Zakaj pacienti na zVEM svojih laboratorijskih izvidov ne morejo videti takoj

V portalu zVEM so na področju medicinske biokemije – kar so v grobem izvidi laboratorijskih preiskav – štirje možni tipi izvidov. Pri treh mora pacient zato, da jih v zVEM vidi, počakati 30 dni.

Pred tem se ob kliku nanje izpiše, da je bil izvid oddan v Centralni register podatkov o pacientu, a da je ogled možen pri zdravniku.

Čemu je namenjena 30-dnevna zakasnitev?

Z ministrstva za zdravje so za N1 sporočili, da je 30-dnevna zakasnitev namenjena interpretaciji s strani zdravnika, in da je vidnost laboratorijskih izvidov na zVEM implementirana v skladu s priporočili in zahtevami Razširjenega strokovnega kolegija za laboratorijsko medicino.

S kolegija so nam pojasnili, da je razlogov za takšno ureditev več.

"Pacienti lahko celostno informacijo dobijo le od zdravnika"

Zamik vidnosti v prvi vrsti priporočajo zato, ker je interpretacija laboratorijskega izvida pacientu s strani zdravnika, ki ga obravnava, smiselna in ustrezna le v kontekstu celotne klinične slike in izsledkov ostalih preiskav, je za N1 pojasnila doc. dr. Evgenija Homšak, predsednica kolegija in predstojnica oddelka za laboratorijsko diagnostiko v Univerzitetnem kliničnem centru Maribor.

Po njenih besedah lahko bolniku izvide specialnih preiskav in spremljajočo diagnozo oziroma prognozo ustrezno predstavi in razloži le zdravnik v kontekstu celotne klinične slike in izsledkov ostalih preiskav.

"Pomembno je, da se pacienti zavedajo, da lahko celostno informacijo dobijo le od zdravnika, ki ima dostop do vseh potrebnih rezultatov, ne le laboratorijskih preiskav, in ustrezno znanje za njihovo celostno interpretacijo. Le na ta način se lahko ustrezno ugotovi njihovo zdravstveno stanje ali postavi pravilna diagnoza," je poudarila Homšak.

Posamezni izvidi prav tako niso nujno skladni s končno diagnozo, ker izsledki niso specifični. Obenem so lahko rezultati manj specifičnih presejalnih preiskav v času 30 dni potrjeni z bolj zanesljivimi potrditvenimi metodami, ki lahko dajo drugačen rezultat, je še pojasnila.

Skrb pred (napačnima) interpretacijo in samodiagnozo

Pacient bi si lahko svoje izvide napačno razlagal in – v današnji dobi umetne inteligence – na osnovi pridobljenih informacij prišel tudi do napačnih zaključkov o svojem stanju, meni kolegij.

Strokovnjaki se torej želijo izogniti temu, da bi si pacient iz posredovanih rezultatov postavljal lastne (napačne) diagnoze.

"Možna neskladja in tudi zahtevne diagnoze, postavljene na osnovi pacientovega lastnega laičnega znanja in (prek spleta) pridobljenih informacij, bi lahko povzročile (nepotrebno ali pretirano) anksioznost, ki bi potencialno lahko vodila tudi v skrajna dejanja," je še razložila Homšak.

Teh v Sloveniji doslej sicer niso zasledili, a se zdijo kolegiju sprejeti ukrepi kljub temu potrebni za zaščito pravice bolnikov do celovite obveščenosti.

Kaj ima s tem 30 dni?

Navidez ni konkretnega razloga, zakaj bi pacienti interpretacijo rezultatov pri zdravniku iskali zgolj zato, ker morajo nanje čakati 30 dni. Nekateri pacienti svoje zdravnike sicer res pokličejo za informacije o izvidih, vendar gre po besedah Homšak za občasne primere.

Strokovni kolegij je leta 2024 tako zavzel stališče, da posredovanja izvidov laboratorijskih preiskav v zVEM brez predhodne razlage rezultatov sploh ne odobrava. Menijo, da bi bila nujna programska nadgradnja, ki bi omogočala sprostitev izvidov šele po interpretaciji rezultatov in ne zgolj na podlagi definiranega časovnega zamika.

A to je zaradi raznovrstnosti programske opreme in administrativne preobremenjenosti zdravnikov nemogoče, jim je tedaj odgovoril Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ), ki je skrbnik programske opreme. Posledično je bilo mogoče izbirati zgolj med takojšnjo vidnostjo izvidov in 30-dnevnim zadržanjem.

Z vprašanjem, ali je situacija danes, leto in pol kasneje, kaj drugačna, smo se zato obrnili na NIJZ, kjer so za N1 navedli, da sprememb na tem področju trenutno ne načrtujejo. Rešitev, ki jo je predlagal strokovni kolegij za laboratorijsko medicino, namreč ne bi zahtevala samo nadgradnje sistemov eZdravja, temveč tudi nadgradnjo vseh lokalnih informacijskih sistemov, prek katerih bi zdravniki sproščali izvide – kar bi finančno obremenilo izvajalce zdravstvene dejavnosti.

Ključni pomislek inštituta pa je, da bi se zaradi ročnega sproščanja izvidov še povečala delovna obremenitev zdravnikov, zaradi česar predlagana rešitev v praksi ne bi bila učinkovita, tudi če bi bili zanjo vzpostavljeni tehnični pogoji.