Šole v naravi so za večino otrok nepozabna in dragocena izkušnja, za starše pa pogosto precejšen finančni zalogaj. Najvišje so cene zimskih šol v naravi, ki lahko krepko presežejo dvesto evrov. Kako to rešujejo starši, šole, država? In ali ministrstvo za to nameni premalo denarja?
V teh zimskih mesecih številne šole organizirajo šole v naravi. Najugodnejše nastanitve nudijo domovi Centra za šolske in obšolske dejavnosti (CŠOD), ki pa jih ni dovolj.
Posebej za nastanitve ob smučiščih, poleti pa tudi za tiste ob morju, velja, da je povpraševanje bistveno večje od kapacitet. Šole morajo zato iskati zasebne nastanitve, ki pa so precej dražje. Kako to vpliva na ceno, ki jo na koncu plačajo starši?
Na OŠ Grm Novo mesto zimske šole v naravi izvajajo samo v domovih CŠOD, nam je povedala ravnateljica Zdenka Mahnič. Poleg tega, da slednji zagotavlja učitelje smučanja, je tam na voljo tudi izposoja smučarske opreme, ki je tako ni treba dodatno plačevati.
Če nastanitve v CŠOD ne dobijo, se raje odločijo za tečajno obliko kot za bivanje v zasebnih nastanitvah, saj bi bilo slednje zanje predrago. “Na naši šoli nimamo dovolj učiteljev smučanja z licenco, zato bi morali najemati dodatne.
Njihova ura stane od 40 do 80 evrov, plačati pa jim je treba še smučarsko karto,” je povedala ravnateljica Mahnič.
Prav v minulih dneh se je skupina njihovih učencev učila smučati na Voglu. Ker pa je najbližji CŠOD v Ribičevem Lazu, se morajo do smučišča in nazaj vsak dan voziti z avtobusom, kar pomeni dodaten strošek.
Drugače je denimo v Kranjski Gori, kjer je dom neposredno na smučišču. “Tudi v teh domovih stroški na koncu niso vedno enaki,” je dejala Mahnič. Za letošnjo šolo v naravi v Bohinju so starši morali odšteti 210 evrov na otroka.
Bližina odtehta ceno
Učenci OŠ Prežihovega Voranca Maribor so pred leti zimsko šolo v naravi izvajali v CŠOD na Pohorju, a so sčasoma ugotovili, da jim za učenje smučanja bolj ustreza zasebna nastanitev, je povedala ravnateljica Barbara Pernarčič.
“Vsak dan smo se morali voziti na smučišče in nazaj. Zato nam je bistveno ljubša koča na Arehu, ki je neposredno na smučišču. Samo bivanje je res nekoliko dražje, a so stroški avtobusnih prevozov toliko nižji, da je na koncu cena skoraj enaka.” Starši otrok, ki so se letos učili smučati na Arehu, so tako plačali 250 evrov na otroka.
Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje po zakonu sofinancira eno šolo v naravi za generacijo učencev – torej vsakemu otroku eno šolo v naravi v devetih letih.
Za vsakega učenca zagotovi 82,20 evrov, kar pokrije strošek bivanja v CŠOD. Za učence, ki razlike do polne cene šole v naravi ne morejo pokriti, zagotovijo tudi sredstva za subvencioniranje. Marsikatera šola organizira več šol v naravi za posamezno generacijo učencev, a teh ministrstvo ne sofinancira niti ne subvencionira.
V OŠ Grm Novo mesto tako organizirajo dve do tri šole v naravi letno, v OŠ Prežihovega Voranca Maribor pa štiri. Pernarčič je povedala, da sofinanciranje izkoristijo za poletno plavalno šolo, saj želijo vse otroke plavalno opismeniti in zato poskušajo ceno karseda znižati.
Na obeh šolah se sicer trudijo, da bi vsem otrokom omogočili udeležbo v vseh šolah v naravi, ki jih organizirajo. “Za marsikoga je to velik finančni zalogaj, še posebej, če gresta iz ene družine dva ali več otrok v šolo v naravi isto leto,” je povedala Mahnič.
Tistim, ki si to težje privoščijo, šole priskočijo na pomoč s šolskim skladom, če pa tudi to ni dovolj, iščejo donatorska in sponzorska sredstva. Ponekod pomagajo tudi lokalne skupnosti.
Predlogi za znižanje cene, ki jo plačajo starši
Strošek šole v naravi, ki ga vsaki generaciji oziroma vsakemu otroku enkrat sofinancira ministrstvo za vzgojo in izobraževanje, je določen po dogovoru s Centrom šolskih in obšolskih dejavnosti.
Kot je povedal direktor centra Branko Kumer, je bila cena – omenjenih 82 evrov na učenca – nazadnje usklajena pred dvema letoma, zaradi podražitev hrane in energije v zadnjem letu pa bodo verjetno predlagali novo uskladitev cen.
V skladu s področnim pravilnikom ministrstvo sofinancira eno šolo v naravi, tudi če se šola odloči za zasebno nastanitev in ne za CŠOD. V tem primeru upošteva enak znesek, razliko pa poravnajo starši v dogovoru s šolo.
Kumer je povedal, da so na pristojno ministrstvo že podali predloge, kako bi skupne stroške šole v naravi lahko znižali. Ena od teh je subvencioniranje prevoza na lokacijo in nazaj.
“Smiselno bi bilo, da bi bila participacija staršev fiksna, ne glede na to, kako daleč se mora otrok peljati do nastanitve – najsi bo to 30 ali 100 kilometrov,” je pojasnil.
Predlagali so tudi, da bi bilo predpisanih šol v naravi za posamezno generacijo več in da bi se vse sofinancirale iz proračuna. “Koristi teh programov so zelo velike, zagotovo pa presegajo finančni vložek. S tem bi delno razbremenili starše, ki zdaj morebitne dodatne šole v naravi, ki jih organizira šola, v celoti plačajo sami.”
Smučarska šola v naravi je sicer zaradi nakupa smučarskih kart bistveno dražja od denimo naravoslovnih, kjer je največji strošek nastanitev. Barbara Pernarčič je povedala, da je cena tako imenovane socializacijske šole v naravi, ki jo organizirajo za drugošolce, okrog sto evrov na otroka.
Bolj ugodne cene šole v naravi pa bi prineslo tudi širjenje mreže CŠOD, saj šolam ne bi bilo treba iskati dražjih zasebnih nastanitev. “Trenutno lahko izvajamo zimske šole v naravi na samo osmih lokacijah, pa še to v zelo omejenem časovnem intervalu,” je dejal Kumer. “Več kot polovico prijavljenih šol moramo zavrniti, saj kapacitet ni dovolj.”
Zato z ministrstvom iščejo rešitve, da bi število lokacij s sedanjih 25 povečali na 28 ali 30, s čimer bi po njegovih besedah pokrili veliko večino potreb. Na ministrstvu so ob tem pojasnili, da iščejo tako možnosti za povečanje kapacitet v nekaterih obstoječih domovih kot tudi nove primerne objekte za širjenje mreže domov CŠOD.
“Ministrstvo nameni premalo denarja”
Da ima šola v naravi zelo pozitiven učinek na otroke, se strinjajo vsi sogovorniki. “Med otroki se vzpostavi drugačen odnos, prav tako se drugače povežejo z učitelji, ki jih spremljajo,” je povedala Zdenka Mahnič.
“V šoli v naravi se otroci učijo sobivanja, prilagajanja, strpnosti. Ne gre le za vsebine, ampak za veščine in vrednote, ki so pomembne za vse življenje. In vemo, da imamo prav tukaj kot družba velik problem.”
Pomen teh programov je prepoznalo tudi pristojno ministrstvo. Leta 1996 je šola v naravi postala del obveznih izbirnih vsebin, z letom 2010 pa del obveznega programa. To pomeni, da je vsaka šola dolžna izvesti vsaj en teden šole v narave za posamezno generacijo. Za otroke udeležba sicer ni obvezna.
“Kršitev načela enakosti”
V Zvezi aktivov svetov staršev so kritični do dejstva, da morajo biti starši finančno udeleženi “celo pri izvedbi obveznega programa, ki bi se moral financirati iz javnih sredstev”. Sredstva, ki jih za to nameni ministrstvo, so po njihovi oceni prenizka.
“Če je nekaj v šolstvu obvezno, potem mora to zagotoviti država, sicer prihaja do kršitve načela enakosti med učenci,” je opozorila predsednica Zveze Lara Romih.
“Res, da obstajajo tudi šolski skladi, ki lahko pomagajo staršem, ki si plačila šole v naravi ne morejo privoščiti, vendar to ni vedno rešitev, saj opažamo, da je marsikatere starše, ki si ne morejo privoščiti plačila, sram vložiti zahtevek na šolski sklad.”
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje