Menu Item
Strateški svet za preprečevanje sovražnega govora, ki ga vodi Nika Kovač, je, še preden se je zgodila tragedija v Beogradu, od vlade zahteval, da v spopadu z medvrstniškim nasiljem, sovražnim govorom v šolah in duševnimi stiskami med mladimi prestavi v višjo prestavo. Zdaj, po strelskem pohodu na beograjski šoli, pa je za to že skrajni čas. Ali in koliko so jih ministri slišali, bo znano danes.
Ko se je pred enim mesecem po spletu razširil posnetek medvrstniškega nasilja v Celju, morda še nismo povsem razumeli, da je to le vrh ledene gore in zgodba o problemu, zaradi katerega alarmi v resnici gorijo že dolgo.
Ko se je nato še bližnja Srbija soočila s tragedijo v beograjski osnovni šoli, v kateri je 13-letnik ubil osem učencev in varnostnika, se je preplah razširil tudi v dve slovenski osnovni šoli.
Strateški svet za preprečevanje sovražnega govora, ki ga na predlog predsednika vlade Roberta Goloba vodi Nika Kovač, je že na svoji aprilski seji, ki je bila pred beograjsko tragedijo, od vlade zahteval, da prestavi v višjo prestavo, in pripravil priporočila prav s področja vzgoje in izobraževanja. Zdaj pa je za to že skrajni čas.
Ali jih ministri slišijo, bo znano ob 10. uri, ko bodo na tiskovni konferenci, ki jo bomo na N1 prenašali v živo, o aktivnostih vlade za zagotavljanje varnega okolja v slovenskih šolah spregovorili minister za vzgojo in izobraževanje Darjo Felda, minister za zdravje Danijel Bešič Loredan ter minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Luka Mesec.
Eno ključnih opozoril strateškega sveta pa je: okrepite svetovalne službe na šolah in v drugih vzgojno-izobraževalnih ustanovah.
Začasno naj postane trajno
Dobro delujoče in kadrovsko dovolj močne svetovalne službe v šolah so eno jedrnih priporočil strateškega sveta, ki ga vodi Nika Kovač. Predlagajo, da vlada podaljša sodelovanje z vsemi 188 dodatnimi svetovalnimi delavci, ki jih je na šole začasno zaradi posledic covidne krize pripeljala prejšnja vlada, a se bodo morali avgusta posloviti, če jim Golobova vlada sodelovanja ne bo podaljšala. Ali, še bolje, pravi strateški svet, ga spravila v stalno obliko sodelovanja.
“Pri nas imamo trenutno na srečo 60-odstotno zaposleno socialno pedagoginjo, ki intenzivno dela z učenci s čustveno-vedenjskimi težavami. Ne predstavljamo si, da je v naslednjem šolskem letu ne bi bilo več,” pravi specialna pedagoginja Maša Gril, ki dela na osnovni šoli Šenčur in ki je sodelovala tudi pri pisanju priporočil strateškega sveta vladi.
Številke so alarmantne
Da je medvrstniško nasilje, verbalno in fizično trpinčenje med učenci v Sloveniji pogosto in nad mednarodnim povprečjem, je v raziskavi, ki so jo opravili med četrto- in osmošolci, že leta 2016 ugotovil Pedagoški inštitut. Rezultati novejše bodo znani prihodnji teden.
Da so bili žrtve norčevanja in zmerjanja vsaj nekajkrat na leto, je povedalo 26 odstotkov četrtošolcev, 18 odstotkov jih je tovrstno nasilje doživljalo na tedenski ravni. Fizično nasilje je vsaj enkrat v letu doživelo 28 odstotkov četrtošolcev, na tedenski ravni pa 13 odstotkov.
Skoraj 17 odstotkov osmošolcev je vsaj petkrat v zadnjih treh mesecih doživelo, da jih je drug učenec poklical z žaljivim vzdevkom, skoraj 13 odstotkov jih je vsake toliko doživelo, da je neki drug učenec o njih pripovedoval stvari zato, da bi se drugi smejali.
Strateškemu svetu Nike Kovač se med drugim zdi nujen protokol, ki bo določal, kako ravnati ob zaznavi medvrstniškega nasilja, ki ga mora pripraviti ministrstvo Darja Felde. Hkrati pa naj bo na ministrstvu tudi kontaktna oseba, ki bo šolam in drugim vzgojno-izobraževalnim ustanovam v primeru zaznave medvrstniškega nasilja nudila pravno in strokovno pomoč.
In še: vlada naj vzpostavi tudi sistem z enotno točko, na kateri bodo vzgojno-izobraževalni zavodi dobili pomoč pri obravnavanju primerov sovražnega govora, psihičnega in fizičnega nasilja, medvrstniškega nasilja ter drugih vzgojnih problematik.
Ukrepati je treba takoj, ko nasilje zaznamo, poudarja Tina Rezar, ki opravlja svetovalno delo v ljubljanskem dijaškem domu Vič in je prav tako sodelovala pri pisanju priporočil strateškega sveta vladi.
“Težava je v tem, da smo odrasli mladim zgled, a sem ničkolikokrat doživela, da so starejši pogledali stran in se niso odzvali, ko so videli, da je nekdo psihično ali fizično nasilen,” opozarja.
Tina Rezar, ki je tudi predsednica sekcije svetovalnih delavcev pri Svizu, največ stavi na ozaveščanje dijakov. “Izkazalo se je, da je najbolj učinkovit Instagram, objavo vidijo v nekaj minutah. Opozarjamo, na primer, kako ukrepati, če dijaki ali študentje zaznajo nasilje. Da se je treba takoj odzvati in s tem pomagati zaustaviti povzročitelja in zaščititi žrtev …” pojasnjuje in dodaja, da se večina res obrne nanjo, ko nastanejo težave.
Državno statistiko o povečevanju duševnih stisk med mladimi potrjuje tudi s svojimi izkušnjami. V njihovem dijaškem domu je 20 odstotkov dijakov na redni terapiji z antidepresivi, antipsihotiki ali pomirjevali. Obravnava motnje v razpoloženju, motnje hranjenja, psihoze, nasilje, zasvojenosti (največ je t. i. ‘zaslonske’ zasvojenosti), celo samopoškodbena vedenja in samomorilna nagnjenja.
“Čakalna doba za nujno psihološko pomoč v javnem zdravstvu pa je devet mesecev, v vmesnem času se lahko otrok ubije ali hudo poškoduje, ker je stiska prevelika,” še pojasni Tina Rezar.
Zaskrbljujoči tudi podatki inšpektorata
Skrb vzbujajoči so tudi podatki inšpektorata za šolstvo in šport: leta 2020 so obravnavali 34 primerov nasilja v šoli, leta 2021 33 primerov (v obeh letih je pouk več mesecev potekal na daljavo), v letu 2022 pa se je število povzpelo na 70 obravnav.
Otroci potrebujejo občutek ‘mar mi je zate’
Specialna pedagoginja Maša Gril iz osnovne šole Šenčur opaža podobno: duševnih stisk in medvrstniškega nasilja je vse več, zaposlenih v svetovalnih službah pa premalo.
In nadaljuje, da je velika težava šolske svetovalne službe tudi prevelika administrativna obremenjenost, zaradi katere jim zmanjkuje časa za neposredno delo z učenci. “Tukaj je tudi velik porast otrok z učnimi, čustvenimi in vedenjskimi težavami. V pokoronskem času se prvič soočamo z večjim številom otrok, ki odklanjajo šolo, ki se šole bojijo, zato ostajajo doma,” opozarja.
Kritična je tudi do šolskega sistema: “Zdi se mi, da se prepogosto usmerjamo samo na znanje, ocene, spregledamo pa čustvene stiske otrok, ki jih opazimo samo, kadar se zelo očitno izražajo na vedenju ali znanju.”
“Zdi se mi, da otroci potrebujejo občutek ‘mar mi je zate’. Tega lahko v njih vzbudim samo tako, da sem z njimi dlje časa. Zato v tem letu ostajam z nekaterimi učenci tudi po pouku, da lahko skupaj mirno in počasi naredimo domače naloge in se pogovorimo,” še dodaja.
V šolskih svetovalnih službah pogosto ne zmorejo več pomagati vsem, ki jih potrebujejo. In ker si kljub temu prizadevajo, da bi pomagali vsem, pogosto izgorevajo tudi sami.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje