So mladi na poti v polpismenost ali je strah pred anglicizmi odveč

Kultura 17. Apr 202213:35 > 13:431 komentar
LJUDJE, mladi
Foto: Srdjan Zivulovic /BOBO

Zakaj nekaj naprintamo, če lahko zadevo natisnemo, delamo na službenem laptopu namesto na prenosniku in prebiramo zapise na blogih namesto na spletnih dnevnikih? Angleščina danes velja za linguo franco, za univerzalni jezik, ki je nedvomno močno prisoten tudi v slovenskem prostoru, njen vpliv pa z vsakim dnem narašča. Zlasti mlajši del populacije je z angleščino dnevno v stiku, med nekaterimi jezikoslovci in starši pa obstaja strah, da mladi zaradi vse pogostejše rabe angleških izrazov ne bodo ponotranjili norm slovenskega jezika, da se bo materinščina težje razvijala, mladi pa so obsojeni na polpismenost.

“Sodobnost je zaznamovana s skoraj neskončnimi tehnološkimi možnostmi pretoka informacij in idej, marsikatere meje, tako fizične kot miselne, so izginile, nekatere so se omehčale, druge so se samo potuhnile,” je ob jubilejnem seminarju slovenskega jezika, literature in kulture pred več kot desetletjem zapisal dr. Marko Stabej, redni profesor na Oddelku za slovenistiko na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Z globalizacijo in s tehnološkim razvojem ter predvsem z vseprisotnostjo svetovnega spleta pa se je v slovenski jezik naselilo vse več tujk in izposojenk. Nekateri izrazi kmalu dobijo svojo slovensko ustreznico, druge podomačimo, spet tretje zapišemo v nepodomačeni obliki.

Mešanje jezikov sicer samo po sebi ni problematično, a prinaša s seboj tudi drugo plat zgodbe, to je strah, da se na račun vse pogostejše rabe angleških izrazov slabša poznavanje jezikovnih pravil materinščine. Odnos jezikoslovcev do vse močnejšega vpliva angleščine na slovenščino pa je vse prej kot enoten. Na eni strani so tisti, ki jih vse pogostejša raba angleških izrazov skrbi, češ da zaradi tega trpi razvoj slovenskega jezika, predvsem mladi pa tako vse šibkeje ponotranjijo jezikovne norme ter so na poti do poljezičnosti. Na drugi strani pa so tisti, ki se jim ti strahovi zdijo odveč.

Jezikoslovje se že dolgo časa trudi, da bi razmejilo med izposojenkami, tujkami, prevzetimi besedami, a razlikovanje med posameznimi termini je vse prej kot enoznačno, zlasti ko začnemo opazovati, kaj se v praksi resnično dogaja. “Izposojena in prilagojena beseda v teoriji veljata za različno stvar, ampak marsikdaj se te ravni zelo mešajo in prepletajo,” je v pogovoru za N1 pojasnil dr. Stabej. Dodal je, da do izposojanja in citiranja prihaja pogosteje tam, kjer je več stika med dvema jezikoma oziroma kjer ljudje v vsaj približno istem času in prostoru operirajo z več jeziki hkrati. Kot je poudaril Stabej, enotne teorije o tem, kaj je anglicizem, ni, je pa v splošnem to oznaka za besedo, ki je prevzeta iz angleškega jezika in jo tako večina govorcev prepozna.

Nemešanje jezikov kot vrednota

“Slovenščina je trdoživ jezik in ima bogato zgodovino sobivanja z drugimi dominantnimi jeziki,” je pojasnil Stabej. Dodal je, da bi govorci lahko iz tega vlekli tudi občutek samozavesti, saj se je slovenščina kljub številnim jezikovnim stikom in preteklim jezikovnim situacijam ohranila v dobri, pravzaprav zelo vitalni formi. Vsak čas pa prinese svoje posebnosti, in če je nekoč veljalo, da smo prevzemali predvsem iz nemškega jezika oziroma prek posredništva nemščine, se danes to dogaja v prevladujoči meri zlasti prek angleščine.

Na vprašanje, ali res obstaja strah, da bi razvoj slovenščine zaradi vse pogostejše rabe angleških izrazov lahko zastal, pa je Stabej odgovoril, da stvari nista nujno med seboj povsem povezani. “Zanimiva in kompleksna situacija je nastala. Navadili smo se razmišljati o avtonomnih jezikih, zato je tudi ta skrb pogosto izražena,” je dejal Stabej. Dodal je, da smo se navadili na to, da gledamo na samostojnost jezikov, torej na nemešanje različnih jezikovnih prvin, kot na vrednoto, mešanje jezikov na drugi strani pa predstavlja neko napako, pomanjkljivost in težavo za jezik sam, tako za sporazumevanje kot tudi za lastno identiteto.

“Tudi če pogledamo na zgodovinski razvoj, so različni pogledi na to, kaj je škodljivo in kaj ni. V slovenski zgodovini se je mešanje jezikovnih elementov začelo že v začetku slovenskega knjižnega jezika,” je dejal Stabej. Primož Trubar je bil kot prvak slovenskega jezika bistveno manj občutljiv za to, od kod posamezne besede izvirajo. Njegov naslednik Sebastijan Krelj pa je bil že večji zagovornik ideje, da naj bi v knjižnem jeziku imeli le besede, ki niso prevzete iz drugih jezikov.

Prvi stiki z angleščino so bili predvsem indirektni, saj lahko o angleščini kot o globalnem jeziku govorimo le dobrega pol stoletja. Pred 20. stoletjem angleščina namreč ni bila dominantna, v ospredju sta bili francoščina in nemščina, ki je, tako Stabej, predvsem v našem prostoru predstavljala hkrati grožnjo in priložnost, da so bili lahko ljudje na tekočem z vsem, kar so želeli spremljati. Prek nemškega jezika pa so se v slovenščino priplazile tudi prve angleške besede. Kot je pojasnil Stabej, je nemški prostor še danes zelo radodaren pri sprejemanju besedišča iz angleščine. “So tudi izjeme in skupnosti, ki se proti prevzemanju angleških besed borijo, a načeloma velja, da so Nemci toliko bolj samozavestni glede svojega jezika, da jih to ne skrbi,” je dejal Stabej. Dodal je, da je ena ključnih razlik tudi v tem, koliko angleške izposojenke oziroma citatne besede prehajajo v javni oziroma uradni diskurz. “To služi kot odlična primerjava slovenskega in nemškega prostora, saj v nemščini anglicizem bistveno prej pride denimo v medije kot pri nas,” je še pojasnil Stabej. Pri Slovencih pa naj bi bila prisotna neka psihološka zavora, ki nas “varuje” pred poseganjem angleščine v slovenščino. Seveda ni pri vseh prisotna enako, obstajajo tudi velike generacijske razlike, prag, ki je postavljen, pa se postopno tudi zvišuje.

Marko Stabej Profesor na Oddelku za slovenistiko na Filozofski fakulteti
Srdjan Živulović /BOBO

“Čakamo, da nekdo nekaj stori namesto nas”

Polpismenost mladih je, tako Stabej, pavšalna oznaka. “Težava je, da mladih pouk ne stimulira dovolj. Informacije, ki jih zanimajo, pa so bistveno bolj dostopne v angleškem jeziku,” je poudaril, a dodal, da niso mišljeni le TikTok, Instagram in druga družbena omrežja, temveč tudi številne serije, knjige in druge vsebine. “Kar naenkrat se ti veselje do angleščine veča, v slovenščini po drugi strani pa nimaš občutka, da napreduješ, vsaj v okviru šolske izobrazbe ne,” je pojasnil slovenski jezikoslovec in pedagog. Za mlade pa je dejal, da imajo danes najverjetneje občutek, da se v okviru formalne izobrazbe učijo stvari, ki pri tem, kar sami želijo početi z jezikom, niti nimajo bistvenega pomena.

Večine učencev določanje stavčnih členov ali okoliščin nastanka besedilne vrste ne pritegne, vsebine, ki so povezane s popularno kulturo, pa niso dostopne v slovenskem jeziku. “To v praksi pomeni, da so najstniki več v stiku z angleščino kot s slovenščino. Težava pa nastane, ko se zgodi neposredna interferenca, torej ko se mladi morajo izraziti v slovenščini, cel kup stvari citirajo ali pa jih poslovenijo na neidiomatski način, torej netipično,” je pojasnil Stabej, Kot primer pa navede “moramo vzeti nekaj slik”, kar je prevzeto iz angleške oblike “I have to take some pictures”. 

Kot je pojasnil Stabej, jezikovna interferenca ne bi bila problematična, če bi k njej pristopili sistematsko. “Če najstnik dobi povratno informacijo, da uporablja napačen izraz, gre pri tem le za začasno zadevo, a težava nastopi, ker te povratne informacije ni. Si pa predstavljam, da imajo učitelji danes mnogo več dela s tem, kot so ga imeli nekdaj,” je poudaril Stabej. Dodal je, da umanjka predvsem ozaveščanje o medjezikovnih stikih, saj so bili včasih za to pooblaščeni le prevajalci, v današnjem času pa moramo to početi na dnevni ravni. “Zdi se mi, da bi pot, ki bi to spremenila, bila v tem, da bi vadili nova poimenovanja že od osnovne šole,” je pojasnil in dodal, da razen redkih izjem tega ni. “Kako nekaj poimenovati? Kakšni so plusi in minusi? Od lastnih imen do imen podjetij in poimenovanja izumov. Čakamo, da bo nekdo nekaj naredil namesto nas,” je dejal profesor na ljubljanski Filozofski fakulteti in dodal, da jezikoslovje v veliki meri le opazuje, kako se jezik uporablja, usmerja pa ga manj direktno. Kot je še poudaril Stabej, se terminološka stroka pri nas lepo razvija, a po drugi strani bi morali več pozornosti posvetiti sistematskemu zapolnjevanju leksikalnih vrzeli.

Angleški izrazi so za mlade bolj “frajerski”

Med razlogi, ki tičijo za vse pogostejšo rabo angleških izrazov, je Stabej omenil tudi, da so domače besede, torej besede iz maternega jezika, pomensko bolj specifične, posameznik pa si z njihovo pomočjo lažje ustvari predstavo. “To se ti včasih zdi premalo imenitno, angleški izrazi pa zvenijo bolj frajersko, tudi če ne ustvarijo tako jasne pomenske predstave,” je pojasnil. Drugi vidik pa zaobjema tisti del besedišča, ki ima jasno angleško provenienco, denimo wellness, ki sicer ima slovensko ustreznico, saj gre za center dobrega počutja, a slovenska ustreznica predvsem v govornem jeziku ni praktična.

Na vprašanje, ali je slovenščina preveč rigiden jezik, ki se težko prilagaja novim izumom, pa je Stabej odvrnil, da ne smemo kriviti le jezika. “Je pa več dokazov, da smo glede sprejemanja novih poimenovanj previdni, izključujoči, prepirljivi in zadirčni,” je dejal Stabej in dodal, da v angleškem prostoru, ki ga že tako težko omejimo, le redkokdaj oporekajo novim poimenovanjem. Ko izraz pride do lokalne ravni, denimo do nas, je tako že “precepljen” in imun za spremembe. Slovenščina ima sicer vse sistemske možnosti, da sprejema svoje izraze, a v velikem številu primerov slovenski govorci in govorke zamudijo ta čas, ko bi lahko neka tvorjenka zaživela v slovenskem jeziku. Ko pa že sprejmemo citatno besedo, se vsak poskus uveljavitve slovenske ustreznice večinoma izjalovi. “Je pa res, da si morajo govorci in govorke želeti govoriti slovensko in mora jezik postati vrednota,” je še poudaril Stabej.

To, da imajo najstniki svojo govorico in da vrstniške izraze najlažje izumijo s pomočjo izposojanja iz drugega jezika, je, tako Stabej, nekaj povsem normalnega. Če je bila to nekoč srbohrvaščina, danes primat pripisujemo angleščini. “Res pa je, da je jezik močnejši, če je v uporabi na vseh področjih, tako zasebno kot uradno,” je pojasnil profesor in pedagog. Je pa že Andrej Rozman – Roza zagovarjal tezo, da bi morala država absolutno več vlagati v kakovostno produkcijo stvari, ki so povezane s slovenskim jezikom. “Otroci raje gledajo primerljivo enak dober film v slovenskem jeziku kot v angleščini, a če je v slovenščini petkrat bolj dolgočasen kot v angleščini, nastopi težava,” je še pojasnil Stabej in opozoril, da imamo te produkcije v Sloveniji po marsikaterem parametru premalo.

Odrasli nosijo del odgovornosti

Tudi prevajalec, pisatelj in komik Boštjan Gorenc – Pižama meni, da mladim ne moremo v celoti pripisati krivde za opuščanje slovenščine in vse pogostejšo rabo anglicizmov. “Predvsem gre za posledico tega, da vse več časa preživimo na spletu, da smo bombardirani z nekimi vsebinami, ki so globalne in od katerih potem prevzemamo vzorce,” je pojasnil in dodal, da se tuji izrazi do neke mere samodejno prikradejo v jezik. “Sam se dostikrat zalotim, ko imamo kakšne debate o filmih, serijah, da nekatere izraze samodejno uporabiš v angleščini že samo zaradi tega, ker so to edini, ki jih poznaš,” je še poudaril. Mladi pa določene izraze uporabljajo tudi zato, ker želijo govoriti tako, da jih starejše generacije ne bodo razumele. S tem pa, tako Pižama, ni nič narobe, a je pomembno, da bi se mladi morali zavedati, da je več ravni jezika in več govornih položajev. Tako se mladi s prijatelji lahko pogovarjajo v slengu, ko se bodo znašli v neki uradni situaciji, pa bo treba uporabiti tudi pravilnejšo govorico.

“Tu smo tudi odrasli delno odgovorni,” je nadaljeval Pižama in dodal, da bi morali mladim ponuditi vsebine, ki bodo pritegnile njihovo pozornost, tudi v slovenskem jeziku. “Seveda je nemogoče tekmovati z ameriško, anglofonsko industrijo glasbe, filmov, računalniških iger, s čimer se oni vsak dan srečujejo, ampak vseeno je fino, da skušamo čim več prinesti do mladih,” je nadaljeval in dodal, da bi morali zahtevati, da bi bile vse vsebine podnaslovljene in prevedene tudi v slovenščino. Tako denimo bi morali stremeti k temu, da bi tudi pri ponudnikih pretočnih vsebin, kot je Netflix, imeli možnost slovenskih podnapisov. A Pižama je opozoril, da zgolj podnapisi ne bi bili dovolj, morali bi se uveljaviti določeni standardi, ki se jih je treba držati. “To ne bi smela biti domena neke prevajalske agencije, ki bi delo v popoldanskem času predala nekomu kot dodatno delo,” je pojasnil sogovornik in dodal, da bi tudi podnapise morali prevajati kakovostni prevajalci.

Kot je še pojasnil Pižama, bi morali imeti izdelano vsaj strokovno izrazoslovje, saj bo v pogovornem jeziku vselej prišlo do mešanja. A tudi beseda mora biti taka, da se prime in jo ljudje vzamejo za svojo, zato se moramo truditi, da iščemo in najdemo predvsem ustreznice, ki zvenijo naravno slovenskemu ušesu. Kot je pojasnil pisatelj, prevajalec in komik, se tako denimo sebek ni prijel, saj se je izraz skoval direktno iz izvirnika, prevajanja pa smo se lotili s povsem napačnega konca. “Važno je, da imamo podstat, da ko se začneš z nečim strokovneje ukvarjati, je terminologija razdelana, in tu se mi zdi, da se še lovimo,” je še dodal sogovornik.

Kako mlade spodbuditi, da bodo vzljubili materinščino?

Na vprašanje, ali bi se Slovenci morali bati, da bo zaradi premalo pozornosti, ki jo namenjamo slovenščini, naš jezik izumrl, je Pižama odvrnil, da nas za izumrtje ne sme imeti, a moramo jezik vseeno negovati. “Imamo več kot dva milijona govorcev, kar nas uvršča v vrhnjih šest odstotkov svetovnih jezikov. Nismo tako majhni, kot se bojimo, je pa res, da to ne pomeni, da lahko z jezikom delamo kot svinja z mehom,” je bil jasen Pižama in dodal, da moramo za jezik skrbeti, saj navsezadnje v prvi vrsti predstavlja orodje za komunikacijo. S tem ko si širiš korpus znanja, pa se tudi lažje izražaš in komuniciraš z drugimi.

Mladim svetuje, naj pograbijo v stvari v slovenščini, ki se jim zdijo zanimive. “Jezik je vse, kar je okoli nas, predvsem se ga ne smemo bati. Moramo ga vzeti za svojega, moramo se igrati z njim,” je še pojasnil Pižama in dodal, naj mladi na slovenski jezik pogledajo tudi zunaj šolskih okvirov ter naj začnejo raziskovati, kaj vse lahko igrivo počnejo v svojem jeziku.

Komentari

Vaš komentar