Eden od najbolj znanih jezikoslovcev pri nas, dr. Kozma Ahačič, v intervjuju za N1 govori o tem, zakaj se mora otrokom kdaj pa kdaj zgoditi krivica in kako nam je uspelo odnos učenec : učitelj spremeniti v pravno razmerje. Pojasnjuje tudi, zakaj se Slovenci ne razumemo, čeprav govorimo isti jezik, zakaj vojaška retorika na Portugalskem deluje, v Sloveniji pa ne, in zakaj meni, da je bilo dobro komuniciranje o epidemiji že v izhodišču misija nemogoče.
V N1 STUDIO je gostoval dr. Kozma Ahačič, predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, urednik priljubljenega portala Fran in revije Slovenski jezik.
Vaš zapis na Facebooku je ta teden precej odmeval – tudi sami pravite, da tega niste pričakovali – v njem postavite tezo, da nam je odnos učenec : učitelj uspelo spremeniti v pravno razmerje. To se je v zadnjih letih že nakazovalo, zdaj pa je epidemija to samo še dokončno odstrla. Zakaj se nam je to zgodilo?
V resnici največ povejo že kar številke same. Učitelji in ravnatelji so vse bolj izobraženi o pravilnikih in zakonodaji, povezani s šolstvom. Kljub temu pa smo imeli še leta 2000 samo 300 prijav za izredni nadzor inšpekcij nad šolami. V letih pred epidemijo se je ta številka zvišala že na 800 na leto. Zdaj med epidemijo pa je dosegla že več kot 1.000. Zakaj se je to zgodilo? Zato ker je minimalna manjšina nepreudarnih staršev, ki se ne zavedajo, kaj s tem povzročajo zlasti svojim otrokom, ugotovila, da lahko s samo prijavo neke situacije na šolski inšpektorat – ne glede na to, ali se ta prijava odvije pozitivno ali negativno – izvede pritisk na šolo, učitelje, ravnatelje, in s tem omogočila na videz lažje življenje vsaj za kak mesec svojemu otroku.
Stranski učinki pa so zelo slabi. S tem je porušen odnos med učiteljem in učencem, porušeno je samo vzdušje v šoli in učitelji ter z njimi ravnatelji ravnajo vse bolj samoobrambno, vse manj si upajo. Mi pa potrebujemo učitelje, ki bodo strastni, drzni, ki si bodo upali biti inovativni in ki jim bo dovoljena kdaj pa kdaj tudi kakšna napaka.
Argument staršev je navadno, da ravnajo v interesu svojega otroka. Ustvarja se vtis, da ravnajo precej kratkovidno, kot da ne vedo, kakšne posledice to pušča na otroku in njegovem nadaljnjem razvoju, če otrok dobiva napačno sporočilo. Največ se naučimo pri starših.
Seveda. Ravno zato je tako pomembno, da kot družba prepoznamo sedanjo situacijo kot problem in jo tudi kot družba rešimo. Vsak od staršev, tudi tisti, ki ravnajo na opisan način, so seveda prepričani, da ravnajo dobro. Na situacijo ne znajo pogledati od zunaj, zviška. Sam sem dobil vpogled, kako velike stiske lahko to povzroča tudi pri najboljših učiteljih, ravno ob delu na spletnem portalu Franček, ki smo ga vzpostavljali skupaj z učitelji različnih osnovnih in srednjih šol. Ta glas učiteljev se danes včasih premalo sliši, zato sem tudi sklenil, da napišem nekaj v tej smeri.
Napisali ste tudi, da je dobro, da so otroci kdaj pa kdaj razočarani.
Tudi na to smo pozabili. Šola vzgaja otroke za realni svet. Absurdno je, da je realni svet vse bolj krut, vse manj pravičen, mi pa želimo, da bi bila šola takšna, da bi bili v njej učenci v vati. To ni dobro. To je namreč ravno čas šole, je čas, ko se oblikuje naša osebnost, ko moramo doživeti kakšno razočaranje, poraz, morda tudi krivico.
Sredo, ki je bila prvi dan novega režima samotestiranja, so učitelji in ravnatelji pričakovali z velikim strahom, tudi vi ste opozarjali, da potrebujejo našo podporo, a jim je nato precej odleglo. Pa najbrž ne samo njim. Vas ta precej mirni potek srede brez večjih posebnosti navdaja z upanjem?
Mene ne preseneča, vedno, ko bodo učitelji začutili, da imajo podporo ljudi, bodo začeli delovati. Ko učitelji delujejo iz lastnih vzgibov, delujejo dobro.
Ni več pomembno, kaj kdo pove, ampak kdo to pove
Epidemija nam je prinesla veliko novih besed, ki jih zdaj po več kot letu in pol že dobro poznamo, s sodelavci ste se s tem veliko ukvarjali. Veliko govorimo o družbeni razklanosti, toda v eni od svojih zadnjih kolumn pišete tudi o jezikovni razklanosti. Da je družbi jezik ušel iz rok. Zakaj?
So besede, ki ob svojem pomenu nosijo še določen čustveni naboj. Če se v družbi iste besede uporabljajo z različnim čustvenim nabojem, jih dejansko začnejo ljudje različno razumevati. Ko ljudje določene besede razumejo različno, lahko popolnoma ista izjava različnim ljudem, ki govorijo isti jezik, pomeni nekaj popolnoma različno.
Katere besede ali izjave so to?
Takšne zadeve so se zgostile okoli besed, kot je maska. Nekdo bo ob besedi maska začutil čustveni pomen, da je to nekaj dobrega, nekaj koristnega, nekaj, kar vodi k zdravju. Drugi bo začutil pomen, da je to nekaj vsiljenega, nekaj nezakonitega, nekaj nepotrebnega, smešnega, odvečnega. Najpogostejša konotacija v vseh jezikih je na primer beseda vlada. Če rečemo beseda vlada in je trenutno na oblasti opcija, ki nam je blizu, pomeni to nekaj dobrega. Če je trenutno na oblasti opcija, ki nam ni blizu, pomeni to nekaj slabega. To je značilno za vse jezike.
Če je pa vse to pospremljeno z veliko politično razklanostjo, politično neenotnostjo, z vznemirjenostjo medijev, z različnimi, navzkrižnimi informacijami, lahko to dejansko tudi vpliva na jezik.
To je tisto, čemur pravite jezikovni babilon. Torej da se pomešajo jeziki znotraj samega jezika.
Ja. To vidimo vsak dan, ko ni več pomembno, kaj kdo pove, ampak je pomembno, kdo to pove.
Pravite, da naš slovenski jezik pri tem ni nič posebnega. Verjetno ste govorili s kolegi jezikoslovci iz drugih držav, je pri njih to tudi videti v tolikšni meri kot pri nas?
Ne. To je neposredno odvisno od tega, kakšno enotnost je določen narod dosegel pri boju z epidemijo. Zanimivo je, če pogledamo primer Portugalske. Tam so uporabljali izrazito vojaški jezik, v resnici zelo podobno kot v Sloveniji …
Ampak tam je deloval.
Vendar je tam deloval, zato ker ga ni spremljal še politični boj in hkrati še med medijski boj. Skratka, zelo pomemben je kontekst, ni pomemben samo način komunikacije.
Kako nagovoriti Slovence, da bo delovalo?
Zakaj menite – tudi to tezo ste postavili – da je bilo dobro komuniciranje o epidemiji pri nas že v izhodišču misija nemogoče? Ali to mislite samo pri nas ali tudi drugod?
Ne, to mislim samo pri nas in na splošno v vseh državah, ki k epidemiji niso pristopile, kot da je to vsedržavni projekt. Povsod, kjer tisti veliki delež neodločenih ljudi ni začutil, da je to stvar vseh nas. Epidemija je namreč eno od obdobij, ko dobivamo zelo različne, zelo nasprotujoče si informacije. Vedno, ko človek dobiva različne, nasprotujoče si informacije, začne ali verjeti tisto, kar nam govorijo avtoritete, če jih priznava celotna skupnost, še lažje pa je – to je tisto, na kar bi morali biti pozorni – da začne verjeti v razne teorije zarote. Zakaj namreč teorije zarote obstajajo? Zato ker prikazujejo svet kot mnogo bolj urejen. Če verjameš v teorijo zarote, je ves naš kompleksni svet naenkrat preprost, logičen. Realno življenje pa ni vedno preprosto in tudi ni vedno logično.
Torej, ljudje smo nagnjeni k temu, da si eno stvar v glavi razložimo čim bolj preprosto. Ker je epidemija zelo kompleksna, zelo zapletena, nova stvar, smo se ljudje – vsaj nekateri med nami – začeli zatekati k preprostim razlagam, rešitvam, če jim tako rečeva, in to so te teorije zarote, ki so dobile pospešek, ko imajo družbena omrežja tako velik vpliv. To je to.
Ja.
Zakaj se torej ne razumemo, čeprav govorimo isti jezik? To je najbrž povezano z omenjenimi različnimi konotacijami besed.
Ja. Če neka skupnost pride v situacijo, ko postane za isto besedo različen pomen ali glede na politično pripadnost ali vero v teorijo zarote, se nam dejansko lahko vedno bolj dogaja, da bomo vsi govorili slovenščino, vendar te slovenščine ne bomo razumeli. Da bo nekdo sporočal nekaj drugega, kakor bodo razumeli tisti, ki ga poslušajo. Če povem primer, da bo bolj oprijemljivo. Stavek “vlada je sprejela ukrep, da bo nošnja mask obvezna”, bo nekdo razumel vlada – dobro ali slabo – je sprejela ukrep – pomembna stvar, ki jo moramo spoštovati, ali pa neustavno, nezakonito, teror – da bo obvezna – dobro, ker bomo s tem vsi dosegli zdravje, slabo, ker v resnici ni utemeljeno v našem prepričanju – in maske – nekaj, kar nas ščiti pred virusom, kar bo prispevalo k zdravju, ali nekaj, kar nas duši, kar nas posiljuje in kar je nepotrebno in zato neumno.
Vem, da je to vprašanje za milijon dolarjev, ampak ali potem obstaja način izražanja, jezik, ki bi Slovence lahko nagovoril? Če ste dejali, da je bilo dobro komuniciranje že v izhodišču obsojeno na neuspeh, na Portugalskem je deloval vojaški besednjak, kakšen bi lahko deloval pri nas? Videli smo že kar nekaj različnih pristopov – grožnje, trepljanje, obljube. Pa doslej, kot je videti, še nič ni delovalo. Kaj bi lahko?
Rešitev je v tem, da politika dejansko postane politika, čisto po etimologiji besede, in da pri pomembnih, skupnih projektih stopi skupaj, se začne pogovarjati in sodelovati. Politika namreč tudi vodi ljudi in rešuje tudi takšne malo bolj zapletene razmere, če seveda želi.
Ampak imamo težavo. Prej ste govorili o različnih konotacijah ene besede, ampak se mi zdi, da ima beseda politika v večini pri nas samo eno konotacijo.
Ja, sam si zelo želim, da bi bila v prihodnosti ta konotacija dobra in ne slaba.
Ravno včeraj ste objavili razpis za besedo leta 2021. Spomnimo, beseda lanskega leta je bila karantena. Za letošnjo je nekaj predlogov že prispelo. Če naštejem nekatere: biseri, duševno zdravje, janšizem, PCT, precepljenost, poživitveni odmerek, referendum, sadni jogurt, sledilnik, strategija cepljenja, viala, voda. Katera po vaši oceni v tem začetnem naboru manjka in ali bo ponovno zmagala beseda, povezana z epidemijo?
Morda manjka najbolj aktualna – samotestiranje. Ne bi si upal ničesar napovedovati, mi vse besede zberemo, ocenimo njihovo dejansko rabo, dejansko utemeljenost, nato pa je končna beseda na ljudeh, ki o besedi leta glasujejo.
Boste tudi letos izbrali najbolj zanimivo novo tvorjenko? Spomnim se – mislim, da je bilo to leta 2018, ko je zmagala čebela – da je bila to takrat drečka.
Bomo. Letos je izbira res velika, novotvorjenih besed je namreč vedno več.
Omenili ste že eno – samotestiranje. Lahko omenite še kakšno?
Tu so najrazličnejše besede, povezane z epidemijo. Bi si pa seveda želeli, da bi našli kakšno besedo, ki je bila na novo ustvarjena mimo epidemije.
Seveda bomo z zanimanjem spremljali in si želeli, da nas besede karantena, PCT, samotestiranje in tako naprej spremljajo čim manj časa.
Res je, nove besede pridejo v jezik zelo hitro. Zlasti v času epidemije jih tudi močno uporabimo, dobra novica pa je, da bodo, ko epidemije ne bo več, tudi te besede zlagoma odšle v pozabo.
Posnetek celotnega intervjuja si lahko ogledate na vrhu članka.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje