Varuh opozarja na resne kršitve pravic prebežnikov v Sloveniji

Slovenija 31. Avg. 202115:17 > 16:061 komentar
Delite:
begunci žica
Foto: Borut Zivulovic/Bobo

Odsotnost individualne obravnave, neustrezno dokumentiranje postopkov, navodila o predajanju hrvaškim varnostnim organom, nehumano ravnanje z ljudmi v Centru za tujce – to so samo nekatere kršitve, ki jih v poročilu o ravnanju s prebežniki izpostavlja varuh človekovih pravic.

Varuh človekovih pravic Peter Svetina je pripravil poročilo o stanju človekovih pravic migrantov v Sloveniji za zadnja tri leta. Poročilo je nastalo na podlagi obiskov varuha na obmejnih policijskih postajah Črnomelj, Metlika in Ilirska Bistrica v letih 2018 in 2019 ter na podlagi ugotovitev o dogajanju v Centru za tujce v Postojni in v azilnem domu v Ljubljani. Kot so zapisali v uradu varuha, je policijske postaje obiskal nenapovedano, potem ko so se leta 2018 začeli vrstiti vse pogostejši očitki o nezakonitih vračanjih migrantov na Hrvaško.

“Varuhove preiskave so odkrile številne nepravilnosti, med drugim odsotnost individualne obravnave in neustrezno dokumentiranje postopkov. Varuh se je seznanil tudi z notranjimi smernicami, ki so vključevale navodilo, naj se hrvaškim organom preda vsakega posameznika, katerega postopek je vodila mešana slovensko-hrvaška policijska patrulja, čeprav je namero za vložitev prošnje za azil izrazil v Sloveniji,” so zapisali v sporočilu za javnost. Šlo je za smernice Policijske uprave Novo mesto, navodila pa so veljala za vse policijske postaje z njenega območja.

Varuh je opozoril, da je takšna praksa očitno v nasprotju z zakonodajo, ki vsakemu posamezniku na ozemlju Slovenije zagotavlja dostop do azilnega postopka.

“Gre za gola oblastna dejanja”

Varuh v poročilu tudi ugotavlja, da slovenski organi večino migrantov vrnejo na Hrvaško in v druge sosednje države, ne da bi jim izdali pisno odločbo, zato nimajo dostopa do pravnega sredstva za izpodbijanje vrnitve ali predaje. Leta 2020 je varuh na podlagi primera maroškega državljana, ki so ga slovenski organi vrnili na Hrvaško, ne da bi mu pri tem izdali odločbo, vložil ustavno pritožbo, s katero izpodbija zakonitost vračanja tujcev brez odločbe o vrnitvi, še piše v poročilu.

“Osebe, predane v sosednjo državo brez pravnega postopka in pisne odločbe, ne sodelujejo v postopku odločanja in ne morejo vložiti ugovorov, na primer glede sistemskih pomanjkljivosti v državi, zaradi katerih bi bila njihova predaja lahko v nasprotju s prepovedjo mučenja in nečloveškega ravnanja, ali opozoriti na druge individualne okoliščine, na primer, da bi vrnitev kršila njihovo pravico do družinskega ali zasebnega življenja. Varuh poudarja, da so taka postopanja brez elementov pravnosti in so gola oblastna dejanja, pri katerih je posameznik zgolj objekt postopka in ne pravni subjekt oziroma nosilec pravic in obveznosti.”

V letih 2019 in 2020 je varuh preiskal tudi primer, ko je od 108 prijetih migrantov iz Afganistana, Pakistana in Bangladeša le sedem oseb zaprosilo za mednarodno zaščito – med njimi pet mladoletnikov brez spremstva. 101 so v skladu z dvostranskim sporazumom vrnili hrvaškim organom.

“Po pregledu dokumentacije v policijskem postopku je varuh ugotovil, da je policija po prijetju nezakonito pridržala 101 od 108 polnoletnih oseb, saj jim ni izdala sklepov o pridržanju, ki bi jih bilo mogoče izpodbijati s pritožbo. Varuh je tudi opozoril, da policija s prijetimi tujci ni izvedla individualnih postopkov. Preiskava je pokazala, da je bilo za postopek z vsakim posameznikom v povprečju na voljo le sedem minut.”

Policija ni ugotavljala njihovih individualnih okoliščin, prav tako jim tudi ni omogočila, da bi v postopku podali izjavo ali ugovarjali vračanju, kar pomeni kršitev pravice do učinkovitega dostopa do azilnega postopka, meni varuh.

Policisti vstopali s psi in jih pustili lajati

V poročilu je varuh izpostavil tudi neprimerno ravnanje z migranti v Centru za tujce v Postojni, ki ga je obiskal poleti 2020. V centru so pridržani tudi po mesec dni prebivali v zunanjih prostorih za pridržanje, kar varuh opisuje kot pokrito betonsko konstrukcijo z zabojniki z malo dnevne svetlobe.

Objekt naj bi bil po pojasnilih MNZ namenjen karanteni na novo pridržanih, s čimer naj bi preprečili širjenje koronavirusa. Osebe naj bi bile v zabojnikih največ 10 do 14 dni, vendar pa je varuh ugotovil, da “so bile nekatere pridržane osebe v zabojnikih zadržane več kot mesec dni, prav tako pa očitno ni bilo beleženo trajanje take namestitve, niti niso bila izvajana druga preverjanja o tem, kako dolgo so bili posamezniki v zabojnikih”. Pridržanim niso bili dovoljeni dnevni izhodi ali gibanje na prostem.

Več pridržanih je tudi povedalo, da v prostore vstopajo policisti s psi in jih pustijo, da lajajo pri zaprtih vhodnih vratih, kar naj bi se dogajalo predvsem ponoči.

Mladoletnik pridržan šest mesecev

Kot posebej problematično je varuh izpostavil pridržanje otrok v omenjenem centru. “V skladu z 82. členom zakona o tujcih morajo biti mladoletniki brez spremstva ali družine z mladoletniki, ki so v postopku vračanja, v dogovoru z imenovanim skrbnikom nastanjeni v primerni ustanovi za nastanitev mladoletnikov; le če to ni mogoče, so lahko pridržani v Centru za tujce v Postojni. Vendar kljub dolgoletnemu zagovorništvu varuha in drugih deležnikov organom ni uspelo uvesti nastanitve mladoletnikov v primerni ustanovi, tako da so praktično vsi mladoletniki v postopkih vračanja pridržani v Centru za tujce v Postojni.”

Leta 2020 je bil pridržan 401 otrok, od tega 304 brez spremstva, 97 pa s starši. Večina otrok je bila pridržana manj kot en teden, vendar je v nekaterih primerih pridržanje trajalo tudi do nekaj mesecev, v najdaljšem primeru celo šest mesecev.

V poročilu varuh omenja tudi sporno novelo zakona o tujcih, zaradi katere je nedavno pisal tudi Evropski komisiji. Ob tem dodaja, da je slovenski parlament aprila letos sprejel tudi spremembe zakona o mednarodni zaščiti, “ki so večinoma znižale standarde in pravice za osebe v azilnem postopku”.

Kot eno od največjih pomanjkljivosti slovenskega azilnega sistema je izpostavil dolgotrajne postopke odločanja o prošnjah za mednarodno zaščito. V skladu z zakonom o mednarodni zaščiti mora pristojni organ sprejeti odločitev v najkrajšem času in najpozneje v šestih mesecih od vložitve prošnje. V praksi odločanje lahko traja tudi več let.

Komentari

Vaš komentar