojne, v kateri ljudje umirajo vsak dan, je seveda veliko, pravi Lisjak Gabrijelčič. “V procesu strateških sprememb, ki bi jih morala ta vojna sprožiti, pa smo šele na začetku,” poudarja.

Kar je nastajalo desetletja, se ne more čez noč obrniti na glavo, prav pa je, da Evropska unija odločno stopi na pot oblikovanja drugačnega gospodarstva in mednarodnih odnosov, pravi. “EU mora nujno investirati v tehnologijo z manjšim ogljičnim odtisom, razpršiti vire energije, zgraditi lastno strateško avtonomijo, zmanjšati zanašanje na ZDA ter investirati v lastno obrambo,” še meni zgodovinar in publicist.

Spremljajte N1 na družbenih omrežjih FacebookInstagram in Twitter

Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.

Komentari

Vaš komentar