Zagovornik načela enakosti je ugotovil, da v oglaševalski akciji Znamenja, ki je na provokativen način opozarjala na nasilje v družini, niso bili izpolnjeni vsi pogoji za ugotovitev diskriminacije. Plakati so nekaterim povzročili nelagodje in so jih nekateri doživljali kot krivična, a ne izpolnjujejo pogojev definicije diskriminacije, so sporočili.
Zagovornik je po objavi oglasnih plakatov s podobo otroka z materinim znamenjem na enem licu in modrico, ki je označena kot očetovo znamenje, na drugem licu prejel prijavo diskriminacije. Prijavitelj je zatrjeval, da plakati pozivajo k razumevanju moških v družbi kot tistih, ki so edini odgovorni za nasilje v družini.
Izvajalci kampanje so Zagovorniku pojasnili, da je bil njihov namen sporočiti, da nasilje v družini in intimno-partnerskih odnosih v času epidemije narašča in da so najbolj ogroženi otroci, ženske in starejši ljudje. Temelj oglaševalske kampanje in vsebine spornega plakata so bili podatki raziskav, ki kažejo, da so povzročitelji nasilja v družini sicer res osebe vseh spolov, vendar v veliki večini, v okrog 90 odstotkih primerov, moški.
“Nikakor ni bil naš namen, niti želja, niti cilj, da bi z objavami kogarkoli užalile ali prizadele ali bile krivične do katerihkoli posameznikov in/ali skupin oziroma da bi jih želele (namerno ali ne) krivično predstavljati v negativni luči, kaj šele diskriminirati. Izhajale smo iz uradnih evidenc in statistik javnih organov, v najboljši veri in strokovno, podrobneje o tem v nadaljevanju tega odgovora,” je v odzivu Zagovorniku zapisalo Društvo ženska svetovalnica. Poudarili so, da so ukrepali takoj, ko so prejeli prve negativne odzive posameznikov. Objavi s podobama dečka in dedka so umaknili s spletnih strani, plakate pa prelepili. Opravičili so se vsakemu posamezniku, ki se je nanje obrnil prek telefona, elektronske pošte ali Facebooka, ter interesni skupini Društvo očetov Slovenije.
“Posledice, ki jih občutijo žrtve nasilja v vsakdanjem življenju, močno presegajo neprijetne občutke, ki se lahko porajajo naključni osebi ob pogledu na sporna plakata,” so izpostavili v društvu. Poudarili so, da se identificiranje s povzročiteljem nasilja, če to nisi, ni izkazalo za pogosto reakcijo pri posameznikih, ki so plakat videli. “Prijavo zato razumemo bolj kot poskus, kako relativizirati dejstvo, da so žrtve nasilja še vedno v večini ženske in povzročitelji moški in da je nasilje še vedno posledica neenakomerne porazdelitve moči med spoloma in skrajna oblika diskriminacije žensk,” so dodali.
Primer ni izpolnjeval kriterijev nadlegovanja
Plakat tudi po oceni Slovenske oglaševalske zbornice ni bil primeren. Oglaševalsko razsodišče je odločilo, da je oglas neprimeren, ker je sporočilo mogoče razumeti kot trditev, da so samo očetje nasilni do otrok.
Za ugotovitev diskriminacije v obliki nadlegovanja mora Zagovornik najprej potrditi obstoj subjektivne in objektivne komponente nadlegovanja. Ob tem pa mora glede na 8. člen zakona o varstvu pred diskriminacijo preveriti tudi, ali je domnevno diskriminirana oseba povedala, da jo ravnanje nadleguje, in ali se je nadlegovanje nadaljevalo tudi še po teh opozorilih. Šele če ravnanje izpolnjuje obe komponenti nadlegovanja in se nadaljuje kljub opozorilom o žaljivosti, ga je možno označiti kot diskriminatorno nadlegovanje.
V obravnavanem primeru je Zagovornik potrdil obstoj subjektivne komponente nadlegovanja, saj je iz prijave diskriminacije in pritožb, ki so jih prejeli izvajalci kampanje, lahko prepoznal, da so plakati pri nekaterih očetih povzročili občutek ponižanja, sramu, prizadetosti in posegli v njihovo dostojanstvo. Ni pa potrdil obstoja objektivne komponente, saj akcija ni imela vsesplošnega namena ali učinka ustvarjanja zastrašujočega, sovražnega, ponižujočega, sramotilnega ali žaljivega okolja za moške oziroma očete.
Plakatov kot diskriminatorno nadlegovanje ni mogel prepoznati zato, ker so izvajalci kampanje po prejetju pritožb sporočila plakatov ustrezno spremenili. Potrdil pa ni niti očitka prijavitelja o tem, da plakati pozivajo k diskriminaciji, saj z besedami ali slikovno tudi v prvotni obliki niso nikogar spodbujali k diskriminatornim ravnanjem ali ščuvali k sovraštvu.
V zadevah, ki jih obravnavamo, so tudi taka ravnanja, ki so jih nekateri doživljali kot krivična, a ne izpolnjujejo pogojev definicije diskriminacije, kot jo določa zakon o varstvu pred diskriminacijo, je zapisal zagovornik načela enakosti Miha Lobnik. “Ugotovitev Zagovornika, da v odločenem primeru diskriminacije ni bilo, tako ne pomeni nujno, da je bilo pri določenem ravnanju vse v redu,” je dodal. Ta primer pokaže zakonski okvir odločanja Zagovornika in meje protidiskriminacijske zakonodaje, ki jo organ upošteva pri svojem delovanju, je še dodal.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!