Menu Item
Ta konec tedna se bodo učenci in dijaki lahko udeležili informativnih dnevov. Ti so lahko ključnega pomena pri izbiri srednje šole ali fakultete, še posebej če jih znajo dobro izkoristiti. O tem, kako naj to storijo, sta za N1 spregovorili strokovna svetovalka visokošolske prijavno-informacijske službe Univerze v Ljubljani dr. Sabina Žnidaršič in Sara Gošnak z državnega centra za poklicno izobraževanje. Vprašali smo ju tudi, ali naj se informativnih dnevov udeležijo starši.
V petek in soboto bodo na slovenskih srednjih šolah, fakultetah in akademijah potekali informativni dnevi, ki so lahko za marsikaterega mladega odločilni pri nadaljnjem šolanju – če le vedo, kako od njih kar največ odnesti.
“Tega naj se lotijo umno. To bi bil prvi nasvet,” je za N1 dejala dr. Sabina Žnidaršič, strokovna svetovalka za izbiro študija v Službi VPIS Univerze v Ljubljani.
Srednje šole in fakultete, ki jih bodo obiskali, naj si izberejo prej in se pozanimajo, kako priti do njih. Pri tem naj jim bodo v pomoč Googlovi Zemljevidi. Če bodo v enem dnevu obiskali dve ustanovi, naj izberejo takšni, ki sta blizu druga drugi in se tako izognejo logističnemu stresu in zamujanju.
Ali naj se bodoči študenti udeležijo vseh treh terminov ali morda enega ali celo nobenega, ker so že odločeni, je po besedah svetovalke osebna izbira, a udeležbo vendarle svetuje. “Študij se v zadnjem obdobju pospešeno razvija, študijski programi se spreminjajo, nastajajo novi. Študenti v drugem ali tretjem letniku so včasih zelo presenečeni nad tem, kaj vse bi lahko izbrali, a niso imeli niti pojma, da to obstaja. Že to, da dijaki pridejo na fakulteto in se razgledajo naokoli, je lahko za nekoga ‘trenutek prebuditve’, ko se spozna z nečim, o čemer ni prej niti sanjal.”
Podobno osnovnošolcem svetuje Sara Gošnak s Centra RS za poklicno izobraževanje. Po njenem mnenju naj bodoči dijaki na informativnih dnevih skušajo začutiti utrip šole ter počutje in zadovoljstvo dijakov.
Kot najpomembneje pa je navedla, naj osnovnošolci odgovornost za izbiro nadaljnjega izobraževanja prevzamejo že prej in začnejo informacije iskati ne šele v devetem razredu, temveč že v sedmem ali osmem. Že takrat lahko začnejo razmišljati, kam se želijo usmeriti in kaj jih veseli, in že obiščejo kakšnega svetovalca ali izobraževalne in karierne sejme. “Da imajo potem, ko pridejo v deveti razred, res ožji izbor šol, ki jih zanimajo.”
Priložnost za odgovore na konkretna vprašanja
Informativni dnevi so priložnost, da mladi dobijo odgovore na določena vprašanja.
Bodoči študenti lahko vprašajo, kateri predmet je v prvem letniku največji problem, ali ima fakulteta tutorski sistem za pomoč pri študiju ali kakšne so možnosti izmenjav, je navedla Žnidaršič. V teh pogledih se fakultete med seboj namreč zelo razlikujejo.
Temu, kaj bodo pridobili poleg rednega znanja, naj na predstavitvah pozorno prisluhnejo tudi osnovnošolci. Kot pomembne je Gošnak pri tem izpostavila obšolske aktivnosti in krožke, dodatne tečaje, ekskurzije in izmenjave, povezovanja s tujino. “Tudi to lahko veliko prinese mladim, da širijo svoja obzorja, ter jih tako potem pripravijo tudi na svet in prihodnost,” je dejala. Na informativnih dnevih poklicnih in strokovnih šol naj se med drugim pozanimajo, kakšna sta praksa in povezovanje z lokalnim gospodarstvom.
Informativni dnevi so priložnost, ko se ustanove predstavljajo v kar najboljši luči, tam so tudi bodoči profesorji, je opomnila Žnidaršič, zato naj obiskovalci vprašanja, ki si jih morda ne upajo javno zastaviti, naslovijo na dijake in študente, ki prav tako sodelujejo na informativnih dnevih. Od njih bodo lažje slišali tudi kakšno kritiko ali “insajdersko” informacijo, ki morda pomaga prevesiti tehtnico v smer določene odločitve.
S seboj naj imajo svinčnik in list papirja, da si lahko zapišejo vsa vprašanja, ki se jim porodijo med predstavitvijo ali po njej.
Dijaki se lahko z vprašanji o študiju in fakultetah v Ljubljani obrnejo na prijavno informacijsko službo, Službo VPIS UL. “Prvič, ker poznamo fakultete in akademije, drugič zato, ker poznamo postopke vključevanja in ker smo nevtralne osebe. Dijaki lahko z nekom, ki je nevtralen, hkrati pa ima neko vednost, predebatirajo teme, ki jih ne morejo z nikomer drugim. Svetovalni delavci v šolah so obremenjeni, starši imajo svojo agendo. Mi smo za mnoge prava točka in pogosto pridejo do nekih uvidov in rešitev, ki jih prej niso videli. Morda imajo v mislih študijski program z vizijo, kaj bodo v življenju počeli, a vedo, da imajo preslaba spričevala, da bi prišli zraven. Skozi razgovor jim pomagamo najti druge poti, ki vodijo do zelo podobnega cilja, kot ga imajo v glavi,” je razložila svetovalka Žnidaršič.
Služba bo tako v petek kot soboto na rektoratu univerze na Kongresnem trgu ponujala delavnice, možnost preračuna pričakovanega števila točk in osebna svetovanja za iskanje odgovorov na kakršnakoli vprašanja, tudi po informativnih dneh pa so dostopni prek telefona, elektronske pošte ali Zooma. Na matične univerze se lahko z vprašanji obrnejo tudi dijaki, ki načrtujejo študij na Univerzi v Mariboru in Univerzi na Primorskem.
Na univerzitetne službe se lahko obrnejo tudi starši, ki so po besedah Žnidaršič včasih v še večji stiski kot dijaki.
Kakšna naj bo vloga staršev?
Ob tem se poraja vprašanje, ali naj se tudi starši udeležujejo informativnih dnevov in koliko naj bodo vključeni v odločitev otroka za izbiro srednje šole ali študija.
Starši naj bodo po mnenju Gošnak za osnovnošolce predvsem podpora in pomoč pri iskanju informacij, z otroki naj debatirajo, jim postavljajo vprašanja in prisluhnejo njihovim dilemam. “Črto pa potegnemo predvsem pri dejanskem usmerjanju oziroma pri zanikanju njihovih želja,” je bila jasna. Kljub temu da starši morda velikokrat bolje vedo, kaj je dobro za otroke, se je po besedah Gošnak na tem področju doslej izkazalo, da imajo otroci večkrat prav kakor starši.
Ne glede na otrokovo izbiro je namreč rezultat dober, saj je to izobrazba, neko dodatno znanje. Dodala je, da je slovenski izobraževalni prostor še toliko odprt, da omogoča manevriranje med panogami ali izobraževalnimi sistemi. “Če se recimo otrok odloči za poklicno izobraževanje, čeprav bi starši najraje videli, da bi šel na splošni program v gimnazijo in potem vse do doktorata, to še ne pomeni, da se mu kariera ob zaključku tega izobraževanja ustavi. Slovenski izobraževalni sistem ponuja nadgrajevanje učenja in znanja, hkrati pa s tem dobijo tudi poklicne spretnosti, ki jim lahko pomembno služijo v življenju,” je ilustrirala.
Gošnak nadalje meni, da lahko starši osnovnošolce na informativni dan pospremijo kot spremljevalci, ne pa kot aktivni udeleženci, ki bi postavljali vprašanja v imenu otrok. Če pa šolar tako želi, naj se informativnega dneva udeleži sam, starši ga lahko zgolj pospremijo do šole.
Pa na fakultetah? “Tukaj se potegne črta. Tukaj smo šli starši že krepko čez mejo in mislim, da se moramo vrniti v tiste čase, da se lahko gredo polnoletne osebe same na fakulteto pozanimat, kaj bo njihov študij,” je dejala Gošnak in nadaljevala: “Mislim, da družba drvi v propad s tem, ker smo prišli že tako daleč, da starši hodijo zraven tudi na informativne dneve za doktorski študij, da otroke spremljajo na razgovore za službo … Potem ni več meja. Ampak 18 let je meja, ko postane oseba polnoletna in lahko prevzema odgovornosti za svoje odločitve. Menim, da starši nimajo kaj početi na fakultetah.” To, da imajo nekatere fakultete na informativnih dnevih kotiček za starše, je označila za absurd, “to je že tragikomično”.
Včasih starši na fakulteti vendarle niso katastrofa
Žnidaršič ima pri tem vprašanju drugačen pogled. Čeprav so dijaki ob vpisu na fakultete polnoletni, odgovor na vprašanje, ali naj spremljajo svojega otroka, ni enoznačen. “Starši so pomembni tudi zato, ker so otroci še vedno odvisne osebe in je zanje tudi v bivanjskem, ekonomskem, eksistencialnem smislu pomembno, kam bodo šli študirat, če bodo šli,” je razložila.
S tem, da so starši vključeni v odločitve, tako nima težav – svetuje celo, naj informativne dneve na fakultetah, za katere se zanima njihov otrok, obiščejo sami. “Naj ne hodijo skupaj z otrokom, ampak naj gredo nekam, kar bi radi videli in spoznali sami. Študij je – verjetno – danes precej drugačen, kot je bil v njihovih študijskih letih, zato naj le gredo in naj poslušajo, vprašajo. Nič posebnega ni več, če hodijo starši na informativne dneve, tako da ne bodo nikogar šokirali, lahko pa si mnoge stvari razjasnijo in so potem tudi boljša podpora otroku, predvsem pa lahko njegovo izbiro ali dilemo bolje razumejo.”
V Sloveniji študij pravzaprav ne predstavlja tako velikega trenutka osamosvajanja od staršev kot v nekaterih drugih državah, saj pri nas nimamo te kulture, da bi otroke po srednji šoli “spustili”, je dodala Žnidaršič. Severnjaki imajo prakso, da gredo po srednji šoli pogosto delat in se preizkusijo, vidijo, kdo so, in potem lažje izberejo študij zase. Po drugi strani pa “mi vztrajamo v pretežno premočrtni karierni vertikali, kar ni več najboljša rešitev”.
“To ni življenjsko usodna zadeva”
Kot ključni pri izbiri študija je svetovalka Žnidaršič za konec izpostavila dvoje: prvič, da dijaki izberejo študij, za katerega menijo, da jih bo veselil vsaj v 80 odstotkih in vsaj tri leta, in drugič, naj izberejo študij, ki mu bodo kos, saj bodo sicer izgubili motivacijo. Predvsem pa naj izberejo študij, ki jih veseli in ne z mislijo na to, kako zaposljivi bodo čez 5, 10 ali 20 let (čeprav so, kot je poudarila, tudi tu pomembne izjeme). “Kaj bo čez toliko let, ne vemo. To ni življenjsko usodna zadeva. Danes izobrazba ne pomeni nadaljnjih 40, 50 let varnega ali pa nevarnega življenja v svetu odraslosti.” Kaj bodo počeli in kako se bodo preživljali, je odvisno od izkušnje z izobraževanjem – zato naj se sprostijo in izberejo študij, ki ga želijo izbrati, je sklenila.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje